Jedro

Lastnik služne stvari lahko le s tožbo zahteva, naj pravica stvarne služnosti poti za hojo in vožnjo preneha. Takega zahtevka pa ne more uveljavljati z ugovorom, da sporna služnost ni več potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da za potrebe stavbe B. in zemljišča parc. št. 876/2 k.o. B., na katerem stoji ta stavba, ki je last tožnice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z motornimi in drugimi vozili po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin parc. št. 877/2 in 878/2 k.o. B., ki sta last toženca. Sodišče je naložilo tožencu, da mora izstaviti tožnici za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe stavbe B. in nepremičnine parc. št. 876/2 k.o. B. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z motornimi in drugimi vozili po obstoječi poti v breme nepremičnin parc. št. 877/2 gozd in 878/2 dvorišče in stavbišče, vse k.o. B. kot služne stvari. Dalje je sodišče tožencu naložilo, da mora s parc. št. 878/2 in 877/2 k.o. B. odstraniti litoželezno kolo in dva kovinska drogova ter omogočiti tožnici nemoteno uporabo poti ter tožencu prepovedalo vsakršno poseganje v navedeno služnostno pravico. Sodišče je naložilo tožencu, da mora povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 25.200,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, ker priposestovanje ni dokazano, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da tožnica sporne poti ni priposestvovala. Res je občasno in silno redko kdo peljal po sporni poti, vendar je vedno dobil soglasje toženca oz. njegovega očeta. Navedena pot namreč deloma poteka preko dvorišča tožene stranke in je nerazumljivo, da bi kdorkoli dovolil služnostno pravico poti. Do nepremičnine tožeče stranke je obstajala tudi druga pot, ki pa je zadnja leta zanemarjena in težje prevozna.

Sodišče naj zato opravi ustrezne poizvedbe pri Oddelku za notranje zadeve Občine R., pa bo ugotovilo, da priča L. E. še leta 1968 ni imel avtomobila. Pri hiši tožnice ni bilo nikoli avtomobila ali drugega motornega sredstva. Tožnica pa je v zadnjem letu vzela v hišo podnajemnika, ki pri njej živi in ki je tožnico nahujskal, da je vložila to tožbo. Sam ima namreč osebni avtomobil in želi na ta način izsiliti pot preko dvorišča tožene stranke. Dalje pritožba navaja, da ima tožnica možnost dostopa in dovoza po drugi poti, ki je sicer nekoliko slabše kvalitete, vendar bi bila uporabna za vse potrebe te nepremičnine z ustreznim vzdrževanjem. Zato tožena stranka izrecno zahteva v pritožbi, da se sporna pot ukine kot nepotrebna. Sodišče tudi ni opravilo ogleda, da bi ugotovilo dolžino in kvaliteto sporne poti ter druge poti, za katero toženec trdi, da jo tožeča stranka lahko uporablja. Predlaga tudi zaslišanje prič A. K., A. J. in I. Z. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Poudarja, da sporna pot ni bila nikdar moteča vse od leta 1911 in ves čas nesporna. Razmere na strani tožnice niso nič drugačne, kot so bile desetletja nazaj. Ta pot je nujno potrebna za tožnico, sodobne razmere in potrebe stanovanjske hiše pa vključujejo tudi prevoz z motornimi vozili.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom II. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Katero dejstvo je šteti za dokazano, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o tožbenem zahtevku. Ob izvedenih dokazih ter upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je sporna pot uporabljala za potrebe tožničine hiše najmanj 20 let in da je torej vtoževana stvarna služnost uporabe poti priposestvovana. Razlogi v tej smeri so prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Ob prepričljivi izpovedi J. L. in L. E., glede katerih tudi sodišče druge stopnje ni našlo nobenih razlogov, da jima sodišče ne bi moglo verjeti, ni mogoče soglašati z nasprotnimi trditvami v pritožbi o občasnih vožnjah ter glede obstoja druge primerne poti, ki bi jo tožnica lahko uporabljala. Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem, pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zavrnilo izvedbo tega dokaza. Zato je po mnenju sodišča druge stopnje odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Tudi izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla pripeljati do popolnejše ugotovitve dejanskega stanja ali do drugačne odločitve o zahtevku.

Glede na pritožbena izvajanja pa sodišče druge stopnje še pripominja, da lastnik služne stvari lahko le s tožbo zahteva, naj pravica stvarne služnosti poti za hojo in vožnjo preneha. Takega zahtevka namreč ne more uveljavljati z ugovorom, da sporna služnost hoje in vožnje ni več potrebna.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu z določilom 368 ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 154/I in čl. 166/I ZPP. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer toženec zato, ker s pritožbo ni uspel, tožnica pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj v njem tožnica navaja že znana dejstva in okoliščine.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).