Jedro

Res sorodstveno razmerje s pravdno stranko nujno ne vodi k izničenju dokazne vrednosti izpovedbe takšne priče, vendar pa je dejstvo, da je takšna priča zainteresirana na izidu pravde. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru utemeljeno odklonilo vero izpovedi priče A. A. ter pri tem pravilno opozorilo na nelogičnosti v njegovi izpovedi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo zneska 23.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 do plačila (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo zneska 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 do plačila ne obstoji (II točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15-ih dni plačati tožeči stranki znesek 23.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 do plačila (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.656,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2018 do plačila ter za izročitev dveh nočnih omaric in treh loncev iz inoxa, je zavrnilo (IV. točka izreka). V preostalem delu je pravdni postopek ustavilo (V. točka izreka) ter še sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper IV. in VI. točko izreka odločbe.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da tečejo zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska 3.656,48 EUR od 24. 10. 2028 do plačila.

Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.656,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2018 do plačila ter izročitev dveh nočnih omaric in treh loncev iz inoxa z utemeljitvijo, da je tožnica zahtevala 3.656,28 EUR, seštevek zneskov pa je znašal le 3.094,08 EUR. Tožnica je za znesek 3.094,08 EUR priložila račune, poleg tega pa je zahtevala tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti zadnjega računa, to je od 24. 10. 2018 dalje do plačila. Za znesek 562,40 EUR ni priložila računa, ker z njim ni več razpolagala. Tožnica stvari, za katero je predložila račune, ni dobila vrnjene, ker jih je toženec prodal skupaj s stanovanjem, zato je zahtevala izplačilo denarne protivrednosti. Ker tožnica ni razpolagala z računom za omaro, katere kupnina je znašala 562,40 EUR, bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da tožnica z računom za omaro ne razpolaga več.

Glede stroškovnega izreka meni, da je sodišče neupravičeno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Sodišče je tožbenemu zahtevku tožnice v večjem delu tožbenega zahtevka ugodilo, v večjem delu je uspela tudi z izročitvijo osebnih stvari. Toženec je tekom pravdnega postopka tožnici izročil nekaj osebnih stvari, razen dveh nočnih omaric in treh loncev, v preostalem delu pa bi ji moral izplačati protivrednost stvari. Tožnica je o prejemu osebnih stvari nemudoma obvestila sodišče, zato bi moralo sodišče pri izračunu povračila stroškov upoštevati, da je tožnica v pravdnem postopku v večjem delu uspela in ji s tem v skladu naložiti povračilo stroškov v celoti.

4. Na pritožbo je odgovoril toženec ter predlaga njeno zavrnitev.

5. Zoper I., II., III. in VI. točko izreka odločbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 vlaga pritožbo toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v I. in III. točki spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede podrednega ugovora zaradi pobotanja v višini 4.000 EUR toženec pojasnjuje, da so dokazna sredstva enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. V obravnavani zadevi to pomeni, da lahko toženec odtujitev zneska 4.000 EUR iz njegovega stanovanja, dokazuje tudi (le) z zaslišanjem stranke, torej z lastnim zaslišanjem. Sodišče je sicer izvedlo dokaz z zaslišanjem obeh strank in vpogledalo v posnetek, vendar je v obrazložitvi sodbe zapisalo: “Zgolj izpoved toženca ne zadošča za zaključek, da je v stanovanju ob odhodu tožnice hranil gotovino v znesku 4.000 EUR in da naj bi takšen znesek tožnica odtujila. Njegovo izpoved celo negira njegova lastna izjava na že omenjenem posnetku“. S tem zapisom je sodišče prve stopnje dokaznemu sredstvu zaslišanja strank neutemeljeno podelilo manjšo vlogo kot ostalim dokaznim sredstvom (video posnetkom) in je s tem uvedlo formalno dokazno pravilo, kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Taka dokazna ocena pa predstavlja tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, ki jo pritožnik uveljavlja. Tudi dokazna ocena glede posnetka je napačna in pomanjkljiva. Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da naj bi se s posnetka razločno slišalo, da je pritožnik očital tožnici, da mu je ukradla znesek 400 EUR, kar pa ne drži. Pritožnik je v okviru posnetka želel pojasniti, kje je imel denar in ko je začel pojasnjevati, da si je 400 EUR “naštimal v tošlu“ in še preden je zaključil stavek, mu je v besedo skočila tožnica.

