Jedro

Ugotovitveni - ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi sta samostojna in glede obstoja ne vezana drug na drugega.

Ničnost v 86. členu OZ oziroma ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot sta predpisana v javnem interesu. Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) z dne 23. 5. 2025 zoper sklep o začasni odredbi P 221/2025 z dne 14. 5. 2025 (točka I. izreka), odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo (točka II. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

V obsežni pritožbi uvodoma navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb, da domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja v konkretnem primeru ni dopustno presojati oziroma do navedb, da je bil pogodbeni pogoj tečaja valute, v katerem mora biti kredit vrnjen, posamično dogovorjen.

Nadalje je toženka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi podala obširne navedbe glede obsega izvedene pojasnilne dolžnosti, nezmožnosti napovedovanja gibanja prihodnjega menjalnega tečaja, informacij, s katerimi je razpolagala v času sklenitve kreditnih pogodb in tudi predložila dokaze ter predlagala zaslišanje prič, ki so izvajale pojasnilno dolžnost tožnici. Sodišče prve stopnje njenih ugovornih navedb ni upoštevalo, celo selektivno in napačno jih je povzelo in se do njih niti ni opredelilo. Prav tako ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, a je vseeno zmotno štelo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, čeprav iz ostalih listinskih dokazov jasno izhaja, da so navedbe tožnice neresnične. V tej zvezi še izpostavlja, da pojasnilna dolžnost ni temeljila na domnevi, da se menjalni tečaj CHF - EUR ne bo spreminjal, saj so bile tožeče stranke (v nadaljevanju: tožniki) opozorjene, da se lahko njihove obveznosti iz naslova vračila kredita, preračunane v domačo valuto, zaradi spremembe menjalnega tečaja in obrestne mere bistveno povišajo. Toženka je tožnike tudi opozorila na v kreditni pogodbi določeno pravico, da lahko kredit predčasno odplačajo, če ocenijo, da valutnega in obrestnega tveganja ne bodo več pripravljeni ali zmožni prevzemati.

V zvezi z izvedenimi dokazi izpostavlja, da že predložene pisne izjave prič A. A. in B. B. ter vsebina 12. člena predmetne kreditne pogodbe dokazujejo neresničnost navedb tožnikov glede pojasnilne dolžnosti, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da terjatev tožnikov na domnevno ničnost kreditne pogodbe ni verjetno izkazana. V nasprotnem primeru pa bi sodišče prve stopnje moralo izvesti s strani toženke predlagano zaslišanje prič, ki je nedvomno najpomembnejši dokaz v tej zvezi. Tudi nižji dokazni standard verjetnosti ne opravičuje, da sodišče ob upoštevanju pravice toženke do izjave njenih dokaznih predlogov ne izvede s pavšalno obrazložitvijo, da naj bi izvedlo zgolj najpomembnejše dokaze.

Sodišče prve stopnje se je v zvezi s presojo opravljene pojasnilne dolžnosti v izpodbijanem sklepu zgolj pavšalno sklicevalo na točke 13 do 20 obrazložitve sklepa o začasni odredbi in se z ničemer ni opredelilo do ugovornih navedb toženke, da je obrazložitev sodišča nezadostna, saj zgolj povzema sodno prakso, ne presoja pa konkretnega primera.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ponovno neutemeljeno in pavšalno navajalo, da bi toženka morala predstaviti vse ekonomske posledice morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi tožniki lahko razumeli morebitne resne posledice za njihov finančni položaj, ki bi lahko izhajal iz sklenitve kredita v valuti CHF. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na pavšalne navedbe tožnikov, da naj pojasnilna dolžnost ne bi bila ustrezna, pri čemer sodišče ne obrazloži, zakaj je verjelo navedbam tožnikov.

Nadalje pritožba navaja, da je neutemeljena tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bilo pri kreditni pogodbi podano znatno neravnotežje v škodo tožnikov, ker naj toženka ne bi prevzela nobenega valutnega tveganja. V tej zvezi navaja, da so tožniki bili ustrezno opozorjeni na valutno tveganje, pri čemer pa takšno tveganje zanje sploh ni bilo neomejeno, saj so imeli pravico kredit predčasno poplačati z najetjem kredita v domači valuti, hkrati pa jim je bila ponujena možnost konverzije.

