Jedro

1.Kako je sodišče prve stopnje obravnavalo pritožnico, iz sklepa ni razvidno, tega dela oporoke ni povzelo niti v zapisnik z zapuščinske obravnave niti v razloge sklepa in se do te oporočiteljeve izjave ni izreklo. Sklep zato ni zmožen preizkusa.

2.Nujni dedič ima pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v denarju. S tem oporočitelj ni spremenil njegove dedne pravice v obligacijskopravni zahtevek, določil je le način delitve zapuščine. Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, takšna izjava pa mora biti jasna in nedvoumna, da ima lahko pravne učinke. Kakšen pomen je sodišče prve stopnje dalo izjavi toženke, da iz zapuščine ne uveljavlja ničesar, pa iz sklepa ni razvidno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, pobijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v tč. I ugotovilo obseg zapuščine (nepremičnine vpisane pri vl.št. 233 k.o. R. do celote, denarna sredstva na deviznem računu pri Bk PE P., denarna sredstva v tolarjih pri B. K., PE P., pokojnina za mesec februar 2003), ugotovilo, da je zapustnik za vse svoje premoženje napravil sodno oporoko, iz katere izhaja, da je zapustnik za dediča vsega svojega premoženja določil zapustničinega sina R. N., ugotovilo, da je zapustnik v oporoki v korist žene A.N. določil volilo (dosmrtno pravico stanovanja ter breme oporočnemu dediču, ki jo je dolžan vzdrževati in ji nuditi vso potrebno pomoč in oskrbo) ter da se je dedič na temelju oporoke prijavil in sprejel dediščino v celoti. V tč. II je za dediča razglasilo R. N., v tč. III naročilo ZPIZ-u in banki, da se kot upravičenec do premičnega premoženja šteje R.N., v tč. IV pa odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise. Proti temu sklepu se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje dedinja I.D. in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni, podrejeno da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej opozarja, da je zapuščinska obravnava trajala pet minut, da je povsem jasno, da v tem času ni mogoče opraviti vsega, kar je našteto v zapisniku, zato je povsem razumljivo, da nekaterih stvari, ki bi jih bilo sodišče dolžno opraviti in zapisati v zapisnik z vso potrebno skrbnostjo, tega ni opravilo. Iz zapisnika ne izhaja, da bi sodišče prisotne oporočne dediče povprašalo o tem, ali se priglašajo k dedovanju in ali sprejemajo z oporoko določeno jim zapuščino in volilo. Glede na pomembnost in nepreklicnost dedne izjave in ob tem, da so bile prisotne laične stranke, bi bila naloga procesnega vodstva, da sodišče dediče opozori na pomembnost dednih izjav ter jim prikaže posledice podane dedne izjave. Še več, sodišče je kot oporočnega dediča ugotovilo in ga kot takega tudi obravnavalo ter v napadenem sklepu določilo le zapustnikovega sina R. N.. Kljub temu, da sta kot oporočna dediča, katerima je zapustnik v oporoki zapustil pripadajoči dedni delež v denarju, v oporoki imenovana tudi dva zapusnikova vnuka, potomca njegovega umrlega sina M. (pritožnica in njen brat D.N. - oba prisotna na zapuščinski obravnavi), ki ju je sodišče v celoti spregledalo in ju kot oporočna dediča ne omenja niti v zapisniku o zapuščinski obravnavi in niti v sklepu. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da je pritožnica oporoko priznala kot veljavno. To pomeni, da je priznala tako obstoj oporoke, kot tudi njeno vsebino, saj v oporoki nastopa kot oporočni dedič. Dejstvo je, da se je pritožnica kot vnukinja zapustnika udeležila zapuščinske obravnave. Priznava oporoko, v kateri zapustnik odreja, da se pritožnici izplača njen pripadajoči dedni delež v denarju, a kljub temu jo je sodišče prve stopnje izvzelo iz dedovanja. Pritožnica je izjavila, da priznava zapustnikovo oporoko in da ji v ničemer ne nasprotuje, vendar pa je jasno, da tega ni storila le iz razloga, da bi le formalno potrdila obstoj oporoke, temveč je sprejela svoj dedni delež, kot ji je bil namenjen v oporoki. Samega obstoja in veljavnosti oporoke pri sprejetju dediščine namreč ni mogoče ločiti od njene vsebine, saj je pritožnica s priznanjem oporoke izrazila tudi voljo dedovati tako, kot ta ista oporoka veleva. V tem delu je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe (pravilno sklepa) o vsebini listin in med samo listino, v konkretnem primeru zapustnikovo oporoko. Prav tako v zapisniku ni navedeno, da je v oporoki omenjena tudi pritožnica. V