Jedro

Mati mladoletnega otroka, ki mu je bil s sklepom postavljen skrbnik za posebni primer (za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva), je aktivno legitimirano izpodbijati tak sklep v upravnem sporu in s tem v zvezi predlagati izdajo začasne odredbe.

V konkretnem primeru je treba z izdano začasno odredbo zagotovitvi učinkovito sodno varstvo. Brez nje bi namreč kolizijski skrbnik v otrokovem imenu, to je kot njegov zastopnik, sprožil postopek za izpodbijanje očetovstva, kar bi lahko vodilo do pravnomočne odločitve o očetovstvu v pravdi še pred koncem tega upravnega spora. V takem primeru pa ne bi bilo več mogoče doseči prejšnjega stanja (torej kot da omenjeni postopek ni bil začet), čeprav bi se kasneje v upravnem sporu izkazalo, da je izpodbijana odločba o postavitvi kolizijskega skrbnika in obveznostih, ki naj jih izvrši, nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica (mati mlad. A. A.) je vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12007-19/2015/5 z dne 13. 4. 2016. V njej je ministrstvo odločilo: da se ob reševanju pritožbe B. B. (stranke z interesom v tem upravnem sporu) zoper sklep Centra za socialno delo Ptuj, št. 1203-32/2014-29 z dne 14. 5. 2015, omenjeni sklep odpravi (1. točka izreka); da se mladoletni A. A., rojeni leta ..., postavi skrbnik za posebni primer (2. točka); da se za skrbnika imenuje Center za socialno delo Ptuj (3. točka); da je njegova naloga vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva za mladoletno A. A., njeno zastopanje v sodnem postopku izpodbijanja očetovstva in njeno zastopanje v postopku za vložitev vloge za brezplačno pravno pomoč (4. točka); da v tem postopku posebni stroški niso nastali (5. točka). Center za socialno delo Ptuj je s sklepom, navedenim v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, ustavil postopek v zadevi postavitve skrbnika za posebni primer.

2. Tožnica je obenem s tožbo predlagala sodišču, naj brez odlašanja v izogib nepopravljivih škodnih posledic za otroka ustavi izvajanje izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in sporno razmerje uredilo tako, da je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvajanje izpodbijane odločbe. Ocenilo je, da pomenita vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva in odločitev o njej nastanek posledic za otroka, ki so do neke mere nepopravljive in v tem pogledu zanj pomenijo nepopravljivo škodo. Res drugi odstavek 32. člena ZUS-1 govori o škodi, ki bi brez začasne odredbe nastala tožnici, vendar pa je treba v obravnavanem primeru to določbo razlagati tudi v smislu varovanja koristi otroka, na katerega se izpodbijana odločba primarno nanaša. Ker so njegove koristi glavno vodilo v vseh postopkih v zvezi z otroki (prvi odstavek 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah), torej tudi v obravnavanem primeru, z izdajo začasne odredbe ne bo nesorazmerno poseženo v koristi nasprotnih strank.

3. Stranka z interesom (oče mladoletnega otroka) je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo (isto vlogo z dne 20. 6. 2016 je označil tudi kot odgovor na tožbo) zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep „razveljavi in odpravi“, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnica odgovarja na pritožnikovo vlogo z dne 20. 6. 2016 in v njej med drugim predlaga zavrnitev pritožbe, o kateri pa ni vsebinskih navedb. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

O dopustnosti predloga za izdajo začasne odredbe

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnica (dekličina mati) ni aktivno legitimirana stranka postopka.

7. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v prvem odstavku 213. člena predvideva postavitev posebnega skrbnika mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi in v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju. V skladu z drugim odstavkom 4. člena roditeljsko pravico sestavljajo pravice in dolžnosti staršev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj ter za pravice in koristi svojih mladoletnih otrok. Med drugim je v ta namen v prvem odstavku 107. člena določeno, da starši zastopajo mladoletne otroke.

8. Iz navedenega izhaja, da postavitev kolizijskega skrbnika v primeru, kot je obravnavani (za sprožitev sodnega postopka v otrokovem imenu in nadaljnje zastopanje v njem), posega v enega od vidikov izvrševanja roditeljske pravice.(1) Namesto staršev bo mladoletnega otroka namreč zastopal v ta namen postavljeni skrbnik in namesto njih izražal stališča, ki naj bi bila otroku v korist. 9. To v konkretni zadevi pomeni, da je s postavitvijo kolizijskega skrbnika tožnica omejena v izvrševanju svoje pravice in dolžnosti zastopanja mladoletne hčerke. Ker je v tem pogledu poseženo v njen pravni položaj, pritožnik pa tudi ne trdi, da v upravnem postopku ni imela položaja stranke, ni mogoč sklep, da je tožbo vložila oseba, ki v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka (razlog za zavrženje tožbe iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Zato je bila tožnica upravičena predlagati tudi izdajo začasne odredbe. Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi stališče, za katerega se zavzema pritožnik, pomenilo, da bi tudi njega - ker je kot eden od staršev v razmerju do postavitve kolizijskega skrbnika v enakem položaju kot tožnica -, sicer bilo treba šteti za osebo, ki nima pravice vložiti pritožbe.

10. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve o pomanjkanju tožničinega pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora in da ne bo utrpela nikakršnih posledic, kar naj bi veljalo tudi za postopek izpodbijanja očetovstva(2) (slednje za ta upravni spor niti ni bistveno). Nenazadnje pritožnik v tožbi sam ugotavlja, da tožnica, ki preprečuje izpodbijanje očetovstva, zaradi kolizije interesov ne more skrbeti za otrokove pravice in pravne koristi. S tem priznava, da je bila postavitev kolizijskega skrbnika potrebna tudi v razmerju do tožnice in da se izpodbijana odločba nanaša tudi nanjo.

O pogojih za izdajo začasne odredbe

11. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne korist ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebo (tretji odstavek istega člena).

12. Iz tega izhaja, da je začasna odredba nujen začasen ukrep, ki naj prepreči nastanek težko popravljive škode, ki tožniku neposredno grozi med samim sodnim postopkom in zaradi katere bi morebitni kasnejši uspeh v upravnem sporu zanj ostal brez pomena. Namen tega ukrepa je torej zagotoviti učinkovito sodno varstvo (upravni spor). To v obravnavani zadevi pomeni, da bi brez izdane začasne odredbe kolizijski skrbnik v otrokovem imenu, to je kot njegov zastopnik, sprožil postopek za izpodbijanje očetovstva(3), kar bi lahko vodilo do pravnomočne odločitve o očetovstvu v pravdi še pred koncem tega upravnega spora. V takem primeru pa ne bi bilo več mogoče doseči prejšnjega stanja (torej kot da omenjeni postopek ni bil začet), čeprav bi se kasneje v upravnem sporu izkazalo, da je izpodbijana odločba o postavitvi kolizijskega skrbnika in obveznostih, ki naj jih izvrši, nezakonita.

13. Sodišče prve stopnje je zato omenjeno pravilno štelo kot težko popravljivo škodo, ki jo je mogoče preprečiti le z začasnim zadržanjem učinkov izpodbijane odločbe. Ker je korist izdane začasne odredbe v preprečitvi omenjenih nepopravljivih posledic izvajanja izpodbijane odločbe, ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo škode, ki bi bila prizadejana otroku. Glede na to pa sodišču ni bilo treba še dodatno pojasnjevati, katere otrokove koristi izpodbijani sklep zasleduje. Očitek, da ga v tem delu ni mogoče preizkusiti, in navedbe, da je sodišče kot škodo opredelilo otrokovo spoznanje o svojem izvoru, so tako neutemeljene.

14. Na odločitev ne morejo vplivati navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zavrniti izdajo začasne odredbe, ker je škodo pripisalo le mladoletnemu otroku. To je po presoji Vrhovnega sodišča namreč mogoče razumeti tudi kot tožničino nepopravljivo škodo, saj bi bilo v primeru njenega uspeha v upravnem sporu z že izvršeno vložitvijo tožbe v pravdnem postopku s strani kolizijskega skrbnika in pravnomočno odločitvijo o očetovstvu še pred odločitvijo v tem upravnem sporu nepovratno poseženo v njeno pravico in dolžnost zastopanja mladoletne hčerke in uveljavljanja zahtevkov v njenem imenu, ki po presoji tožnice najbolj varujejo otrokov interes po oblikovanju družinskih razmerij.

15. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da postavitev kolizijskega skrbnika, ki naj opravi v izreku izpodbijane odločbe določene naloge, ne pomeni trajajočega pravnega razmerja. Z njegovo postavitvijo je bilo namreč vzpostavljeno razmerje med njim in mladoletnim otrokom na eni ter staršema na drugi strani, in sicer za čas trajanja vložitve tožbe in z njo povezanih pravdnega in postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Brez dvoma omenjeno ustreza opredelitvi pravnega razmerja kot trajajočega, ne glede na to, da je časovno omejeno oz. da je v tem smislu znan njegov zaključek. Iz določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 namreč ne izhaja, da bi moralo biti sporno pravno razmerje trajno. Poleg vsega pa ZUS-1 izdajo začasne odredbe ne omejuje zgolj na trajajoča pravna razmerja, na kar kaže uporaba besede „zlasti“.

16. Neupoštevne so pritožnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo njegovo težko popravljivo škodo, ker da je oškodovan za znesek plačevanja preživnine za otroka, ki ni njegov, škoda pa mu nastaja tudi zaradi vlaganja kazenskih ovadb s strani tožnice.

17. Omenjeno namreč ni škoda, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji začasne odredbe. Kazenske ovadbe niso predmet spornega pravnega razmerja, o katerem se vodi obravnavani upravni spor, prav tako tudi ne plačevanje preživnine. Zato so tudi trditve, da izdana začasna odredba nesorazmerno posega v njegove premoženjske koristi, ker odlaga vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva za določen čas, nepomembne.

18. Ker za odločitev niso bistvene niti ostale navedbe, se Vrhovno sodišče do njih ni opredelilo in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

19. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. (1) Prim. tudi Karel Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, stran 182. (2) Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu II Ips 215/2009 z dne 26. 8. 2009 sta v primeru otrokove tožbe za izpodbijanje očetovstva mati in oče nujna enotna sospornika na pasivni strani. Odločitev v takšni pravdi namreč posega v osebni status vseh (matere, otrokovega očeta oziroma moškega, ki je priznal očetovstvo in otroka). Prvih dveh zato, ker se izpodbija izjava, pri kateri sta oba sodelovala (87. in 90. člen ZZDR).

(3) Za to si prizadeva pritožnik, tožnica pa temu nasprotuje s trditvijo, da trenutno to ni v otrokovo korist.