Toženka je nadalje v postopku opozorila, da tožniki niso odplačali niti tega, kar je bilo ob sklenitvi kreditne pogodbe predvideno in kot so lahko na podlagi sklenjene kreditne pogodbe pričakovali. V tej zvezi se sklicuje na sklep VSRS II Ips 69/2023 z dne dne 20. 3. 2024, v katerem je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da se v primeru, če tožeča stranka iz naslova kreditne pogodbe ni utrpela škode, v resnici zastavlja vprašanje njenega pravnega interesa za ugotovitev ničnosti. Prav tako se toženka sklicuje na sklep VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025, in sicer zlasti na 25. ter 30. do vključno 32. točko njegove obrazložitve.

Pritožba nadalje navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja pavšalna in neutemeljena. Toženka v tej zvezi izpostavlja sklep VSRS II Ips 75/2024 in stališča, zavzeta v tem sklepu o tem, kdaj naj bi pričel teči zastaralni rok glede kondikcijskega zahtevka v posledici nične pogodbe. Pravno naziranje toženke glede zastaranja v celoti potrjuje tudi pravno mnenje o zastaranju kondikcijskega zahtevka zaradi ničnosti pogodbe, ki ga je pripravil prof. dr. Miha Juhart, v zvezi s čimer se sodišče prve stopnje prav tako v izpodbijanem sklepu ni opredelilo.

V zvezi z izpolnjenostjo pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) pritožba navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženke, temveč je s sklicevanjem na sklep o začasni odredbi verjetnost nastanka težko nadomestljive škode ponovno neutemeljeno gradilo na pavšalnih navedbah tožnikov, ki niso predložili nobenih dokazov za izkaz svojega premoženjskega finančnega stanja.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na evro skladno razlago določb ZIZ in namen začasne odredbe, ki naj bi bil v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve. Tožniki bi lahko začasno odredbo predlagali že pred vložitvijo tožbe in bi s tem sami zagotovili, da tožbenega zahtevka sploh ne bo treba spreminjati, kaj šele vlagati nove tožbe.

Tožniki z ničemer niso uspeli izkazati, da bi (oziroma kako bi) lahko nadaljnje plačevanje mesečnih obrokov tako pogubno vplivalo na njihov finančni položaj, da ne bi zmogli plačevati mesečnih stroškov preživljanja družine ali da bi jim kako drugače grozila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, kot tudi niso z ničemer izkazali, da ne bi zmogli plačati stroškov spremembe tožbenega zahtevka ali vložitve nove tožbe.

Nadalje je neutemeljeno tudi stališče sodišča prve stopnje, da so tožniki že preplačali kredit, ker so z mesečnimi anuitetami plačali več, kot so od toženke v evrski protivrednosti prejeli. V tej zvezi se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na sodbo SEU C - 520/21, pri čemer je toženka že v ugovoru obširno pojasnila, da ta sodba za presojo v danem primeru ni uporabljiva. Toženka se je v ugovoru prav tako sklicevala na sklep VSL I Cp 2075/2023 z dne 21. 12. 2023, iz katerega izhajajo pravna stališča o posledicah ničnosti posla, med katerimi je tudi obveznost stranke, ki vrača denar, na poplačilo obresti v skladu s 193. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Toženka ob tem opozarja tudi na sodbo in sklep VSL II Cp 1255/2024, v kateri je bilo odločeno, da je banka upravičena do nadomestila za uporabo denarja, pri čemer je sodišče potrdilo, da je primerno nadomestilo za uporabo denarja v obliki obresti v višini obrestne mere, kot sta jo stranki dogovorili v sklenjeni pogodbi.

