Jedro

Vložnikova razlaga dopolnilnega pogoja za uporabo Kazenskega zakonika po prvem odstavku 123. člena KZ ne ustreza njegovemu pravemu pomenu. Res je, da v zakonskem opisu navedeni glagol zalotiti napeljuje k odkritju, prijetju ipd. storilca pri kaznivem dejanju, vendar je takšna razlaga po pravilni presoji nižjih sodišč preozka. Že sodišče prve stopnje je po opravljeni analizi veljavne zakonske ureditve v času storjenega kaznivega dejanja, v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo na smisel navedenega pogoja, ki je v preprečitvi sojenja v storilčevi odsotnosti, pa je zato po umestni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe dejansko vseeno, na kakšen način se je storilec fizično znašel na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti dolžnosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 1276172010 z dne 5. 3. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen pet let in sedem mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prestan v priporu od 16. 1. 2025 od 11.35 ure do 14. 2. 2025 ter čas prestanega pripora v postopku predaje od 21. 12. 2024 do 16. 1. 2025 do 11.35 ure. Oškodovanko je s premoženjsko pravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo, obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve oz. plačila stroškov tega postopka od prve do šeste točke drugega odstavka 92. člena ZKP, za nagrado in potrebne izdatke postavljenega zagovornika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 12761 z dne 3. 6. 2025 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojenca pa oprostilo dolžnosti plačila sodne takse.

3.Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti oz. da obtožbo zavrne ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič, ki predlaga njeno zavrnitev. Meni, da uveljavljane kršitve zakona niso podane in da sta se glede teh že nižji sodišči pravilno opredelili.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku. Prvi se o odgovoru ni izjavil, vložnik pa v izjavi vztraja pri uveljavljanih kršitvah zakona, ki jih po njegovem niti s pravilno uporabo 30. člena ZKP, na katerega se vrhovna državna tožilka sklicuje v odgovoru na zahtevo, ni mogoče odpraviti.

B.

6.Vložnik uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz prve točke prvega odstavka 420. člena ZKP z zatrjevanjem kršitev iz 2. in 4. točke 372. člena ZKP. Po njuni obrazložitvi v zahtevi se je za obsojenca uporabljal Kazenski zakonik, ki je po 3. členu veljal ob storitvi kaznivega dejanja in ki je v 123. členu določal, da velja tudi za tujca, ki stori zunaj Republike Slovenije, proti njej ali proti njenemu državljanu kaznivo dejanje, če ne gre pri tem za kazniva dejanja, našteta v 121. členu, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije ali če se ji izroči. Obsojenec je hrvaški državljan, ki naj bi kaznivo dejanje storil v njegovi domovini zoper slovensko državljanko. Na Hrvaškem mu je bila vročena tudi obtožnica, medtem ko se je v Republiki Sloveniji zgolj prostovoljno odzval na vabilo za zaslišanje v preiskavi. Pomeni, da na njenem ozemlju niti bil zaloten, niti je bil Republiki Sloveniji izročen. Ker ima neavtentična jezikovna razlaga kazensko pravnih določb prednost pred ostalimi razlagami in ker je treba tudi sicer kazensko pravne določbe razlagati zožujoče (restriktivno), sta se nižji sodišči nedovoljeno opirali na doktrinarno razlago glagola zalotiti, ki pa je v danem primeru preširoka.

7.Vrhovno sodišče je po povzeti obrazložitvi v zahtevi uvodoma ugotovilo, da je vložnik v dejansko uveljavljal zgolj zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 2. točke tega člena niti v nadaljevanju obrazložitve zahteve ni bilo mogoče razbrati. Gre namreč za kršitev, povezano z okoliščinami, ki izključujejo storilčevo krivdo, kot so denimo v obrazložitvi zahteve neomenjena neprištevnost, dejanska zmota ipd. ali z okoliščinami, ki izključujejo storilčevo kaznivost, kot na primer storitev kaznivega dejanja pred dopolnjenim štirinajstim letom, diplomatska imuniteta itd. in ki v obrazložitvi zahteve prav tako niso omenjene.

