25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 15/99 z dne 14. 7. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 244/98 z dne 7. 12. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Višje sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnika (v pravdi tožnika) zoper prvostopenjski sklep, s katerim je bil zavrnjen pritožnikov tožbeni zahtevek v postopku zaradi motenja posesti. Pritožnik navaja, da so mu z izpodbijanima sklepoma kršene pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), ter da izpodbijana sklepa kršita 6. in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) in 1. člen Protokola št. 1 k EKČP.

2.Pritožnik v svojih zelo obširnih vlogah opisuje svoje poglede na dejansko stanje in navaja, da sta sodišči napačno in nepopolno ugotovili dejansko stanje, kršili pravila postopka in napačno uporabili materialno pravo. S tem, ko sodišče ni zaslišalo predlagane priče (fotografa), naj bi bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic, kršena pa naj bi mu bila tudi pravica do sodnega varstva, ker sodišče po mnenju pritožnika ni odločilo brez nepotrebnega odlašanja.

3.Pritožnik v dopolnitvah ustavne pritožbe navaja, da so mu bile zaradi pristranosti sodišča, zlasti pa z ravnanjem toženca Borisa Sirka in ostalih sovaščanov kršene pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravica do povračila škode (26. člen Ustave), pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), pravica do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave) ter 8. in 13. člen Konvencije EKČP.

B.

4.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v človekovi pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave). Načelo enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) je v primerih, ko je predmet izpodbijanja sodni akt, konkretizirano v človekovi pravici do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave).

5.Vsebina 1. člena Protokola št. 1 k EKČP je konkretizirana v človekovi pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave), vsebina 8. člena EKPČ je zajeta v ustavni pravici do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave), vsebina 13. člena EKČP pa je zajeta v pravici do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ustavno sodišče je zato zatrjevane kršitve EKČP presojalo z vidika varovanih ustavnih pravic, ki vsebinsko ustrezajo določbam EKČP.

6.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijani sklep ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravice do povračila škode (prvi odstavek 26. člena Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Sodišče je v postopku obema stranema dalo možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah primera. Bistvene dejanske okoliščine za odločitev v zadevi in pravna stališča so sodišča dovolj izčrpno obrazložila, prav tako so se opredelila tudi do bistvenih navedb pritožnika. Sodišče je v dokaznem postopku ocenilo fotografije kraja motenja, zaslišanje fotografa kot priče pa ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, zlasti, ker je sodišče samo opravilo ogled kraja motenja. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Z drugimi navedbami pa pritožnik zgolj pavšalno zatrjuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih z ničimer ne izkaže (pritožnik navaja domnevne kršitve, povzročene s strani sodišča in občanov, ki se nanašajo na obdobje pred in po izdaji izpodbijanih sklepov, to je od leta 1993 do 2000) in ki niso predmet odločanja o tej ustavni pritožbi, zato se Ustavnemu sodišču v postopku preizkusa do njih ni bilo treba opredeliti.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude