Jedro

Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano.

Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava. Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo II K 49340/2020 z dne 4. 3. 2024 obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženega, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in obdolženega A. A. spozna za krivega obeh kaznivih dejanj in mu izreče denarno kazen, pri čemer naj mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določi kazen 20 (dvajset) dnevnih zneskov, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena KZ-1 pa 15 (petnajst) dnevnih zneskov in mu nato upoštevaje 53. člen KZ-1 izreče enotno denarno kazen 35 (petintrideset) dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 30 EUR, skupno torej 1.050,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki se obdolženemu očita, v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točka 18) zaključilo, da obdolženemu ni dokazan subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja, in sicer da je imel namen živo mejo poškodovati. Pritožbeno sodišče poudarja, da je za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem ugotavlja, da obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu torej niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano1. 5. Glede na na to, da je opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 pomanjkljiv v tem, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje), je treba že iz tega razloga obdolženega oprostiti obtožbe, zato se pritožbeni očitki tožilca, ki se nanašajo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja v smeri dokazanosti obdolženčevega subjektivnega znaka kaznivega dejanja (naklepa) pokažejo kot irelevantni.

6. Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril" podan poseben namen storilca (tj. namen ustrahovanja ali vznemirjanja), ki je izrecen (subjektivni) zakonski znak tega kaznivega dejanja. Storilčeva krivda za kaznivo dejanje je podana le, če storilec izvrši dejanje prav z namenom, da ogrozi varnost oškodovanca. Ugotoviti in dokazati je torej treba ne samo storilčev direktni naklep, marveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem (dolus coloratus). Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi za to, da se posamično ravnanje (lahko) loči od prekrška nasilnega in drznega vedenja po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Prekršek po 6. členu ZRJM-1 je mogoče izvršiti na več različnih izvršitvenih načinov, med drugim tudi "kdor se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri drugemu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah", kar so izvršitveni načini, ki jih je po vsebini in smislu mogoče uvrstiti v sklop grožnje. Obarvani naklep (v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca), ob vseh ostalih okoliščinah konkretnega primera, ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava.2 Poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje je torej pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje prepoznavno v sistemu kaznivih ravnanj in da se lahko pri obravnavi konkretnega dejanja posameznika napravi jasna ločnica (razlikovalni element) med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in nenazadnje tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz opisa obdolženemu očitanega kaznivega dejanja grožnje sicer izhaja, da je obdolženi zato, da bi oškodovanca ustrahoval in vznemiril, oškodovancu zagrozil, da mu bo nekaj zasadil med očmi oziroma čelo, zaradi česar se je oškodovanec prestrašil, da bo spet fizično napaden, vendar pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da glede na konkretno ugotovljena dejstva in okoliščine primera, zahtevan posebni namen obdolženega v smeri ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca ni dokazan oziroma da izrečene besede obdolženega ne predstavljajo tako resne grožnje, ki bi glede na konkretne okoliščine primera, bila objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, kar tožilec izpostavlja v pritožbi, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje.

8. Prvostopenjsko sodišče ni prezrlo okoliščine, da je obdolženi v razburjenem stanju izrekel obremenilne besede oškodovancu, kar je imelo izvor v njunem sporu glede rezanja žive meje, ki je bila razraščena proti obdolženčevem zemljišču, oškodovanec pa ni pustil, da bi obdolženec rezal njegovo živo mejo, vendar pa pritožnik neutemeljeno navaja, da je obdolženemu uspelo porezati motečo živo mejo šele z očitano grožnjo. Oškodovanec B. B. je namreč izpovedal, da je takoj, ko je prišel na svoj vrt, kjer sta bili tudi hčerka in partnerka, obdolženi, ki je stal na svojem vrtu na drugi strani žive meje, začel kričati in da mu je tudi rekel, da mu bo nekaj zasadil med oči v čelo, zato je partnerko in hčer prosil, da se umakneta na varno v hišo. Sam se ni umaknil v hišo in ko je obdolženi prišel ven z električno žago (oškodovanec je pretirano navedel z motorko), je šel do obdolženega in ga prosil, naj preneha, vendar ga obdolženi ni poslušal. Oškodovanec je na izrecno vprašanje tožilca povedal, da mu zatrjevane grožnje obdolženi ni povedal, ko je imel pri sebi električno žago in mu tudi z žago ni grozil, povedal pa je tudi, da ko je obdolženi začel žagati, ga je pričel snemati. Očitno je torej, da izrečene besede pri oškodovancu niso predstavljale tako resne grožnje, da bi oškodovanca vznemirile oziroma ustrahovale do ter mere, da bi se potem, ko jih je obdolženi izrekel, umaknil na varno, ampak je oškodovanec celo pristopil do obdolženega s prošnjo, naj žive meje ne poreže, pri čemer ga je celo snemal. Glede na takšno dogajanje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi imel namen oškodovancu pokazati, da je treba glede žive meje nekaj narediti, torej porezati, saj je bila razraščena na njegovo zemljišče in ne kot to zmotno navaja pritožnik, da je imen namen oškodovanca ustrahovati, da poseže v njegovo telesno integriteto. Ali je obdolženi ravnal v obrambi svoje pravice, pa glede na navedeno niti ni relevantno.

9. Po obrazloženem pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da ugotovljeno obdolženčevo ravnanje ne dosega meje kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Sklep VS Ljubljana VII Kp 49982/2020 z dne 15. 10. 2021 in Sodba VS RS I Ips 13007/2012. 2 Sodba VS RS I Ips 67912/2010 z dne 14. 3. 2013.