Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik je zavrnil toženkino ponudbo za sklenitev poravnave za plačilo 700.000 SIT in ji dal nasprotno ponudbo, po kateri je bil pripravljen sprejeti plačilo v višini 818.800 SIT. Toženka je tožnikovo nasprotno ponudbo zavrnila. Vendar je tožnik (s tem ko je toženki poslal podpisan izvod poravnave) toženki ponovno ponudil sklenitev poravnave z enako vsebino, kot jo je imela prvotna ponudba, torej da je toženka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 700.000 SIT. Tožnikovo novo ponudbo pa je toženka sprejela tako, da je predlagani znesek v višini 700.000 SIT tožniku plačala (drugi odstavek 28. člena OZ).
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo.
2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči sta zmotno odločili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena poravnava za plačilo odškodnine v višini 700.000 SIT (sedaj 2.921,05 EUR). Tožnik toženkine ponudbe za sklenitev poravnave ni sprejel, temveč je dal svojo nasprotno ponudbo za plačilo 818.800 SIT (sedaj 3.416,79 EUR). Ker toženka tožnikove nasprotne ponudbe ni sprejela, poravnava ni bila sklenjena. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine.
4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je bila med pravdnima strankama sklenjena izvensodna poravnava, v kateri sta se dogovorili, da bo toženka tožniku plačala odškodnino iz obravnavanega škodnega dogodka v višini 700.000 SIT.
7. Tožnik ima prav, da je z dopisom z dne 16. 12. 2005 zavrnil toženkino ponudbo za sklenitev poravnave z dne 29. 11. 2005 in ji dal nasprotno ponudbo, po kateri je bil pripravljen sprejeti plačilo v višini 818.800 SIT (kar je obsegalo odškodnino in odvetniške stroške). Prav tako se revizijsko sodišče strinja s tožnikovo trditvijo, da je toženka v dopisu z dne 22. 12. 2005 tožnikovo nasprotno ponudbo zavrnila (tožnika je obvestila, da je pripravljena plačati zgolj odškodnino v višini 700.000 SIT, plačilo odvetniških stroškov pa je zavrnila).
8. Vendar je tožnik (s tem ko je 25. 1. 2006 toženki poslal podpisan izvod poravnave z dne 29. 11. 2005) toženki ponovno ponudil sklenitev poravnave (prvi odstavek 22. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vsebina te ponudbe pa je bila enaka toženkini prvotni ponudbi, torej da je toženka tožniku dolžna plačati odškodnino v višini 700.000 SIT. Tožnikovo novo ponudbo pa je toženka sprejela tako, da je predlagani znesek v višini 700.000 SIT tožniku plačala (drugi odstavek 28. člena OZ).
9. Poravnava je bila sklenjena kljub temu, da je tožnik ponudbi za sklenitev poravnave z dne 25. 1. 2006 priložil dopis, da bo treba še razjasniti, ali je toženka pripravljena plačati tudi odvetniške stroške v višini 118.800 SIT. V tem dopisu je namreč izrecno zapisano, da je podpisana in poslana poravnava zavezujoča za obe pogodbeni stranki. To pomeni, da je spremni dopis mogoče razumeti le kot dodatno in ločeno ponudbo za rešitev vprašanja plačila odvetniških stroškov, ki je pa toženka ni sprejela.
10. Ker sta se torej pravdni stranki v sklenjeni poravnavi dogovorili, da 700.000 SIT pomeni celotno odškodnino iz spornega škodnega dogodka in da tožnik iz tega naslova nima pravice zahtevati ničesar več, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine materialnopravno pravilna.
11. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).