Jedro

Tožnik kljub toženčevemu ugovoru nesklepčnosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) glede višine preveč plačanega zneska za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije ni zadostil, zato ne drži očitek pritožbe, da je prvo sodišče, ki je njegove pomanjkljive trditve štelo za nezadostne, prekršilo njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravico do poštenega sojenja (Ustava RS člen 23).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca uveljavljal plačilo zneska 31.156,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov, razvidnih v I. točki izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 837,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo pravila postopka. Tožnik je tožencu za obdobje od decembra 2012 do decembra 2013 plačal avtorska nadomestila na temelju začasne tarife, ki je bila preklicana z učinkom od 7. 7. 2012 dalje. Tožnik je zatrjeval, da je bilo plačilo po tej začasni tarifi izvedeno za avdiovizualna dela, saj je na računih pod nazivom napisano: TV programi 1-50. Sodišče pa je v nasprotju s tožnikovim razumevanjem plačilo opredelilo kot plačilo za avtorsko pravico na glasbenih delih, vendar pa drugačna opredelitev namena plačila ni bistvena za odločitev in ne predstavlja razloga za nesklepčnost tožbe. Bistveno v tej zadevi je, da so bila plačila izvedena na podlagi neveljavne začasne tarife, torej brez pravne podlage, zaradi česar tožnik plačane zneske utemeljeno zahteva nazaj. Morebitna zmota o tem, katerim pravicam je bilo izvedeno plačilo namenjeno (avtorski pravici na glasbenih delih ali na AVD), lahko vpliva le na višino vračila, do katerega je tožnik upravičen, ne pa na samo upravičenost do vračila iz naslova odpadle pravne podlage. Če se je plačilo nanašalo na avtorsko pravico na glasbenih delih v primeru kabelske retransmisije, kot je to ugotovilo sodišče, bi slednje moralo v okviru uporabe materialnega prava kvečjemu ugotoviti, do kakšnega plačila je bil toženec v vtoževanem obdobju upravičen in tožnikov zahtevek ustrezno znižati. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (190. člen OZ ter 156. člen ZASP). V sodbi je ugotovilo, da je bil toženec upravičen do plačila za avtorsko pravico na glasbenih delih, katerih višina ni povsem jasna, saj se sodna praksa do tega vprašanja še ni opredelila, kljub temu pa je zahtevek zavrnilo v celoti, čeprav plačani znesek kar štirikrat presega znesek po veljavni tarifi iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (0,1753 na naročnika mesečno) oz. 3,5-kratno presega nadomestila, ki bi izhajala iz delitvenih razmerij od enotnih plačil na podlagi Dodatka k memorandumu in licenčnih pogodb. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih so si v medsebojnem nasprotju in sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče po eni strani ugotovi, koliko bi znašalo običajno plačilo na trgu kabelske retransmisije (v točki 16 omenja dve možnosti), po drugi strani pa kljub temu, da je bila začasna tarifa preklicana z učinkom od 7. 7. 2012 dalje, tožencu ne naloži vračila tistega zneska, ki presega plačilo po veljavni tarifi ali višini običajnega plačila. Sodišče je z razlago zakona, da je za tožnika veljalo drugačno običajno plačilo od običajne tarife, napačno uporabilo določbe materialnega prava (ZASP in OZ). S tem je tožnik postavljen v bistveno slabši položaj kot drugi operaterji. Pravno napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede uporabe 81. člena ZASP, saj se navedeno določilo uporabi zgolj, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno. Sodišče bi moralo tožnikove trditve šteti za zadostne in presoditi, da je tožnica upravičena do vrnitve plačil; določitev višine pa je materialnopravno vprašanje. Napačna je ugotovitev sodišča, da si tožnikove trditve glede začasne tarife nasprotujejo, saj je razumljivo navedel, da je začasna tarifa neveljavna in da uporabniki za uporabo glasbenih del niso bili dolžni plačati nadomestila po začasni tarifi. Tožnik je bil sicer mnenja, da so se plačila po začasni tarifi nanašala na AVD in ne na glasbena dela, pri čemer je še navedel, da četudi bi toženec obračunaval honorar za glasbena dela, za obračun ne bi smel uporabiti nezakonite začasne tarife. Sodišče je torej bistveno kršilo določbe postopka, saj je trditve tožnika povzemalo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino in namenom, pri čemer gre za bistvene trditve. Neupoštevanje omenjenih trditev pa pomeni kršitev pravice do izjave in pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje je podalo napačno razlago toženčevih dobropisov z dne 30. 9. 2014, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Narava dobropisa je lahko le ena, in sicer z njim izdajatelj naslovniku sporoči, da je bila terjatev, za katero je bil izdan račun, neutemeljena. Sodišče je v postopku ugotovilo, da so se plačila po začasni tarifi nanašala na avtorsko pravico na glasbenih delih in ne na AVD, zato bi moralo tožniku priznati vračilo zneskov, zmanjšanih za znesek, do katerega je bil toženec v zadevnem obdobju upravičen na podlagi tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Iz tožbenih trditev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, izhaja, da tožnik zahteva povračilo avtorskega honorarja, ki ga je tožencu plačal v obdobju od 1. 12. 2012 do 31. 12. 2013, pri čemer je primarno trdil, da se plačila nanašajo na uporabo avdiovizualnih del (AVD) v primeru kabelske retransmisije, toženec pa v tem obdobju ni več imel dovoljenja za kolektivno upravljanje AVD avtorskih del. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2016 (list. št. 40) navedel, da so bila plačila izvedena na podlagi začasne tarife v primeru kabelske retransmisije avtorskih del s področja glasbe, ki je bila preklicana z učinkom 7. 7. 2012, pri čemer bi se nadomestilo, če bi se res nanašalo na uporabo glasbe v primeru kabelske retransmisije, moralo obračunati po Tarifi za javno priobčitev glasbenih del iz leta 1998. 6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan tožencu plačevati nadomestilo za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije, saj se po TV programih ne retransmisirajo zgolj AVD dela, temveč tudi glasbena dela, katerih avtorji niso soavtorji AVD del (12. in 105. člen ZASP). Zato jim kot avtorjem glasbenih del pripada honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del, za pobiranje katerega pa je na podlagi dovoljenja URSIL iz leta 1998 pristojen toženec. Prvi argument tožnika, s katerim je utemeljeval vrnitev plačanih honorarjev, je izguba dovoljenja toženca za upravljanje avtorskih pravic na AVD delih z ustanovitvijo zavoda AIPA. Ta argument je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

