Jedro

Verižna kompenzacija ni pobotanje po določbah ZOR. Ni namreč izpolnjena ena izmed predpostavk pobotanja - vzajemnost. Do prenehanja obveznosti in terjatve vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal ali prejel kakšno plačilo pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Zato je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo po ZOR toliko odpustov dolga, kolikor je njenih udeležencev. Ti pa niso nujni sosporniki.

Izrek

Pritožbama obeh toženk se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu odločbe ugodilo tožbenemu zahtevku: 1. da se šteje izjava o verižni kompenzaciji z dne 20.1.1995, kolikor se nanaša na stranke tega postopka za razvezano, nično in brez pravnega učinka in da morata toženi stranki poslovno razmerje v izpodbijani verižni kompenzaciji urediti med seboj brez udeležbe tožeče stranke ter 2. da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožeči stranki 32.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Na pritožbo toženih strank je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče že odločalo in odločbo sodišča prve stopnje v obsegu pod 1. točko spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostalem delu pa zadevo razveljavilo in jo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje (zavrnitev dela tožbenega zahtevka) vložila revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je reviziji tožeče stranke ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje v 1. odstavku njenega izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je zato glede zahtevka tožeče stranke v 1. točki izreka prvostopne sodbe ponovno odločilo. Glede na 1. odstavek 498. člena ZPP je bilo potrebno pri odločanju tega postopka uporabiti določbe starega ZPP/77. Prvotoženka je zahtevek v tem delu izpodbijala, ker je ocenila, da je nesklepčen in da sodba v tem delu nima odločilnih razlogov. Drugotoženka je uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 353. člena ZPP/77. Navajala je, da je tožba nesklepčna, izrek nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Nepravilno so bile uporabljene tudi posamezne materialnopravne določbe. Obe pritožbi sta utemeljeni. Tožnica s tožbo zahteva, da se šteje pogodba o verižni kompenzaciji z dne 20.1.1995 v delu, ki se nanaša na stranke tega spora, med njo in njeno predhodnico v kompenzacijski verigi, to je drugotoženo stranko Občino Krško za razvezano, v razmerju do prvotožene stranke, ki je njena naslednica v kompenzacijski verigi pa za nično. Verižna kompenzacija ni pogodba o pobotanju po določbah ZOR, saj ni izpolnjena ena od predpostavk pobotanja - vzajemnost. Vsak njen udeleženec je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi udeležencev, z ostalimi pa ne. Do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Gre gorej za dogovor o odpustu dolga (344. člen ZOR), pri čemer pa so odpusti dolga med seboj povezani. Pravno razmerje tožeče stranke do njene predhodnice v kompenzacijski verigi - O.K. je tako povsem drugačno kot do njene naslednice - E.. Prvostopno sodišče bi zato moralo ob upoštevanju 344. člena ZOR posebej ugotavljati razmerje tožeče stranke do O.K., ki je dolžnica tožeče stranke kot do E., ki je upnica tožeče stranke. Razmejiti bi moralo, v katerem delu je pogodba med njimi nična in v katerem delu velja za razdrto. Posledice razveze pogodbe (glej 132. člen ZOR) so namreč povsem drugačne kot posledice ničnosti pogodbe (glej 104. člen ZOR). O navedenem izpodbijana sodba do sedaj nima ustreznih razlogov. Zaenkrat tudi ni jasno, ali je postavila tožeča stranka zoper toženi stranki oblikovalni ali ugotovitveni zahtevek ali oboje hkrati. Navedeno je pomembno zato, ker ima tožeča stranka zoper obe toženi stranki tudi dajatveni zahtevek in ker je mogoča ugotovitvena tožba le v primeru, če izkaže tožeča stranka pravni interes zanjo (2. odstavek 187. člena ZPP/77). S tem vprašanjem pa se prvostopno sodišče ni ukvarjalo. O odločilnih dejstvih tako prvostopna sodba nima razlogov. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je bilo potrebno tudi glede 1. točke izreka pritožbama obeh toženk ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu razveljaviti in jo vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje v skladu s 1. odstavkom 369. člena ZPP/77. V ponovnem postopku bo moralo prvostopno sodišče najprej ugotoviti, kakšen tožbeni zahtevek uveljavlja tožeča stranka v 1. točki izreka, potem pa pravno razmerje tožeče stranke do obeh toženk ob pravilni uporabi materialnopravnih predpisov ustrezno razmejiti. Posebej se bo moralo opredeliti, v katerem delu naj bi bila pogodba med strankami razvezana in v katerem delu naj bi bila nična. Vsekakor pa bo potrebno upoštevati, da ima tožeča stranka poleg navedenega zahtevka še dajatveni zahtevek, v katerem je že vsebovana predhodna ugotovitev iz 1. točke izreka. Zato se postavlja vprašanje, ali je takšen zahtevek sploh potreben. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v tej odločbi navedene napotke in opozorila in nato v sporu pravilno odločiti.