8.Vložnikova razlaga dopolnilnega pogoja za uporabo Kazenskega zakonika po prvem odstavku 123. člena KZ ne ustreza njegovemu pravemu pomenu. Res je, da v zakonskem opisu navedeni glagol zalotiti napeljuje k odkritju, prijetju ipd. storilca pri kaznivem dejanju, vendar je takšna razlaga po pravilni presoji nižjih sodišč preozka. Že sodišče prve stopnje je po opravljeni analizi veljavne zakonske ureditve v času storjenega kaznivega dejanja, v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo na smisel navedenega pogoja, ki je v preprečitvi sojenja v storilčevi odsotnosti, pa je zato po umestni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe dejansko vseeno, na kakšen način se je storilec fizično znašel na ozemlju Republike Slovenije. Lahko je prišel prostovoljno, kot to izhaja iz obrazložitve v zahtevi, lahko je bil v to iz kakršnegakoli razloga prisiljen, lahko pa tudi po izročitvi ali predaji, ko se je storilec znašel na ozemlju Republike Slovenije po zaprošenem posredovanju (sodelovanju) tuje države. Šele tedaj je namreč mogoče storilca v polni meri podrediti oblasti slovenskega sodišča, ki mu ob zagotovljenem sojenju v navzočnosti po 29. členu Ustave R Slovenije, v odsotnosti ne more soditi. Glede na to sta nižji sodišči ravno s širšim pristopom k razlagi prvega odstavka 123. člena KZ, le-tega uporabili na način, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

9.Vložnik je uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP z neposrednim zatrjevanjem kršitve iz 6. točke, ki je ni obrazložil. Po drugi strani pa je v obrazložitvi zahteve navajal, da se je sodišče druge stopnje v razlogih drugostopenjske sodbe, mimo pritožbene obrazložitve nerazumljivo sklicevalo na posebne pogoje za pregon iz 14. člena veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kar vsaj kaže na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10.Vrhovno sodišče se z zgolj z zatrjevano bistveno kršitvijo iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni ukvarjalo, sicer bi nedovoljeno prestopilo meje določenega preizkusa zahteve iz prvega odstavka 424. člena ZKP. Je pa preizkusilo obrazloženo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar je ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje je po razlogih v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe med preizkušanjem krajevne pristojnosti slovenskega sodišča po 30. členu ZKP, opravilo primerjavo med posebnimi pogoji za pregon, določenimi v 124. členu KZ, ki je veljal v času storjenega kaznivega dejanja in posebnimi pogoji za pregon po 14. členu KZ-1, veljavnim v času sojenja in ocenilo, da se ne razlikujejo. S tem je razumljivo odgovorilo tudi na del pritožbene obrazložitve, povzete v 4. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, s katero je vložnik neutemeljeno nasprotoval uporabi slovenskega Kazenskega zakonika in izvedbi kazenskega postopka v Republiki Sloveniji, opirajoč se izključno na odpravo dopolnilnih pogojev za uporabo 123. člena KZ, ki po preostalih razlogih v navedeni 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, kljub drugače določenim pogojem za uporabo 13. člena KZ-1, obsojenčevega pregona ni preprečevala.

11.Vložnik je uveljavljene druge kršitve določb kazenskega postopka zatrjeval s kršitvijo 1. člena ZKP, saj je sodišče sodilo obsojencu po zakonu, ki zanj ne velja.

12.Več od povzetega v zahtevi ni obrazložil, niti ni obrazložil vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe, kar je drugi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki mora biti v zahtevi obrazložen, kot morajo biti obrazloženi vsi ostali pogoji v zvezi z izpodbojnimi razlogi. Sicer nobene zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti, Vrhovno sodišče pa jih po obrazloženem, samo oz. izven določenih meja v prvem odstavku 424. člena ZKP ne sme preizkušati.

C.

13.Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

14.Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obsojenec je sicer lastnik stanovanjske hiše, vendar je brez zaposlitve, po zadnjih podatkih pa se nahaja na prestajanju zaporne kazni.

15.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Zveza: