Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s C. d. o. o. opravljal delo le za toženko. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno več kot štiriletno neprekinjeno opravljanje istega dela (VTV) pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto voznik tovornih vozil, od vključno 4. 1. 2021 do vključno 31. 5. 2022 in od 1. 6. 2023 dalje, višji zahtevek (za obdobje od 6. 11. 2019 do 3. 1. 2021 in od 1. 6. 2022 do 31. 5. 2023) pa je zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in ga za obdobje ugotovljenega obstoja delovnega razmerja prijaviti v vsa socialna zavarovanja, v presežku (za preostalo vtoževano obdobje) je zahtevek zavrnilo. Nadalje je toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od decembra 2016 do decembra 2025 obračunati in plačati bruto razlike plač, 13. plač in regresov za letni dopust v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; v presežku (za višje vtoževane zneske) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da toženka nosi sama svoje stroške postopka in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2.Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da so bile pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil s svojimi delodajalci, veljavne, zato obstoj delovnega razmerja s toženko ni bil ugotovljen. Posledično tožniku ne more odgovarjati enako kot delodajalec, saj take pravne norme ni. Meni, da bi lahko odgovarjala kvečjemu na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, a predpostavke le te niso podane. V obdobju od 4. 1. 2021 do 31. 5. 2022 in od 1. 6. 2023 dalje pa tožnik ni bil zaposlen in pri toženki ni opravljal nobenega dela, zato ne obstoji podlaga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama. Ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, meni, da tudi za čas po 3. 1. 2021 ne more več uveljavljati obstoja delovnega razmerja s toženko. Poudarja, da sodišče ni ugotovilo elementov delovnega razmerja med strankama. Ugotovilo je, da je imelo razmerje med njima in tožnikovimi delodajalci naravo dogovora o zagotavljanju dela uporabnikom v smislu 62. člena ZDR-1. Ob taki ugotovitvi pa obstoja delovnega razmerja ni mogoče ugotoviti, sploh pa je v tem primeru predpisana subsidiarna odgovornost uporabnika. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da med njo in družbama A. in B. ni bila sklenjena podjemna pogodba in da razmerje med njimi ustreza zagotavljanju dela uporabnikom. Meni, da je dokazni postopek pokazal, da so bili podani elementi delovnega razmerja med tožnikom in njegovimi formalnimi delodajalci. Sklicuje se na sodbe Sodišča EU, iz katerih po njenem mnenju izhaja, da dejstvo, da IPS podjetje ni bilo vpisano v ustrezni register, še ne pomeni, da je šlo za prikrito delovno razmerje s toženko. Nadalje meni, da odločitev predstavlja poseg v 2. in 74. člen Ustave RS. Ne strinja se s stališči Vrhovnega sodišča RS v podobnih zadevah, ki so tudi v nasprotju s tistimi, ki jih je to sodišče predhodno sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Sodišču prve stopnje očita, da ni utemeljilo zaključka o trajnem opravljanju istovrstnega dela. Poudarja, da je bilo tožnikovo opravljanje dela pri C. zakonito urejeno. Izpodbija tudi odločitev o višini tožbenega zahtevka. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je pri izračunu upoštevalo povprečno plačo pri toženki na delovnem mestu voznik tovornih vozil. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo trditveno in dokazno breme o tem, kakšna plača bi mu pripadala, na tožniku. Dodatki k plači se niso izplačevali vsem delavcem, ampak le, če so bili izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa jih tožnik ni izpolnjeval oziroma jih niti ni zatrjeval. Zato meni, da je tožba v tem delu nesklepčna, tožnikove navedbe pa so pavšalne. Sodišče bi po njeni oceni moralo narediti individualni izračun, kar bi lahko storilo glede na predlaganega izvedenca in v spis vložene listine, iz katerih izhaja, koliko časa je tožnik delal, bil v bolniškem staležu itd. Individualni izračun bi bil mogoč tudi na podlagi plačilnih list C., iz katerih izhaja, da je bil tožnik tri mesece na čakanju na delo, zato mu takrat dodatki niso mogli pripadati. V času zaposlitve pri C. je dobil plačano vse, kar mu skladno s toženkino kolektivno pogodbo pripada. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno upoštevalo višino nadomestila plače za čas od 14. 1. 2021 dalje, saj glede na prejete tožnikove plače povprečje zadnjih treh mesecev znaša 790,77 EUR in ne 1.983,91 EUR, kot je izračunalo sodišče. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Trdi, da ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato je napačen zaključek, da nosi sama svoje stroške postopka. Meni, da ji gre vsaj sorazmerni del stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izpodbijani del sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik v obdobju od 18. 12. 2016 do 3. 1. 2021 formalno zaposlen pri različnih delodajalcih (A. d. o. o., B. d. o. o. in C. d. o. o.), dejansko pa je bil ves čas vključen v organiziran delovni proces toženke, pri kateri je opravljal delo voznika tovornih vozil (VTV). Nazadnje je opravljal delo VTV pri toženki v okviru njenega sodelovanja s podjetjem C. d. o. o., kot agencijo za posredovanje delovne sile. Pravilno je presodilo, da takšno dolgotrajno opravljanje dela za toženko, najprej po poslovnem modelu opravljanja luško prekladalnih storitev (t. i. IPS - z izvajalko pogodbenih storitev), nato pa po agencijskem delu, predstavlja zlorabo institutov obligacijskega in delovnega prava (59. do 63. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Zakona o urejanju trga dela - ZUTD in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela - Direktiva ter 5. člena (načelo vestnosti in poštenja) in 7. člena (prepoved zlorabe pravic) Obligacijskega zakonika - OZ).

