Jedro

Pritožnica v pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi jasno, prepričljivo in racionalno sprejemljivo dokazno oceno Upravnega sodišča omajali. Izraža le splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja Upravnega sodišča, ki ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je pismonoša spornega dne svoje delo opravil malomarno in da obvestila o neuspeli vročitvi ni pustil v pritožničinem nabiralniku, napačna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo in sklep toženke št. 302-2-01634/2023/12 z dne 24. 9. 2024, s katerima je bila tožnici (med drugim) naložena vrnitev neupravičeno prejetih sredstev v višini 29.665,41 EUR (I. točka izreka). Zavrglo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravno sodišče presodilo, da tožnica s svojimi navedbami in z izpovedbami prič A. A., B. B. in C. C. ni navedla dejstev in dokazov, ki bi vzpodbudili resen dvom v pravilnost vročitve izpodbijane odločbe in sklepa. Zato se je Upravno sodišče oprlo na obvestilo vročevalca kot listinski dokaz o pravilni izvedbi vročitve in štelo, da sta bila izpodbijana odločba in sklep tožnici vročena s fikcijo 12. 10. 2024, skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). To pomeni, da je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe začel teči 13. 10. 2024 in se je iztekel 11. 11. 2024. Tožnica je tožbo oddala priporočeno po pošti 12. 11. 2024, torej po preteku tridesetdnevnega roka.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej Upravnemu sodišču očita, da je napačno presodilo, da je toženka dokazala, da ji je bilo v hišnem predalčniku oziroma v poštnem nabiralniku puščeno obvestilo o poskušanem vročanju v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP in da je bilo zaradi tega vročanje odločbe opravljeno v skladu z določbami ZUP. Vztraja, da takšnega sporočila o poskušanem vročanju ni nikoli prejela. Meni, da bi moralo Upravno sodišče zato, ker pismonoša ni izključil svoje napake, ker obvestila ni izpolnil pred samim hišnim predalčnikom in ga vrgel vanj ter ker se ni spominjal, kaj natančno naj bi vrgel v tožničin hišni predalčnik, ugotoviti, da je pritožnica v postopku vzbudila resen dvom, da obvestila o poskušanem vročanju ni prejela. Tudi dejstvo, da naj bi pismonoša po telefonu kontaktiral A. A., ne dokazuje, da je bilo obvestilo dejansko puščeno v hišnem predalčniku, prav tako pa takšen klic ne more nadomestiti obvestila po tretjem odstavku 87. člena ZUP, saj zakon izrecno določa, da mora biti takšno obvestilo pisno. Meni, da dokazni postopek ni pokazal, da je bila obveščena o poskusu vročitve odločbe, zato Upravno sodišče ne bi smelo uporabiti določb o fikciji vročitve in bi moralo šteti, da je bila odločba vročena, ko se je z njo dejansko seznanila, tožba pa je bila vložena pravočasno. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče se strinja s presojo Upravnega sodišča, da je bilo pritožnici v njenem hišnem predalčniku skladno z zakonom dne 27. 9. 2024 puščeno pisno sporočilo o prispelem pismu, torej o poskusu vročitve izpodbijane odločbe in sklepa.

7.Upravno sodišče je skrbno in vsebinsko prepričljivo ocenilo listinske dokaze kot tudi izpovedi pismonoše, predstavnika pritožnice in prič. Z razlogi, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema, je pojasnilo, zakaj je prepričljiva izpoved pismonoše C. C., ki je pojasnil, da je na dan poskusa osebne vročitve spornega pisanja 27. 9. 2024 pred prihodom na naslov poklical predstavnika pritožnice A. A. in mu sporočil, da ima zanj ZUP pismo pošiljatelja D. Ta ga je prosil, da sporočilo o prispelem pismu vloži v hišni predalčnik, kar je neposredno po opravljenem klicu tudi realiziral. Obvestilo je izpolnil sam v avtu, takoj po končanem telefonskem pogovoru s predstavnikom pritožnice in ga nato vložil v hišni predalnik pritožnice. Izpovedal je tudi, da bi v primeru zamenjave obvestil to zaznal najkasneje po zaključenem obračunu pošiljk tistega dne, ki jo je dolžan opraviti ob koncu dneva, in da predstavnika pritožnice za vsako pismo, razen za pošiljke, ki se vročajo po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predhodno telefonsko obvesti o prispeli pošiljki. Te navedbe pismonoše so podprte tako z listinskimi dokazili (obvestilo o vročitvi z dne 27. 9. 2024 in dopis E., d. o. o. z dne 19. 12. 2024), kot tudi z izpovedjo predstavnika pritožnice, zadolženega za prevzem pisanj, A. A., ki je izpovedal o ustaljeni metodi predhodnega telefonskega obveščanja o prispelem pismu.

8.Pritožnica v pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi to jasno, prepričljivo in racionalno sprejemljivo dokazno oceno Upravnega sodišča omajali. Sklicuje se zgolj na to, da pismonoša ni izključil svoje napake, da obvestila ni izpolnil pred samim hišnim predalčnikom in ga vrgel vanj ter da se ni spominjal, kaj natančno naj bi vrgel v tožničin hišni predalnik. Izraža torej le splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja Upravnega sodišča, ki ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je pismonoša spornega dne svoje delo opravil malomarno in da obvestila o neuspeli vročitvi ni pustil v pritožničinem nabiralniku, napačna. Zato Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi štelo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo Upravno sodišče, za nepopolno ali zmotno.

9.Glede na navedeno je Upravno sodišče pravilno štelo, da je tožnica obvestilo o prevzemu odločbe in sklepa toženke prejela 27. 9. 2024. Naslednji dan, to je 28. 9. 2024, je v skladu s prvim stavkom drugega odstavka 100. člena ZUP začel teči rok za prevzem pošiljke, pri čemer je bil petnajsti dan, na katerega je nastopila fikcija vročitve, 12. 10. 2024. Dne 13. 10. 2024 je zato začel teči tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, ki se je iztekel 11. 11. 2024. Tako je tožničina tožba, oddana priporočeno po pošti 12. 11. 2024, torej po preteku tridesetdnevnega roka, prepozna.

10.Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

11.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Ta določa, da če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 76, 82, 82/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.