Jedro

Pritožnik je podpisal dedni dogovor, s katerim je bila razdeljena vsa zapuščina. Kljub neenotnemu stališču sodne prakse, ali so v zapuščinskem postopku dopustne pritožbene novote in v katerih primerih, ter kljub pritožbenemu stališču, da ima zahtevek po 32. členu ZD dednopravne elemente in ga lahko dedič uveljavlja vse do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka, ob enotnem stališču sodne prakse, da dednega dogovora v pritožbenem postopku ni mogoče razveljaviti, ter ob dejstvu, da pritožnik ne trdi, da bi ga izpodbijal s tožbo v pravdnem postopku, v razdelitev na način, ki je zajeta v dednem dogovoru, ki je povzet v sklep o dedovanju, ni več mogoče poseči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kaj spada v zapuščino in kdo so dediči (I. in II. točka izpodbijanega sklepa), nato pa v III. točki izreka povzelo vsebino dednega dogovora, ki so ga sklenili dediči, ki so se priglasili k dedovanju. Odločilo je še (IV. točka izreka), da parc. št. 652/3 prejme N. S., kar je posledica med dediči nespornega dejstva, da gre za njeno premoženje in ne sodi v zapuščino (zapis na list. št. 10).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje dedič F. U. in kot bistveno navaja, da se z dednim dogovorom ne strinja iz razloga, ki ga je povedal že na naroku, vendar ga sodnica zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča sploh ni vnesla v zapisnik. Dedič je namreč z vlaganji v nepremičnino, predvsem v parc. št. 726/2, k. o. X, povečal vrednost nepremičnine in s tem zapuščine, zato je upravičen zahtevati izločitev alikvotnega dela. Nadalje navaja, kakšna dela je opravil, zato je pridobil lastniška upravičenja najmanj v delu ½, kar izloča iz zapuščine. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno ugotovilo, da v zapuščino spadajo nepremičnine v celoti. Sodišče bi moralo ugotoviti alikvotni del, ki ne sodi v zapuščino. Zahtevek dediča predstavlja dednopravni zahtevek, o katerem odloča sodišče v zapuščinskem postopku, pri čemer dedič šteje, da ni prekludiran s svojim zahtevkom, saj ga lahko poda do konca zapuščinskega postopka. Če med dediči ni spora o tem, lahko zapuščinsko sodišče o tem samo odloči v sklepu o dedovanju, sicer pa mora dediča napotiti na pravdo. Po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku lahko dedič zahtevek na izločitev iz zapuščine poda le, če obstajajo razlogi za obnovo postopka ali pogoji iz četrtega in petega odstavka 213. člena ZD, ki pa v tem primeru niso podani, saj sodišče njegovega zahtevka sploh ni obravnavalo. Sodišče bi moralo izločitveni zahtevek obravnavati in šele nato bi v primeru nepriznavanja sodedinj svoj zahtevek uveljavljal v pravdi. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Sodediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dedni dogovor je vrsta pogodbe in se šteje za sklenjenega, ko ga sklenitelji podpišejo(1). Pritožnik ne trdi, da dednega dogovora ne bi podpisal, sicer pa iz podatkov v spisu izhaja, da je dedni dogovor podpisal tudi on (list. št. 11), zato v pritožbi ne more navajati, da je bilo na zapuščinski obravnavi dogovorjeno nekaj drugega, kot je v dednem dogovoru(2). Dedni dogovor s tem, ko je povzet v izrek sklepa o dedovanju, ne izgubi svoje pravne narave – tj. pogodbe obligacijskega prava, ki jo je mogoče izpodbijati le s tožbo, ne pa s pritožbo zoper sklep o dedovanju(3). S trditvami, da v dednem dogovoru ni izražena prava dedičeva volja, je torej možno izpodbijati dedni dogovor le s tožbo za njegovo razveljavitev, nikakor pa s pritožbo zoper sklep o dedovanju(4).

6. Čeprav sodna praksa ni enotna glede vprašanja, ali je dopustno v zapuščinskem pritožbenem postopku uveljavljati novote (konkretno trditve, ki utemeljujejo dedičev izločitveni zahtevek po 32. členu ZD)(5), v obravnavanem primeru na to vprašanje niti ni treba odgovoriti. Zapuščina je bila namreč med dediče razdeljena z dednim dogovorom, vsebovanem v III. točki izreka, tega dogovora pa pritožnik v tem pritožbenem postopku, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ne more uspešno izpodbiti. Ker pritožnik niti ne trdi, da bi dedni dogovor izpodbijal s tožbo po 392. členu ZPP, za vložitev katere velja trimesečni subjektivni rok in bi v obravnavanem primeru tekel najkasneje od vročitve izpodbijanega sklepa pritožniku (23. 12. 2014 – vročilnica, speta k list. št. 13) in je torej že iztekel, to pomeni, da v razdelitev zapuščine na način, ki je zajeta v III. točki izpodbijanega sklepa, ni več mogoče poseči. Kljub pritožbenemu stališču, da ima zahtevek po 32. členu ZD dednopravne elemente in ga lahko dedič uveljavlja vse do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka (pritožnik povzema razloge odločbe VSK Cp 68/2009,(6) čeprav tega izrecno ne navede), je ob enotnem stališču sodne prakse, da dednega dogovora v pritožbenem postopku ni mogoče razveljaviti,(7) zato treba pritožnikovo pritožbo zavrniti in sklep v skladu s 365. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrditi.

Op. št. (1): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 13. 1. 1994, opr. št. II Cp 1283/1993. Op. št. (2): Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 12. 1999, opr. št. I Cp 832/1998. Op. št. (3): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 8. 12. 1999, opr. št. II Cp 1685/1998. Op. št. (4): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 4. 4. 2002, opr. št. I Cp 2967/2011. Op. št. (5): Višje sodišče v Ljubljani je npr. v zadevi I Cp 1939/1999 z dne 23. 2. 2000 dopustilo novote: „Čeprav dedič v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izločeval premoženja, ki naj bi predstavljal njegov prispevek k pridobiti, to lahko stori v pritožbenem postopku (novota).“ Vendar pa v navedeni zadevi dediščina ni bila razdeljena prek dednega dogovora, temveč je bila razdelitev predmet dedovanja.

Op. št. (6): Sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 5. 5. 2009, opr. št. Cp 68/2009. Op. št. (7): Tudi v zadevi, iz katere je pritožnik črpal svoje pritožbene razloge (Cp 68/2009), je pritožbeno sodišče opozorilo, da razveljavitev sklepa o dedovanju ne pomeni, da je dedni dogovor razveljavljen – predzadnji odstavek obrazložitve.