Jedro

Stranka le navaja, da uveljavlja procesno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa izpodbija dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 101080/2014 z dne 14. 8. 2014 v 3. odstavku izreka in odločilo, da se v tem delu postopek vodi kot po tožbi (I. točka izreka). V 1. odstavku izreka je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101080/2014 z dne 14. 8. 2014 delno ohranilo v veljavi za znesek v višini 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 do plačila in za znesek v višini 343,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila (II. točka izreka), v ostalem delu pa je 1. odstavek izreka sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavilo (za znesek 1.826,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 do plačila) in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 197,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper III. in IV. točko izreka odločbe vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da je izpodbijana odločba obremenjena s procesno kršitvijo iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je njen naslov „sodba v imenu ljudstva in sklep“, iz izreka pa ne izhaja, v katerem delu gre za sklep in v katerem za sodbo. Kako naj bi ta tehnični način oblikovanja odločbe sodišča prve stopnje vplival na pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe, oziroma na njeno razumljivost, tožeča stranka ne pojasni. Višje sodišče pripominja, da je takšen način oblikovanja sodnih odločb sodišč povsem običajen, saj se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, tožena stranka pa se je uspela ubraniti pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke - zato je sodišče prve stopnje s sklepom razveljavilo 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo stroškov in je o stroških odločilo v IV. točki izreka izpodbijane odločbe. Pojasniti je še, da II. in III. točka izreka odločbe predstavljata sodbo, ker je v njej meritorno odločeno o vtoževani terjatvi.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi priloženih listinskih dokazov, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je po prepričanju višjega sodišča pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, po kateri lahko sodišče v sporu majhne vrednosti odloči brez naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče določiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Tožeča stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi to storila, temveč navaja, da sodišče prve stopnje o spornem dejanskem stanju ni moglo odločiti že na podlagi pisnih dokazov, zaradi česar bi moralo razpisati narok za glavno obravnavo, četudi tega nobena od strank ni zahtevala.

8. Vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, o katerih pravno odločilnih dejstvih sodišče prve stopnje ni moglo odločiti na podlagi listinskih dokazov. Pravzaprav se zdi, da tožeča stranka le navidezno uveljavlja procesno kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa s pritožbenimi navedbami skuša izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje verjelo toženi stranki, čeprav je predložila vrsto pisnih dokazil in predlagala zaslišanje prič, ki bi negirale trditve tožene stranke, v nadaljevanju pritožbe pa še, da je toženi stranki blago dobavila služba D. D., da je tožena stranka predmetno blago delno plačala in da tožena stranka v kontokarticah vodi račun kot neplačan.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi toženi stranki dejansko dobavila blago, zaračunano v računu 100-ITF1309289 (priloga A2 spisa). Tožeča stranka je sicer navedla, da bo dokumentacijo v zvezi z dobavo blago (ki je bila opravljena preko D. D.) sodišču dostavila po potrebi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ZPP ne pozna dokaznega predloga „po potrebi“. Tožeča stranka bi morala dokumentacijo predložiti, ali pa vsaj pojasniti, zakaj tega ne more storiti. Do teh razlogov se tožeča stranka v pritožbi ni opredeljuje, kakor tudi ne do razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo dokaz z zaslišanjem vodje prodaje A.A.(1). To bi bil namreč tudi edini dokaz, katerega izvedba terja razpis naroka za glavno obravnavo. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje lahko o spornem dejanskem stanju odločilo že na podlagi listinskih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP), zaradi česar se kot neutemeljeni izkažejo očitki tožeče stranke v zvezi s tem, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ga ni zaslišalo, ker tožeča stranka ni trdila, da bi blago dostavil on, oziroma da bi bil kako drugače konkretno in neposredno udeležen pri izročitvi blaga toženi stranki.