7. Drži pa, kot navaja pritožnik, da zmota o tem, za uporabo katerih avtorskih pravic so bila njegova plačila namenjena (ali za kabelsko retransmisijo AVD del ali za kabelsko retransmisijo glasbenih del), ne vpliva na njegovo upravičenost do vračila preveč plačanega honorarja. Vendar pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje brez konkretnih trditev in dokazov glede višine zneska preveč plačanega nadomestila za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije (7. in 212. člen ZPP) sámo izračunati, do kakšnega zneska bi bil tožnik upravičen (plačila so bila sicer izvedena na podlagi neveljavne začasne tarife, vendar tožnik trditev o višini preplačila ni postavil, niti ni navedel kriterijev, potrebnih za izračun preveč plačanega nadomestila). Trditveno in dokazno breme glede višine preplačanih zneskov je na tožniku. Glede na to, da je toženec v postopku postavil ugovor nesklepčnosti zahtevka, sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožnika ni bilo dolžno pozivati na dopolnitev pomanjkljivih trditev in dokazov v zvezi z višino preveč plačanega nadomestila. Seveda gre pri vprašanju veljavnosti pravne podlage v zvezi z višino nadomestila za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije za materialno pravno vprašanje (o katerem sodna praksa še ni zavzela enotnega stališča), vendar to v ničemer ne vpliva na tožnikovo trditveno in dokazno breme glede višine preplačanega zneska. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da so podane trditve zadostne, saj tožnik ni ponudil prav nobenih podatkov, na podlagi katerih bi bil izračun preveč plačanega nadomestila mogoč in preverljiv (npr. število naročnikov ...), temveč je višino zahtevka utemeljeval zgolj z računi, ki pa so temeljili na neveljavni začasni tarifi. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je prvo sodišče tožnikove trditve povzelo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da za tožnika velja drugačno običajno plačilo od običajne tarife, ki se nanaša na uporabo glasbenih del, ni utemeljen, saj je bil njegov zahtevek zavrnjen, ker ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu.

9. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so jasni in popolni, med njimi pa ni nasprotij, zato pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v medsebojnem nasprotju in da sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen.

10. Tožnik kljub toženčevemu ugovoru nesklepčnosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP) glede višine preveč plačanega zneska za uporabo glasbenih del v primeru kabelske retransmisije ni zadostil, zato ne drži očitek pritožbe, da je prvo sodišče, ki je njegove pomanjkljive trditve štelo za nezadostne, prekršilo njegovo pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravico do poštenega sojenja (Ustava RS člen 23).

11. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo vsebino toženčevega dobropisa z dne 30. 9. 2014, saj se, kot je pravilno ugotovilo že prvo sodišče, toženec z navedenim dobropisom pravici do nadomestila za uporabo glasbenih del po preklicu začasne tarife ni odpovedal. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da utemeljenost njegovega zahtevka po višini izhaja iz dobropisa.

12. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, stroški odgovora na pritožbo pa niso prispevali k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena istega zakona).