Jedro

Pravico do odškodnine po nemškem pravu v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen bi imeli dediči razlaščenega le, če bi upravni organ v postopku denacionalizacije ugotovil, da je razlaščenec umrl kot vojni ujetnik ali interniranec ali kot pridržana oseba na prisilnem delu v nadaljevanju vojnega ujetništva ter pod dodatnim pogojem, da so imeli dediči na presečni dan iz 1. do 3. odstavka 230. paragrafa LAG na nemškem ozemlju stalno prebivališče.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Pesnica št. 321-234/93 z dne 15. 6. 2011 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR z DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Pesnica zavrnila zahtevo za vrnitev premoženja, ki je bilo pripisano v vl. št. …, k.o. … in je bilo podržavljeno A.A., rojenemu dne …. V obrazložitvi pojasnjuje, da so zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin po pokojnem A.A. in pokojni B.B., rojeni C.C. dne … vložili njuni pravni nasledniki. Z odločbo Upravne enote Pesnica št. 213-7/2006-300 z dne 20. 4. 2007, ki je postala pravnomočna, je bilo ugotovljeno, da se je upravičenec A.A. štel za jugoslovanskega državljana ob svoji smrti dne 31. 12. 1945, njegova žena, B.B. pa se za jugoslovansko državljanko ni štela. O zahtevku za vračilo podržavljenih nepremičnin, ki so bile v lasti B.B., je upravni organ že odločil z odločbo št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010, odločba pa je v tem delu postala pravnomočna. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno tudi o zahtevku za vračilo nepremičnin, podržavljenih A.A. V pritožbenem postopku je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 490-50/2010/2 z dne 16. 11. 2010 odpravilo odločbo prve stopnje v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na parc. št. 757/3, k.o. … ter v 10. in 11. točki izreka. Zoper odločbo ministrstva je tožbo vložila Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD d.d.), Upravno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. I U 2027/2010 z dne 5. 4. 2011 tožbi ugodilo in izpodbijano prvostopno odločbo v 4., 5., 6. in 7. točki ter v 1. točki, v kolikor se nanaša na 4., 5., 6. in 7. točko izreka odločbe, odpravilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo Upravni enoti Pesnica v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravna enota zavrnila zahtevek za vrnitev premoženja v k.o. …, ki je bilo podržavljeno A.A. Ugotovljeno je bilo, da je bil upravičenec razglašen za mrtvega z dnem 31. 12. 1945 in da se je ob svoji smrti štel za jugoslovanskega državljana. Kot pojasnjuje upravna enota, pooblaščenec vlagateljev zahteve za denacionalizacijo v postopku ni uspel pridobiti potrdila od nemških organov, iz katerega bi izhajalo, da je bil upravičenec nemški državljan. Podatke o morebitnem nemškem državljanstvu je poskušal v postopku pridobiti tudi upravni organ, ki je ugotovil, da ne obstaja zanesljivih dokazov o tem, da je upravičenec pridobil nemško državljanstvo po rodu. Stranka v postopku tudi ni predložila dokaza, ki bi dokazoval, da za podržavljeno premoženje A.A. odškodnina ni bila plačana, niti ni predložila dokaza, da A.A. ni bil upravičen do odškodnine. Po mnenju upravnega organa je v obravnavani zadevi sporna uporaba določbe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se za upravičence do denacionalizacije ne štejejo tiste osebe, ki so za podržavljeno premoženje dobile ali so imele pravico pridobiti odškodnino od tuje države. Upravičenost do odškodnine od tuje države ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnim sporazumov. Kot pojasnjuje upravna enota, med SFRJ oziroma njeno pravno prednico in Nemčijo ni bil sklenjen sporazum, s katerim bi Nemčija za svoje pripadnike prevzela obveznost odškodovanja zaradi podržavljenega premoženja v Jugoslaviji. Z namenom odprave premoženjske škode kot posledice druge svetovne vojne pa je Nemčija leta 1952 sprejela Zakon o izravnavi bremen (Gesetz über den Lastenausgleich; v nadaljevanju LAG) in v njem določila pogoje za izplačilo odškodnine za premoženjsko škodo, nastalo tudi na območju držav, ki so bile pred letom 1937 izven meja Nemškega Rajha. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 428/04 z dne 9. 3. 2005 je treba kot akt po drugem odstavku 10. člena ZDen, s katerim je urejena pravica do odškodnine, upoštevati tudi navedeni zakon, saj je določba drugega odstavka 10. člena ZDen zgolj napotilna. Po ugotovitvi upravnega organa A.A. ni pridobil nemškega državljanstva. Po LAG pa so pravico do odškodnine imeli tudi pripadniki nemške narodnosti, ki so preminili kot vojni ujetniki ali interniranci ali v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo (četrti odstavek 230. paragrafa LAG). Pod navedenimi pogoji so lahko odškodnino po LAG uveljavljali tudi njihovi dediči. Po načelih odškodninskega prava ni združljivo dvakratno poplačilo iste škode, do česar bi po mnenju upravnega organa prišlo, če bi A.A. dobil za podržavljeno premoženje odškodnino po ZDen, njegovi dediči pa bi pridobili pravico do odškodnine po LAG. Kot poudarja upravni organ, za pravico do denacionalizacije po ZDen ni pomembna višina odškodnine po LAG, saj je po drugem odstavku 10. člena ZDen izključevalni razlog že sama možnost pridobitve odškodnine od tuje države, kot izhaja to tudi iz mnenja Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 428/04. Na podlagi navedenega upravni organ zaključuje, da so A.A. oziroma njegovi dediči imeli možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, čeprav te pravice niso izkoristili. Zato je treba po mnenju upravnega organa zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja, zaseženega A.A., zavrniti.