Za kondikcijske zahtevke, ki nastajajo pri nični pogodbi, pri kateri je vsaj ena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost, velja ureditev iz prvega odstavka 87. člena OZ in le za tisto, kar v njem ni urejeno, veljajo splošne določbe OZ o neupravičeni pridobitvi (190. do 198. člen OZ). Za kondikcijske zahtevke iz naslova ničnih ali razvezanih pogodb se uporabljajo enaka pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb (tretji odstavek 111. člena OZ). Toženka izpostavlja, da se tožniki zavzemajo za izid te pravde, skladno s katerim ne bi plačali prav nobenih obresti na prejeto glavnico in bi torej prejeli brezobrestni kredit za obdobje več 17 let, kar je povsem pravno nevzdržno in neutemeljeno privilegira tožnike napram toženki. Na takšni osnovi bi bila toženka v primeru ničnosti kreditne pogodbe oškodovana oziroma prikrajšana tudi zaradi inflacije, zaradi katere se je realna vrednost glavnice, ki je bila izplačana 2008, do danes bistveno zmanjšala. V tej zvezi toženka še poudarja, da je sodišče vezano na zakon in ta v prvem odstavku 87. člena OZ vsebuje povsem jasno določbo. Interpretacija le - te na način, da koristi v obliki uporabe tujega denarja ni potrebno nadomestiti, bi bila contra legem.

Nadalje toženka navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu neutemeljeno sklicuje na sodbo SEU C - 287/22, pri čemer izpostavlja, da tožniki kredita sploh niso preplačali. Pri tem je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje glede hujših neugodnih posledic, ki naj bi nastale za tožnike zaradi potrebe po razširjanju tožbenega zahtevka in vlaganju novih tožb, saj vsako odplačevanje kredita predstavlja določeno finančno in psihično breme, kar pa za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadostuje.

V zvezi s pogojem reverzibilnosti toženka izpostavlja, da je začasna ureditev razmerja dopustna le, če je mogoče v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka vzpostaviti prvotno stanje. Sodišče prve stopnje tega pogoja sploh ni presojalo, ker naj v obravnavanem primeru ne bi bil pravno odločilen. Tovrstna presoja je očitno neutemeljena in arbitrarna.

Sklepno pritožba še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo brez izvedbe predhodne kontradiktornosti, ne da bi bilo v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe pojasnjeno, zakaj je bila izdaja začasne odredbe tako nujna, da je bila šele naknadno toženki zagotovljena pravica do izjave. V tej zvezi je obrazložitev izpodbijanega sklepa zgolj pavšalna. Pritožba prav tako ocenjuje kot problematično situacijo, da se v zadevah CHF začasne odredbe še vedno izdajajo brez vsakršne vsebinske presoje konkretnega primera po principu avtomatizma.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep primarno spremeni tako, da zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožnikom naloži plačilo stroškov s postopkom z začasno odredbo.

3.Tožniki v odgovoru na pritožbo argumentirano prerekajo navedbe iz pritožbe in se zavzemajo za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa. Zahtevajo tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi so tožniki dne 5. 5. 2025 vložili tožbo zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe št. 80812486619 z dne 12. 8. 2008 in plačila zneska 39.119,87 EUR s pripadki. Zatrjevali so, da je navedena pogodba nična iz razloga, ker toženka pred sklenitvijo le-te ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti v zvezi z najemom kredita v CHF, ob sklenitvi pogodbe je bilo podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, banka pa je bila tudi v slabi veri. Ker so tožniki prejeli kredit v skupni višini 95.405,49 EUR, odplačali pa so ga v skupni višini 134.525,36 EUR (do 14. 4. 2025), jim je toženka dolžna vrniti razliko v znesku 39.119,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Hkrati so tožniki vložili tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero so predlagali ureditev pravnega razmerja, in sicer tako, da se zadrži učinkovanje kreditne pogodbe. Zatrjevali so, da bi morali brez izdaje začasne odredbe plačevati visoke obroke kredita, kljub temu, da so že plačali znesek, ki je višji od prejetega zneska in to ves čas sodnega postopka, ki lahko traja precej dolgo. Poleg tega bi po končanem postopku, v primeru ugotovitve, da je kreditna pogodba nična, morali vložiti novo tožbo, s katero bi od toženke zahtevali še plačilo dodatno plačanih zneskov, kar bo povezano z novimi stroški. Zato jim grozi oziroma nastaja nenadomestljiva škoda. Trdili so tudi, da toženka v primeru izdaje začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožnikom.

7.Sodišče prve stopnje je dne 14. 5. 2025 izdalo sklep o začasni odredbi, s katero je učinkovanje kreditne pogodbe št. 80812486619 z dne 12. 8. 2008 začasno zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora.