zapisniku o zapuščinski obravnavi je navedeno, da pritožnica iz zapuščine ne uveljavlja ničesar. Pritožnici ni znano, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka. Dediči pridobijo dediščino ipso iure, kar pomeni, da jim za pridobitev dediščine ni potrebno nikakršno ravnanje, zlasti jim ni treba izjaviti, da dediščino sprejemajo. Tudi v predmetnem postopku velja domneva, da je pritožnica dediščino, skladno z veljavno oporoko sprejela. Izpodbijani sklep bi bil tako pravilen in zakonit le v primeru, če bi pritožnica podala izrecno izjavo o odpovedi dediščini, česar pa ni storila. O odpovedi dednega deleža oporočenega dediča, kar je pritožnica nedvomno bila, sodišče prve stopnje ni odločilo ničesar, zato očitno ni štelo, da se je pritožnica odpovedala dediščini, temveč je le spregledalo, da je zapustnik v oporoki določil, kaj naj pritožnica deduje, torej način delitve dediščine. Zapustnik je v oproroki jasno izrazil voljo, naj dobi pritožnica kot dedinja pripadajoči dedni delež v denarju, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo pri svoji odločitvi, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Zatrjuje tudi, da je zapuščinska obravnava potekala tako, da njej sami, kot tudi ostalim prisotnim ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Pritožnica ni podala svoje dedne izjave, prav tako pa ji sploh ni bila dana možnost vpogleda v vsebino zapustnikove oporoke, na kar je opozorila že v dopisu, ki ga je naslovila na sodišče že dne 2.4.2003. Iz zapisnika je tudi razvidno, da se podpisi strank nahajajo na drugi strani, medtem ko se sam tekst nahaja na prvi strani, pri čemer pa je bil pritožnici dan v podpis le drugi list zapisnika, prvi list pa ji ni bi izročen, tako, da se ni niti mogla seznaniti z navedbami v zapisniku in je zato podpisala zapisnik v zmoti, misleč, da potrjuje le svojo navzočnost na zapuščinski obravnavi.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, postopanje sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni bilo pravilno. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 1.4.2003 je razvidno, da je sodišče prve stopnje v navzočnosti dedičev prebralo in razglasilo sodno oporoko, ki jo je na zapuščinsko obravnavo prinesel zapustnikov sin R. N., nato pa vsebino te oporoke nepopolno povzelo v zapisnik. Navedlo je namreč, da iz sodne oporoke izhaja, da zapustnik določa za dediča sina R. N., A. (ženi) pa je volil dosmrtno pravico stanovanja, dejansko pa je iz oporoke razvidno, da sta v oporoki omenjena tudi vnuka, potomca umrlega sina M. (po podatkih smrtovnice gre za D. N. ter I.D.), ki jima je zapustnik zapustil pripadajoči dedni delež v denarju in prav na to pomanjkljivost opozarja pritožba, ko pravi, da ju je sodišče (njo in brata D.) spregledalo kot oporočna dediča in jih ni omenilo niti v zapisniku o zapuščinski obravnavi in tudi ne v izreku napadenega sklepa o dedovanju, kar vse drži. Kako je sodišče prve stopnje obravnavalo pritožnico, iz sklepa ni razvidno, tega dela oporoke ni povzelo niti v zapisnik z zapuščinske obravnave niti v razloge sklepa in se do te oporočiteljeve izjave ni izreklo. Sklep zato ni zmožen preizkusa, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju - ZD, ki je narekovala njegovo razveljavitev (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). Sklep namreč ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do oporočnega določila, da zapustnik zapušča vnukoma pripadajoči dedni delež v denarju in se opredeliti tudi do pravnega položaja pritožnice v tem zapuščinskem postopku. Ugotoviti bo moralo vsa odločilna dejstva in jih povzeti v razloge sklepa, tako, da bo odločitev zmožna preizkusa. Pritožbeno sodišče opozarja še, da ima nujni dedič (kar pritožnica nedvomno je) pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v denarju (27. čl. ZD). S tem oporočitelj ni spremenil njegove dedne pravice v obligacijskopravni zahtevek, določil je le način delitve zapuščine. V zvezi z dednimi izjavami (tudi v tem delu sklep ni zmožen preizkusa), pa je navesti, da se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (1. odst. 133. čl. ZD), takšna izjava pa mora biti jasna in nedvoumna, da ima lahko pravne učinke. Kakšen pomen je sodišče prve stopnje dalo izjavi toženke, da iz zapuščine ne uveljavlja ničesar, pa iz sklepa ni razvidno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 174. čl. ZD.