Jedro

Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, in navedb tožeče stranke je sodišče prve stopnje imelo prav, ko je štelo, da obstoj napake ni bil sporen ter da je potrošnik zahteval vračilo plačanega zneska za opravljeno storitev, tožeča stranka pa je to zahtevo neupravičeno zavrnila. Ob tako ugotovljenih okoliščinah pa je inšpekcijski organ imel podlago za izdajo ukrepa po določbi 71. člena ZVPot.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote L. z dne 24.2.1999, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da odpravi pomanjkljivosti in nepravilnosti pri reševanju reklamacije V.P. (v nadaljevanju potrošnik) in mu mora na podlagi upravičene reklamacije za nekvalitetno čiščenje dimovodnih naprav vrniti plačano kupnino (plačilo opravljene storitve) v znesku 4.377,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da iz upravnih spisov izhaja, da je potrošnik ugovarjal nekakovostno čiščenje dimovodnih naprav, ki ga je tožeča stranka izvedla 21.1.1999, ter zahteval vračilo denarja. Tožeča stranka mu je v zameno ponudila brezplačno čiščenje po koncu kurilne sezone 1999. Ugovor kakovosti storitve in način njegovega reševanja določa 38. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98 in 25/98), ki pa ne predvideva možnosti, ki jo je potrošniku ponudila tožeča stranka, zato se ta nanjo neupravičeno sklicuje. Tudi sicer ni ponudila verodostojnega dokaza v potrditev svojih navedb, saj delovni nalog za brezplačno čiščenje zaradi reklamacije ni podpisan s strani potrošnika, kot datum njegove izdaje pa je naveden 21.1.1999, čeprav je potrošnik storitev reklamiral šele 25.1.1999. Obravnavani inšpekcijski ukrep je izdan na podlagi 71. člena ZVPot. Neutemeljeni so ugovori, da je dejansko stanje nepopolno raziskano ter da je bil inšpekcijski postopek voden nekorektno. Pravilna je namreč ugotovitev tožene stranke, da potrošnikova prijava tržni inšpekciji in račun za isto storitev z dne 28.1.1999 Dimnikarstva V., dokazujejo obstoj napake. Tožeča stranka pa sama navaja, da je potrošnik reklamiral opravljeno storitev z dne 21.1. in 25.1.1999, zaradi česar mu je bilo ponujeno brezplačno čiščenje ob koncu kurilne sezone, pa tudi, da je denar potrošniku že vrnila. Ker iz namena ZVPot ne izhaja, da je pristojni organ potrošnikovo prijavo dolžan posredovati podjetju, so neutemeljene navedbe o nekorektno vodenem inšpekcijskem postopku.

Navedbe v zvezi s sporom med tožečo stranko in Dimnikarstvom V. zaradi podelitve koncesije pa v tej zadevi niso pravno pomembne okoliščine v smislu 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da med njo in potrošnikom ni bilo soglasja o napaki na dimni napravi. Potrošnik tudi ni zahteval vračilo denarja niti pisno niti takrat, ko se je osebno oglasil na sedežu tožeče stranke z računom Dimnikarstva V. V izogib sporu je potrošniku predlagala, da opravijo zadnje čiščenje v kurilni sezoni brezplačno, kar je ta tudi sprejel, zato si je dimnikar to tudi zapisal v razpored dela. To izhaja tudi iz inšpekcijskega zapisnika. Razjasnitev navedenih okoliščin pa je bistvena za presojo zakonitosti ukrepanja po 71. členu ZVPot. Predlagano čiščenje kot rešitev spora je treba razumeti v smislu celotnega dejanskega stanja, za razjasnitev katerega je tožeča stranka že v tožbi skladno z 2. odstavkom 146. člena ZUP navedla dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari. Za osvetlitev ozadja spora je namreč pomembno, da se je tožeča stranka s ponujenim brezplačnim zadnjim čiščenjem hotela izogniti, da bi se v spor vključilo tudi Dimnikarstvo V., ki zaradi neuspeha pri podelitvi koncesije poskuša diskvalificirati tožečo stranko, kar je treba upoštevati pri oceni verodostojnosti izjav Dimnikarstva V. Kljub temu, da je potrošniku že povrnila denar, sodno varstvo v tem postopku uveljavlja zaradi nekorektnega vodenja inšpekcijskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V tem upravnem sporu obravnavani inšpekcijski ukrep je izdan na podlagi 71. člena ZVPot. Ta v 1. odstavku 71. člena določa, da v primeru, če podjetje neupravičeno zavrne potrošnikovo zahtevo, naj mu blago za napako zamenja z novim blagom ali naj mu vrne znesek za plačano blago ali naj odpravi napako na blagu, pristojni tržni inšpektorat ali drugi pristojni inšpekcijski organ na potrošnikov predlog izda odločbo, s katero podjetju odredi, naj ugodi zahtevi. Po 2. odstavku navedenega člena pa pristojni organ odločbo izda le, če med strankama ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca, ali če je na drug način nedvomno dokazana. Po 3. odstavku 71. člena ZVPot se zgoraj navedene določbe smiselno uporabljajo tudi za opravljanje storitev.

Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi tožbenih ugovorov tožeče stranke, da niso izpolnjeni pogoji za inšpekcijski ukrep, ker je obstoj napake sporen in ker potrošnik od nje nikoli ni zahteval vračila denarja, izhajalo iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Tožeča stranka je v svojih vlogah sama navajala, da je potrošnik reklamiral storitev čiščenja dimovodnih naprav z dne 21.1.1999 kot tudi tisto z dne 25.1.1999, po kateri ji je predložil račun za čiščenje, ki ga je dne 28.1.1999 izdalo Dimnikarstvo V., reklamacijo pa je bila pripravljena rešiti tako, da potrošniku opravi brezplačno čiščenje ob koncu kurilne sezone v maju 1999. Na podlagi navedenih okoliščin je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje imelo prav, ko je štelo, da obstoj napake ni bil sporen. Pravilnost takšnega sklepa potrjuje tudi okoliščina, da bi tožeča stranka morala v primeru, da bi bila napaka sporna, po določbi 2. odstavka 39. člena ZVPot pisno odgovoriti potrošniku na njegovo zahtevo najpozneje v osmih dneh po njenem prejemu, tožeča stranka pa v obravnavani zadevi ni zatrjevala, da bi to storila. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu pri tožeči stranki, iz katerega izhaja, da je potrošnik zahteval vračilo denarja, tožeča stranka pa je bila reklamacijo pripravljena rešiti tako, da opravi nadomestno čiščenje ob koncu kurilne sezone, pravilno presodilo tudi to, da je potrošnik zahteval vračilo plačanega zneska za opravljeno storitev, tožeča stranka pa je to zahtevo neupravičeno zavrnila. Ob tako ugotovljenih okoliščinah je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je inšpekcijski organ imel podlago za izdajo ukrepa po določbi 71. člena ZVPot. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo tudi, da je predmet tega upravnega spora presoja zakonitosti inšpekcijskega ukrepa zaradi nepravilnega postopka reševanja potrošnikove reklamacije, zaradi česar okoliščine, ki se nanašajo na razmerje med tožečo stranko in Dimnikarstvom V. v zvezi s podelitvijo koncesije, niso pravno pomembne za odločitev v tej zadevi.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.