8.Zoper sklep o začasni odredbi je toženka vložila obsežen argumentiran ugovor, na katerega so tožniki odgovorili, in o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, s katerim je ugovor zavrnilo. Ta odločitev je predmet pritožbenega preizkusa.

9.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je uveljavljala tudi toženka v pritožbi.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus, dokazna ocena pa temelji na dokaznem standardu verjetnosti, kar se zahteva za izdajo začasnih odredb, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11.Toženka v pritožbi smiselno uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, in ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Pri tem so v prvi vrsti neutemeljene njene pritožbene navedbe, da bi ji moralo sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o začasni odredbi vročiti v odgovor predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, ali pa argumentirano pojasniti, zakaj tega ni storilo. V postopkih za izdajo začasnih odredb je namreč zaradi učinkovitosti izdane začasne odredbe dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo odredbe, temveč šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Da sodišče prve stopnje tovrstnega postopanja ni posebej utemeljevalo pa ne predstavlja kršitve določb postopka, kot to zmotno meni pritožba.

12.Nadalje pritožba na več mestih navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih njenih ugovornih navedb. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišču ni treba opredeliti do vseh navedb strank, temveč zgolj do tistih, ki so bistvene za odločitev v zadevi. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Sodišče prve stopnje se je v obravnavani zadevi opredelilo do vseh relevantnih navedb, ki jih je podala toženka v ugovoru, pri čemer je pri presoji upoštevalo dokazni standard verjetnosti in na podlagi tega tudi z verjetnostjo zaključilo, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

13.Drži sicer, da se v razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do ugovornega stališča toženke, da domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja ni dopustno presojati, ker je bil posamično dogovorjen, kar pa ni odločilnega pomena, ker podane trditve toženke v tej smeri (pod točko 2.1 ugovora) niso takšne narave, da bi toženka (že na trditveni ravni) uspela izkazati, da sta bila določbi o čistem deviznem kreditu v CHF in o referenčni obrestni meri LIBOR posamično dogovorjeni. V skladu z drugim odstavkom člena 3. Direktive 93/13/EGS pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem je vzpostavljena domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz ugovornih navedb, je toženka stališče o tem, da je šlo pri spornih pogodbenih pogojih za posamično dogovorjene, utemeljevala s tem, da je sicer res šlo za tipsko pogodbo,

13.a so tožniki imeli možnost vplivati na vsebino, ker bi lahko izbrali tudi kredit v domači valuti.

13.Zgolj dejstvo, da so bili tožnikom določeni pogodbeni pogoji predstavljeni, in da so imeli možnost sklenitve različnih vrst kreditnih pogodb, pa še ne pomeni, da so bili sporni pogodbeni pogoji dogovorjeni posamično oz. da so se imeli možnost glede njihove vsebine posebej pogajati.

14.Prav tako ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje pri presoji verjetnosti obstoja terjatve tožnice, konkretno glede vprašanja (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke glede narave sporne pogodbe ob njeni sklenitvi, ni upoštevalo oz. se ni opredelilo do obširnih toženkinih navedb glede obsega izvedene pojasnilne dolžnosti, in da je neupravičeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič A. A. in B. B.

15.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na listinskih dokazih ter na že sprejeti sodni praksi SEU, USRS in VSRS ter tudi višjih sodišč v podobnih primerih, kar je zadoščalo za ugotovitev verjetnosti obstoja ničnosti pogodbe. V postopku zavarovanja velja načelo hitrosti tega postopka, v katerem narok ni obvezen (prvi odstavek 29. člena ZIZ), zaradi česar je omiljen tudi dokazni standard. Pri tem je tudi Ustavno sodišče že pojasnilo, da z vidika 22. člena Ustave ni nesprejemljivo, če sodišče v postopku zavarovanja ne izvede vseh predlaganih dokazov. Ker je dokazni standard pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. Praviloma se v teh postopkih odloča na podlagi listinskih dokazov, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in tudi ustrezno pojasnilo v točkah 5. in 6. obrazložitve izpodbijanega sklepa. O ugovornih trditvah toženke v zvezi z opravljeno pojasnilno dolžnostjo, pa se je v zadostni meri opredelilo v točkah 10. do vključno 12. obrazložitve. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ tako ni podana.