Zoper izpodbijano odločbo so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo vložili pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje z odločbo št. 490-48/2011/3 z dne 15. 10. 2012 zavrnilo. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo strinja z odločitvijo upravnega organa na prvi stopnji ter navaja, da je bil zahtevek za denacionalizacijo zavrnjen na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen iz razloga, ker je bil razlaščenec, A.A., oseba nemške narodnosti, zaradi česar so na podlagi določb v LAG njegovi dediči imeli možnost uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje v Nemčiji.

V tožbi tožnik, ki je eden izmed vlagateljev zahteve za denacionalizacijo, izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da je v ponovljenem postopku upravni organ spremenil svojo prvotno odločitev, ki je že postala pravnomočna, s tem ko je v ponovljenem postopku zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega upravičencu, zavrnil. Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju tako s slovenskimi kot tudi z evropskimi predpisi. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka z DDV.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Po mnenju prizadete stranke, SOD d.d., je izpodbijana odločitev pravilna, zaradi česar sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot ugotavlja sodišče, je bilo o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno A.A. in B.B., že odločeno z odločbo Upravne enote Pesnica št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010, s katero je upravni organ zavrnil zahtevek za vračilo nepremičnin v vl. št. …, k.o. … ter v vl. št. …, k.o. …, ugodil pa je zahtevku v delu, ki se nanaša na vračilo solastniškega deleža (do 1/2) nepremičnin v vl. št. …, k.o. …, ki so bile podržavljene A.A., zahtevek za vračilo solastniškega deleža nepremičnin B.B. v vl. št. …, k.o. …, pa je upravni organ zavrnil. Del nepremičnin v vl. št. …, k.o. … je bil razlaščencu vrnjen v naravi (1. točka izreka odločbe z dne 19. 3. 2010), preostale nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, pa je upravni organ razlaščencu vrnil v obliki odškodnine, to je v obliki obveznic SOD d.d. (5. točka izreka odločbe z dne 19. 3. 2010).

S sodbo opr. št. I U 2027/2010 z dne 5. 4. 2011 je Upravno sodišče RS tožbi, ki jo je zoper omenjeno upravno odločbo vložil SOD d.d., ugodilo ter je odločbo v delu, ki se nanaša na vračilo solastniškega deleža nepremičnin, za katere je bila razlaščencu priznana odškodnina v obliki obveznic SOD d.d., odpravilo ter vrnilo v tem delu zadevo organu na prvi stopnji v ponovno odločanje. Sodišče je bilo namreč mnenja, da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, zaradi česar tudi materialni predpis ni bil uporabljen pravilno. Po presoji sodišča je upravni organ na podlagi ugotovljenih dejstev napravil prenagel oz. napačen zaključek o pravici do odškodnine za podržavljeno premoženje po nemškem pravu.

Z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, je upravni organ zavrnil zahtevek za denacionalizacijo premoženja v vl. št. …, k.o. …, ki je bilo podržavljeno A.A. Kot je pojasnil v obrazložitvi odločbe, A.A. po drugem odstavku 10. člena ZDen ni upravičen do denacionalizacije, ker je imel po nemškem pravu (to je po določbah LAG) za podržavljeno premoženje pravico do odškodnine oz. so imeli to pravico njegovi dediči, ki pa upravičenja niso uveljavili.

Za presojo utemeljenosti tožbe, ki jo je vložil C.C. (vlagatelj zahteve za denacionalizacijo), je tako pomembno vprašanje, ali je upravni organ v ponovljenem postopku pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo premoženja pravilno uporabil določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa, da do denacionalizacije niso upravičene tiste osebe, ki so dobile ali so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po izrecni določbi zakona vprašanje, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pristojni upravni organ ugotavlja po uradni dolžnosti na podlagi mednarodnih aktov, po sodni praksi pa je dolžan pri presoji upoštevati tudi določbe zakonov tujih držav, ki določajo pogoje za priznanje pravice do odškodnine (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 428/04 z dne 9. 3. 2005).

Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti in da velja za mrtvega od 31. 12. 1945. S pravnomočno odločbo Upravne enote Pesnica št. 213-7/2006-300 z dne 20. 4. 2007 je bilo ugotovljeno, da se je razlaščenec štel za jugoslovanskega državljana, v postopku pa ni bilo ugotovljeno, da je imel razlaščenec tudi nemško državljanstvo.

Ker za podržavljeno premoženje ni bila izplačana odškodnina po nemškem pravu (to izhaja iz negativnega potrdila nemških organov), bi se razlaščenec po določbah ZDen štel za upravičenca do denacionalizacije le, če bi bilo ugotovljeno, da po predpisih tuje države (LAG) za podržavljeno premoženje ni imel pravice do odškodnine ter da te pravice tudi niso imeli njegovi pravni nasledniki.

Upravno sodišče je že v obrazložitvi sodbe v zadevi opr. št. U 2027/2010 opozorilo, da so imeli po nemškem LAG pod določenimi pogoji pravico do odškodnine za podržavljeno premoženje tako nemški državljani kot tudi osebe nemške narodnosti (drugi odstavek 11. paragrafa LAG). Pravico do odškodnine je LAG priznaval tudi njihovim dedičem, če so izpolnjevali določene pogoje (četrti odstavek 230. paragrafa LAG). Ker je razlaščenec v obravnavani zadevi umrl pred letom 1952, ko je bil sprejet LAG, bi bili do odškodnine za podržavljeno premoženje lahko upravičeni njegovi dediči, če bi bilo ugotovljeno, da je razlaščenec umrl kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba. Dediči pa so bili upravičeni do odškodnine pod pogojem, da so pred 28. 12. 1991 izpolnjevali predpostavke iz 1. do 3. odstavka paragrafa 230 LAG, ki kot pogoj določajo stalno prebivališče na nemškem ozemlju.

Pravico do odškodnine po nemškem pravu v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen bi tako imeli dediči razlaščenega le, če bi upravni organ v postopku denacionalizacije ugotovil, da je razlaščenec umrl kot vojni ujetnik ali interniranec ali kot pridržana oseba na prisilnem delu v nadaljevanju vojnega ujetništva ter pod dodatnim pogojem, da so imeli dediči na presečni dan iz 1. do 3. odstavka 230. paragrafa LAG na nemškem ozemlju stalno prebivališče. Ker upravni organ v postopku teh za odločitev pomembnih dejstev ni ugotavljal, temveč je le na splošno (brez ugotavljanja dejanskega stanja) zaključil, da so imeli dediči razlaščenca po LAG za podržavljeno premoženje pravico do odškodnine, je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, nepopolno ugotovljeno. Po sodni praksi je namreč vprašanje obstoja pravice do odškodnine po tujem pravu predhodno vprašanje, ki ga je dolžan upravni organ rešiti sam po uradni dolžnosti z interpretacijo mednarodnih pogodb ter tujih pravnih predpisov, pri čemer pa zgolj pavšalno sklicevanje na določbe tujega zakona (v obravnavanem primeru LAG), na podlagi katerih bi naj imeli dediči pokojnega razlaščenca pravico do odškodnine za podržavljeno premoženje, za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe ne zadostuje.

Ker je bilo o zahtevi za denacionalizacijo solastniškega dela premoženja iz vl. št. …, k.o. …, ki je bilo zaplenjeno A.A., deloma že pravnomočno odločeno z odločbo Upravne enote Pesnica št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010 (1. točka izreka odločbe) in je bilo v ponovljenem postopku predmet odločanja le vračilo solastniškega deleža nepremičnin v obliki odškodnine, upravni organ ni ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo v celoti zavrnil zahtevek za vračilo premoženja v vl. št. …, k.o. … - torej tudi v delu, ki se nanaša na vračilo tistih nepremičnin iz omenjene vložne številke, ki so bile upravičencu v naravi že vrnjene s 1. točko izreka odločbe št. 321-234/93 z dne 19. 3. 2010. Splošno pravno načelo namreč prepoveduje ponovno odločanje o upravni stvari, o kateri je že bilo (pravnomočno) odločeno (prepoved ne bis in idem).

Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem povezane nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala upravna enota dopolniti dejansko stanje ter ugotoviti, ali so dediči razlaščenca po LAG izpolnjevali pogoje za priznanje odškodnine za premoženje, podržavljeno A.A. Pravilno pa bo upravni organ moral oblikovati tudi izrek odločbe. O zahtevi za denacionalizacijo je upravni organ dolžan odločiti v roku 60 dni od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter na stališče, ki se tiče postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila, določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečan za DDV.