Glede terjatve v višini 23.000 EUR toženec navaja, da je po mnenju sodišča edini primeren dokaz za ugotovitev dejstva, da je imel prihranke v višini 17.000 EUR, dokaz s predložitvijo obeh kreditnih pogodb in kupoprodajne pogodbe, kar je napačno. Sodišče v pravdnem postopku namreč ni vezano na formalno dokazno oceno. Toženec lahko zatrjevano dejstvo dokazuje tudi z drugimi dokazi, npr. z zaslišanjem strank, prič in podobno. In ravno to je storil toženec v konkretni zadevi, ko je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da priča, ki je v sorodstvenem razmerju s tožencem, nima dokazne vrednosti, pri čemer je v celoti zanemarilo vsebino njegove izpovedbe, s čimer je uvedlo formalno dokazno pravilo. Sodišče je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, ker ni ustrezno dokazno vrednotilo izpovedbe toženca, priče A. A. ter priče B. B. Glede vrnitev zneska 23.000 EUR toženec pojasnjuje, da je bila tožnica tista, ki mu je izročila denar in tudi soglašala s tem, oziroma še več, pooblastila ga je za nakup novega osebnega avtomobila. V skladu s sodno prakso ni potrebno, da bi bilo soglasje zakonca za razpolaganje s skupnim ali posebnim premoženjem dano pisno, ampak zadošča tudi konkludentno soglasje, na primer z molkom oziroma s toleriranjem. Da je bil avto registriran na ime toženca, je bilo tožnici znano in s tem se je tožnica strinjala ter je takšno ravnanje toženca tolerirala. Da pritožnik ni razpolagal z domnevno posebnim premoženjem tožnice nedopustno, izhaja tudi s posnetka na USB ključku, na katerega je sodišče oprlo svojo sodbo, vendar napačno povzelo vsebino tega posnetka. Tožnica je tista, ki bi morala dokazati, da denarnih sredstev stranki nista porabili skupaj oziroma jih je porabil toženec brez njenega soglasja. Tožnica tega ni dokazala. Ravno obratno. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tožnica soglašala z razpolaganjem z njenimi sredstvi. Še več, iz njene izpovedbe izhaja, da je dejansko avto kupila tožencu kot darilo, zaradi česar je tožba tudi nesklepčna.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi sta neutemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in v skladu z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter je o zahtevkih tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. 9. V pritožbah pravdni stranki v bistvenem ponavljata ugovorne navedbe, dane že v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Posebej o tožničini pritožbi:

10. Oblikovanje tožbenega zahtevka je v dispoziji tožnika (ki tudi nosi posledice njegovega neustreznega oblikovanja). Tožbeni zahtevek se namreč glasi tako, kot si tožnik želi, da se glasi izrek sodbe. To je odraz spoštovanja avtonomije volje strank. Tožnica je v vlogi - razširitev tožbenega zahtevka z dne 4. 3. 2020 (list. št. 101) postavila tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan v roku 15 dni plačati znesek 3.656,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2028 dalje do plačila. V dispoziciji tožnice je torej bilo, od kdaj bo zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti in v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno povzelo tožbeni zahtevek, zaradi česar ne gre za napako sodišča, kot to zmotno meni tožnica.

11. Pritožbeno ni sporno, da so štirje stoli, zidni vložek z vijakom, univerzalni vijak, kovinski nosilec, akumulatorski udarni vrtalnik, tri halogen ECO, iveral temna, robni trak, postelja Kristal, vzmetnica Mirage, armatura za korito, predalnik, regal, dve nočni omarici in trije lonci iz inoxa predstavljali skupno premoženje in ne posebno premoženje tožnice, saj so predstavljali prispevek tožnice za zadovoljevanje potreb življenjske skupnosti, ki jo je ustvarila s tožencem. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na ugotovitev skupnega premoženja, je v tem delu prvo sodišče tožbeni zahtevek na plačilo denarne protivrednosti navedenih predmetov pravilno zavrnilo. Tožnica prav tako ni upravičena do plačila protivrednosti ure v višini njene kupnine, ki je bila sicer kupljena iz njenega posebnega premoženja, saj toženec ure ni odsvojil, poleg tega pa ni zatrjevala in dokazovala, da zatrjevano darilo v višini 134,85 EUR ni bilo v sorazmerju z njenim premoženjskim stanjem. Plačilo voznikove kartice v višini 53,28 EUR je bila posebna obveznost toženca, tožnica pa ni zatrjevala in dokazovala, kakšen pravni interes je zasledovala pri izpolnitvi toženčeve obveznosti.

12. Sodišče prve stopnje plačilo zneska 3.656,48 EUR ni zavrnilo zato, kot to zmotno navaja pritožba, ker seštevek zneska, katerega vračilo tožnica zahteva znaša 3.094,08 EUR, pri čemer iz njenih trditev ni razvidno, zakaj zahteva vračilo višjega zneska, temveč iz zgoraj povzetih razlogov, ki jih je prvo sodišče obširno obrazložilo od 16. do 35. točke odločbe. V 36. točki obrazložitve je le še navrglo, da tožnica tudi ni pojasnila vračila višjega zneska, kot je seštevek zneskov, katerih vračilo zahteva.

13. Pravilna je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica glavnega tožbenega zahtevka oz. tožbe v tem delu ni umaknila zaradi toženčeve izpolnitve, zato je v tem obsegu toženec upravičen do povrnitve pravdnih stroškov. Tožnica je delno umaknila tožbo za vrnitev osebnih stvari takoj, ko je toženec delno izpolnil zahtevek. V tem obsegu je zato tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov. V preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izročitev osebnih stvari, tožnica ni uspela, uspela pa je z večjim delom denarnega zahtevka, zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Posebej o pritožbi toženca:

14. Toženec je v pobot tožničini terjatvi ugovarjal svojo terjatev v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2019 do plačila. Zatrjeval je, da mu je navedeni znesek tožnica protipravno odtujila. Na tožencu je bilo torej dokazno breme, da s stopnjo prepričanje dokaže, da mu je v pobot ugovarjani znesek v višini 4.000 EUR odtujila tožnica.2

15. Toženec meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju navedenega dejstva, ali je tožnica odtujila znesek 4.000,00 EUR vzpostavilo formalno dokazno oceno. Navaja, da lahko odtujitev zneska 4.000 EUR dokazuje s katerimkoli od dokaznih sredstev, ki so enakovredna, torej tudi le z zaslišanjem stranke, torej z lastnim zaslišanjem.

16. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne presoje, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). Sodnik ni vezan na nobeno zakonsko pravilo o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Dokazna vrednost je vselej plod individualnega sodnikovega prepričanja v vsakem konkretnem primeru posebej.3

17. Sodišče je obrazloženo ocenilo izpoved toženca ter se je opredelilo tudi do dokaza s poslušanjem avdio posnetka in pravilno zaključilo, da izvedena dokaza ne omogočata zaključka, da je toženec v stanovanju hranil gotovino v višini 4.000, EUR, ter da je ta znesek ob svojem odhodu protipravno odtujila tožnica. Tudi dokazna ocena sodišča glede video posnetka ni napačna in pomanjkljiva.