16.Nadalje pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je slednje sprejelo zaključek o neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke. Pritožbeno sodišče v tej zvezi v celoti kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 10. in 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je povzeta vsebina pisnih izjav navedenih prič in argumentacija, da (in zakaj) pojasnila, podana tožnikom s strani teh bančnih uslužbenk, niso bila ustrezna in zadostna. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na ti izjavi ne more omajati pravilnosti zaključkov in presoje sodišča prve stopnje, kakor tudi ne sklicevanje na 12. člen predmetne kreditne pogodbe, ki razen splošnega potrdila o tem, da so bili tožniki seznanjeni z riziki, in da jih sprejemajo, ne vsebujeta prav nobene konkretizacije glede vsebine toženkinih pojasnil v zvezi z riziki ob sklepanju sporne pogodbe.

17.Prav tako ne gre pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in pavšalno navajalo, kaj vse bi morala toženka ob oz. pred sklenitvijo kreditne pogodbe tožnikom predstaviti, da bi ti lahko razumeli morebitne posledice njene sklenitve na njihov finančni položaj. Tovrstna izhodišča so namreč utemeljena (tudi) na sodni praksi Ustavnega sodišča RS, kot je ustrezno pojasnjeno v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

18.Neutemeljena so nadalje pritožbena izvajanja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bilo pri predmetni kreditni pogodbi podano znatno neravnotežje na škodo tožnikov. Zgolj okoliščine, da so bili tožniki seznanjeni z valutnim tveganjem, in da so imeli možnost kredit predčasno poplačati z najetjem kredita v domači valuti ali pa izkoristiti ponujeno možnost konverzije, ne morejo privesti do drugačne presoje v zvezi z neravnotežjem, nastalim v posledici sklenitvi sporne pogodbe, ki se kaže v tem, da banka ni bila izpostavljena valutnemu tveganju (imela je zaprto devizno pozicijo), ki je tako bilo v celoti na tožnikih.

19.V tej zvezi pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v predmetni kreditni pogodbi možnost konverzije ni bila predvidena, v 9. členu je bila dogovorjena le možnost predčasnega (delnega ali celotnega) plačila kredita. Pa tudi, če bi tožniki zahtevali oz. izkoristili ponujeno možnost konverzije kredit v EUR kredit, bi v tem primeru sicer prišlo do novacije kreditne pogodbe, pri čemer pa ta možnost potrošnikom ne bi dala varstva pred nepoštenimi pogoji, razen če bi tožniki izrecno izrazili voljo, da svojih pravic ne uveljavljajo potem, ko so bili o njihovi nepoštenosti predhodno seznanjeni,

19.česar pa v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. Prav je v prvem odstavku 326. člena OZ jasno določeno, da je prenovitev brez učinka, če je bila prejšnja obveznost nična ali je že ugasnila. Torej bi ničnost osnovne pogodbe pomenila tudi ničnost z novacijo prenovljene pogodbe. V tej zvezi pa je bilo v sodni praksi tudi že zavzeto stališče, da ima potrošnik pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto.

20.V obeh primerih (predčasno poplačilo ali konverzija) pa je tudi v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita. V zvezi s tem pa v sklenjeni kreditni pogodbi ni opredeljenih nobenih elementov refinanciranja in je zato banka ob sklenitvi pogodbe ohranila položaj močnejše stranke, ki je v bistvenem določala usodo pogodbe. Tako eventuelna možnost predčasnega poplačila ali konverzije v EUR kredit ni mogla vplivati na to, da je sklenjena kreditna pogodba predstavljala za tožnike v času sklenitve neomejeno valutno tveganje, kar je ustvarjalo znatno neravnotežje med pogodbenima strankama.

21.Nadalje so neutemeljena pritožbena izvajanja glede s strani toženke v ugovoru zoper izdano začasno odredbo uveljavljenim ugovorom zastaranja kondikcijskega zahtevka. Drži sicer, da je toženka v zvezi z vprašanjem zastaranja terjatve v ugovoru podala precej obširne navedbe (str. 19 do 22 ugovora na list. št. 33 do 35 spisa), ki jih ponavlja tudi v pritožbi, ne gre pa pritrditi njeni oceni, da sodišče prve stopnje tega ugovora ni v zadostni meri obravnavalo oz. se do njega dovolj konkretizirano opredelilo. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje kot primarni razlog za zavrnitev ugovora zastaranja navedlo, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, in da tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti konkretne kreditne pogodbe,

21.posledično sledi dajatveni zahtevek, ki ni predmet zavarovanja z začasno odredbo.

