Jedro

Tožničin interes je, da nepremičnino proda in prejme kupnino, ta interes pa tožnica lahko uresniči samo s kritno prodajo (da proda nepremičnino drugemu kupcu). Tožnici bi torej šele z izvedbo kritne prodaje nastala škoda, ki bi jo predstavljala razlika med višino kupnine iz razvezane pogodbe med pravdnima strankama in višino kupnine iz prodajne pogodbe med tožnico in drugim kupcem (dosežena kupnina pri kritni prodaji).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke plačilo 120.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2011 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 1.147,50 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je vrednost obravnavane nepremičnine od leta 2011 do leta 2016 znižala za vsaj 120.000,00 EUR, kar predstavlja njej nastalo škodo. Toženka ni konkretizirano prerekala nobenih predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožnica ni mogla prodati nepremičnine po ceni 420.000,00 EUR. Njena realna cena na trgu je okrog 300.000,00 EUR. Tožnica je predlagala dokaz z izvedencem cenilcem. Prvo sodišče bi moralo izvesti ta dokaz, če ne bi sprejelo vrednosti nepremičnine po podatkih GURS. Prvo sodišče je glede škode ugotavljalo dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala. Toženka ni ugovarjala znižanju vrednosti nepremičnine. Tožnica je podala trditve za sklepčno tožbo po odškodninski podlagi. Pavšalno izgovarjanje toženke na nesklepčnost ne more biti upoštevno.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka je glede na spremenjeno trditveno podlago tožeče stranke navedla, da tožnica ni izkazala predpostavk odškodninske obveznosti ter da tožba ni sklepčna. Takšen ugovor toženke je zadoščal za upoštevno nasprotovanje tožbenemu zahtevku.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica (med drugim) ni izkazala nastanka škode. Tožnica je trdila, da naj bi ji nastala škoda v višini razlike med dogovorjeno kupnino za nepremičnino v znesku 420.000,00 EUR v prodajni pogodbi z dne 8. 8. 2011 in sedanjo vrednostjo te nepremičnine v letu 2016, ki je vsaj za 120.000,00 EUR nižja od v omenjeni pogodbi dogovorjene kupnine. Že iz teh trditev izhaja, da tožeči stranki domnevna škoda ni nastala, kar pomeni, da tožba ni bila sklepčna.

7. Iz tožničinih trditev izhaja, da je bil njen interes v tem, da prejme za prodano nepremičnino s pogodbo dogovorjeno kupnino 420.000,00 EUR, tega interesa pa ne more uresničiti zaradi razveze prodajne pogodbe zaradi toženkine neizpolnitve, zaradi česar naj bi tožnici nastala škoda, ker nepremičnine na trgu za kupnino 420.000,00 EUR ne more prodati, čeprav je iskala druge kupce (ta tožničina trditev je bila povsem pavšalna in zato že iz tega razloga nepomembna). Tožnica je tako uveljavljala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi kršitve njenega interesa po izpolnitvi.

8. Za nastanek takšne oblike škode ne zadošča, da tožnica trdi, da danes ne more več prodati te nepremičnine za 420.000,00 EUR. Ta škoda bi tožnici lahko nastala šele tedaj, ko bi to nepremičnino prodala tretjemu za nižjo ceno od zneska 420.000,00 EUR, saj tožnica smiselno uveljavlja škodo, ki jo obravnavajo določbe 505. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se nanašajo na kritno prodajo (ta določba velja tudi za prodajo individualno določene stvari, kot je stanovanje). Tožničin interes je, da nepremičnino proda in prejme kupnino, ta interes pa tožnica lahko uresniči samo s kritno prodajo (da proda nepremičnino drugemu kupcu). Tožnici bi torej šele z izvedbo kritne prodaje nastala škoda, ki bi jo predstavljala razlika med višino kupnine iz razvezane pogodbe med pravdnima strankama in višino kupnine iz prodajne pogodbe med tožnico in drugim kupcem (dosežena kupnina pri kritni prodaji).

9. Iz tožničinih trditev izhaja, da ni izvedla kritne prodaje, za katero veljajo pravila iz 505. člena OZ. To pomeni, da tožnici zatrjevana škoda ni nastala. Ker tožnica s tem ni dokazala nastanka škode kot ene od predpostavk zatrjevane odškodninske obveznosti toženke, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče se zato ni ukvarjalo še s presojo ostalih pritožbenih navedb, saj glede na doslej povedano niso odločilne.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen Zakona o pravdnem postopku).