18. Glede vtoževanega zahtevka v višini 23.000 EUR je tožnica trdila, da je bilo vozilo kupljeno z njenim posebnim premoženjem, da je nakup vozila brez njene vednosti opravil toženec ter vozilo registriral na svoje ime. Toženec se je branil z ugovorom, da je vozilo kupil iz svojega posebnega premoženja, in sicer privarčevanega zneska v višini 17.000 EUR, ki ga je hranil v stanovanju, preostali znesek za plačilo kupnine, torej znesek 4.000 EUR, pa mu je posodil njegov delodajalec B. B. 19. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo 23.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 do plačila ugodilo in svojo odločitev izčrpno utemeljilo ter navedlo razumne in sprejemljive dejanske ter pravne zaključke, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

20. Sodišče prve stopnje je presodilo pomen vsakega izvedenega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter je tudi pravilno kritično presojalo izpovedbo priče A. A., ki je v sorodstvenem razmerju z tožencem. Res sorodstveno razmerje s pravdno stranko nujno ne vodi k izničenju dokazne vrednosti izpovedbe takšne priče, vendar pa je dejstvo, da je takšna priča zainteresirana na izidu pravde. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru utemeljeno odklonilo vero izpovedi priče A. A. ter pri tem pravilno opozorilo na nelogičnosti v njegovi izpovedi. Sodišče je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu, da je razpolagal z gotovino v znesku 17.000,00 EUR, ki naj bi jo porabil za plačilo dela kupnine za vozilo ter priči B. B., da mu je za plačilo dela kupnine za vozilo posodil znesek 4.000,00 EUR. Pravilno je opozorilo na nelogičnost izpovedi toženca, ko po eni strani zatrjuje, da je doma razpolagal z gotovino 17.000,00 EUR, po drugi strani pa si je že pred zatrjevanim nakupom vozila od B. B. sposojal manjše zneske, kot je 50,00 oziroma 100,00 EUR. Že navedena nelogičnost postavi dvom v toženčevo izpoved, da je razpolagal z gotovino v višini 17.000,00 EUR. Pritožba pravilno poudarja, da so dokazna sredstva enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih, vendar pa dokazna vrednost vseh dokazov ni enaka. Listinski dokaz je nedvomno zanesljivejši, saj velja v obligacijskih razmerjih domneva, da je resnično tisto, kar je v listini zapisano. Ugotovitev o neobstoju prihrankov v višini 17.000,00 EUR je sodišče sprejelo tudi na podlagi dejstva, da toženec izvora navedenih prihrankov ni zatrjeval, izpoved toženca pa pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Sodišče torej ni postavilo trditve, da bi moral toženec za dokaz obstoja prihrankov predložiti obe zatrjevani kreditni pogodbi in kupoprodajno pogodbo za stanovanje, temveč mu je le pojasnilo, da v primeru, če bi o izvoru zneska prihrankov v višini 17.000,00 EUR postavil trditve, bi izvor teh prihrankov lažje dokazoval s predložitvijo navedenih pogodb. S takšnim pristopom pa sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih dokaznih pravil oziroma standardov. Da je bila kupnina za vozilo plačana z denarjem tožnice in ne z denarjem toženca, potrjuje tudi časovno ujemanje dogodkov, in sicer da je bila kupoprodajna pogodba za vozilo sklenjena dne 12. 4. 2017, tožnica pa je dne 5. 4. 2017 s svojega računa dvignila gotovino v višini 25.000,00 EUR (priloga A4). Sicer pa v pritožbi toženec celo sam navaja, da mu je tožnica izročila denar za nakup vozila. Za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da toženec s strani tožnice izročenega denarnega zneska ni porabil brez njenega soglasja, pa v dokaznem postopku nima opore.

Sklepno:

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena, njun odgovor na pritožbo pa tudi v bistvenem ni prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato pritožbene stroške nosita sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 O prepričanju govorimo tedaj, ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. 3 Glej VSRS sodba II Ips 48/2014 z dne 17. 9. 2015.