21.Zgolj v dodatno potrditev presoje je nadalje navedlo še stališča sodne prakse o tem, kdaj naj bi sicer v zvezi s kondikcijskim zahtevkom pričel teči zastaralni rok. K navedenemu pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja še naslednje:

22.Ugotovitveni - ničnostni zahtevek in kondikcijski zahtevek v obravnavani zadevi sta samostojna in glede obstoja ne vezana drug na drugega. Tožniki so zahtevali ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in tožbo utemeljevali na varstvu sebe kot potrošnikov, ki jim ga daje nacionalna zakonodaja (Zakon o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot in Zakon o potrošniških kreditih - v nadaljevanju ZPotK) in tudi evropski pravni red (Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - v nadaljevanju Direktiva 93/13). Ničnost v 86. členu OZ oziroma ničnost nepoštenih pogodbenih pogojev iz 23. člena v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot sta predpisana v javnem interesu. Ničnost namreč pomeni najhujšo obliko neveljavnosti in torej absolutno negacijo pravnega posla, pri čemer gre v konkretnem primeru še za varstvo šibkejših - potrošnikov, ki je tako pomembno, da je regulirano tudi na evropski ravni. Nični pravni posli lahko namreč ustvarjajo tudi druge posledice, na katere stranki morda nista mislili, npr. odškodninsko ali kazensko odgovornost. Ničnost torej nujno ne povzroča zgolj zahtevkov iz neupravičene pridobitve. To izhaja tudi iz dejstva, da se na ničnost pravnega posla lahko sklicuje vsakdo, ne zgolj pogodbeni stranki, da ničnost učinkuje sama po sebi, brez kakršnega koli akta, da zahtevek na ugotavljanje ničnosti ne ugasne, in da ne obstaja možnost konvalidacije ničnega pravnega posla, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Zato v tej fazi postopka, ko se z začasno odredbo zahteva zgolj začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe, za katero je s stopnjo verjetnosti ugotovljeno, da je nična, niso relevantna pritožbena zatrjevanja o tem, kdaj so tožniki izvedeli za možnost vložitve tožbe oziroma za nepoštenost pogodbenih pogojev.

22.Glede na obrazloženo tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati in se opredeljevati do vprašanja, kdaj so se tožniki v konkretnem primeru (lahko) seznanili z vsemi pomembnimi okoliščinami glede (morebitne) ničnosti pravnega posla. Posledično je v tej fazi postopka neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje sodne prakse (sodbe VSRS v zadevi II Ips 75/202) in predloženega Pravnega mnenja o zastaranju kondikcijskega zahtevka zaradi ničnosti pogodbe, ki ga je pripravil prof. dr. Miha Juhart.

23.Nerelevantne pa so pritožbene navedbe, da tožniki na podlagi kreditne pogodbe še sploh niso odplačali zneska, ki so ga ob sklenitvi le-te lahko predvideli na podlagi prejetega amortizacijskega načrta. Kot izhaja iz odločbe SEU C-520/2021 z dne 15. 6. 2023 je bistveno, da so tožniki na dan vložitve tožbe že preplačali znesek v višini, ki so ga prejeli kot kredit od banke (glavnico). Le-to pa so preplačali za vtoževani znesek 39.119,87 EUR. Bistveno je bilo, da je bila valutna klavzula bistvena glavna sestavina pogodbe, in je bila kot taka že ob sklenitvi pogodbe vključena vanjo, toženka pa ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti ter je tako že ob sami sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Prevzetega valutnega tveganja ob sami sklenitvi pogodbe pa ne morejo ublažiti pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki se je morebiti pojavila med obdobjem odplačevanja kredita.

24.Tako je sodišče prve stopnje že ne podlagi listinskih dokazov, upoštevaje dosedanjo sodno prakso SEU, USRS in VSRS pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da je banka kršila svojo obveznost pojasnilne dolžnosti in pri tem bila v slabi veri. Sankcija nepoštenega pogodbenega pogoja pa je ničnost (23. člen ZVPot) in so torej tožniki verjetno izkazali obstoj terjatve na ničnost kreditne pogodbe.

25.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo (naknadno) plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi. Pri tem je pravno zgrešeno pritožbeno stališče, da bi se temu lahko tožniki izognili, če bi izdajo začasne odredbe predlagali pred vložitvijo tožbe, saj bi tudi v tem primeru primeru obveljala argumentacija glede posledic za primer, če začasna odredba ne bi bila izdana.

26.Pri tem ne gre slediti pritožbenim zatrjevanjem o tem, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU v zadevi C-287/22. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da so bile dejanske okoliščine v tej zadevi SEU v bistvenem podobne okoliščinam iz predmetne zadeve, saj je tudi v tej zadevi šlo za tožbo dveh potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu na Poljskem, ki sta ga potrošnika prejela v domači valuti (poljskih zlotih), pogodba pa je vsebovala valutno klavzulo v CHF, kot to izhaja iz točke 12 in 13 sodbe C-287/22, v tem postopku pa sta tožnika predlagala tudi odlog obveznosti plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka.

27.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, ki se nanašajo na finančno stanje tožnikov v smislu ugotavljanja nastanka škode, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe SEU C-287/22 niti ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje finančnega položaja potrošnika zavezujoč pogoj, ki bi ga morali tožniki izkazati za izdajo začasnega ukrepa. Finančni položaj potrošnika je izpostavljen le v zvezi z novimi stroški, ki bi mu nastali z vložitvijo nove tožbe ali z razširitvijo tožbenega zahtevka za vračilo preplačanih obrokov. Kot izhaja iz točke 60 obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

28.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožniki zatrjujejo, da so na dan vložitve tožbe toženki že poravnali celotno glavnico in le-to preplačali v znesku 39.119,87 EUR.

29.Pri tem so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da tožniki še niso preplačali glavnice, ker je treba upoštevati 87. člen OZ, ki v prvem odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Sicer pa je treba določbo 87. člena OZ uporabiti na način, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno predhodno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. Iz obrazložitve te sodbe pa izhaja, da ne sme imeti ponudnik kot kršitelj od protipravnega ravnanja nobene koristi. Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni tudi točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti" - obresti zaradi uporabe kapitala), ker sicer ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov. Drugačna pritožbena zatrjevanja so neutemeljena.

30.V zvezi s pogojem reverzibilnosti pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje v posledici zmotnega izhodišča, da ta pogoj ni pravno relevanten, o obstoju le-tega ni posebej izreklo. Vendar velja v tej zvezi pojasniti, da je bilo v sodni praksi v tej zvezi že zavzeto stališče, da v primeru, ko je z izdano začasno odredbo zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bo kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili.

31.Pritožbeno sodišče sklepno glede na pritožbeno sklicevanje na zadevo VSM I Cp 928/2024 z dne 29. 7. 2025 v podobnem primeru, ko je Višje sodišče v Mariboru predlog za izdajo začasne odredbe že zavrnilo in na v ugovoru izpostavljeno zadevo Okrožnega sodišča v Celju P 153/2024 z dne 28. 2. 2025, še pripominja, da sodna praksa na področju izdaje začasnih odredb v primerih kreditnih pogodb v CHF ni ustaljena. Obstaja namreč tudi drugačna, v zadnjem času večinska sodna praksa, ki govori v prid izdanim začasnim odredbam, ki se nanašajo na kredite v CHF, npr. zadeve VSM I Cp 848/2024, VSM I Cp 929/2024, VSM I Cp 900/2024, VSM I Cp 874/2024, VSM I Cp 962/2024, VSM I Cp 187/2025, VSM 275/2025, VSL I Cp 2110/2024, VSL II Cp 1600/2024, VSL II Cp 1621/2024 itd.

32.Po obrazloženem, ko se je pritožbeno sodišče opredelilo zgolj do bistvenih pritožbenih navedb, je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

33.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj so pritožbeni stroški, povezani z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, pravdni stroški, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 326, 326/1 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.