5.Družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. sta na podlagi podjemnih pogodb, ki sta jih sklepali s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovali delavce (tudi tožnika) na delo. Za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu nista imeli dovoljenja oziroma nista bili vpisani v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku,1 torej te dejavnosti nista smeli opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z navedenima družbama preko tega nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka.

6.Tožnik je bil kasneje zaposlen v družbi C. d. o. o., ki je sicer imela dovoljenje za opravljanje dejavnosti posredovanja dela delavcev drugemu uporabniku in je bila vpisana v register oseb za opravljanje te dejavnosti. Vendar pa je bila tožnikova napotitev s strani te družbe k toženki le nadaljevanje istega trajnega položaja, ki je pred tem že več let temeljil na nezakonitem poslovnem modelu. Tožnik je kot s strani agencije napoten delavec ves čas opravljal delo izključno pri enem uporabniku - toženki, opravljal je delo VTV, tako kot v času formalne zaposlitve pri družbah A. d. o. o. in B. d. o. o. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ga skleneta delavec in agencija, ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se sme napotitev nanašati le na začasno in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku.2 Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s C. d. o. o. opravljal delo le za toženko. Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljeno več kot štiriletno neprekinjeno opravljanje istega dela (VTV) pri toženki na podlagi zlorabe zaporednih pravnih podlag, po katerih je to delo opravljal, tudi to obdobje ne more biti obravnavano kot zakonito začasno agencijsko delo.

7.Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je toženka zaradi zlorabe institutov delovnega prava odgovorna tožniku kot dejanska delodajalka, ter se zavzema za milejšo, zgolj subsidiarno odgovornost uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso glede posledic zlorab pogodbenih in delovnih razmerij z namenom oškodovanja delavcev pri prejemkih iz delovnega razmerja, je treba v tem primeru preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1 in odgovornost toženke izenačiti z odgovornostjo delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Toženka je namreč sama zahtevala tak način poslovanja; podjemne pogodbe z IPS podjetji in okvirni sporazum o opravljanju storitev so bile le navidezne in kažejo na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja toženke in pogodbenih podjetij na škodo tožnika; pri čemer je tožnik na tak način delal več kot štiri leta, kar presega razumen standard začasnosti, ki je bistvo agencijskega dela.4 Takšna zloraba pomeni kršitev temeljnih načel delovnega in obligacijskega prava (načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic iz 5. in 7. člena OZ), ki ne more uživati varstva. Če je dokazana, je njene posledice mogoče sanirati edino tako, da se vzpostavi takšen položaj, kot da zlorabe ne bi bilo.

8.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da tožnik za čas po 4. 1. 2021 ne more uveljavljati obstoja delovnega razmerja s toženko, ker ni uveljavljal sodnega varstva v zvezi s samim prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je namreč tožbo vložil že dne 5. 10. 2019, še v času trajanja delovnega razmerja z družbo B. d. o. o. (formalnim delodajalcem) in posledično toženko kot dejanskim delodajalcem. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je tožnik že 27. 8. 2019 na toženko naslovil zahtevo za odpravo nezakonitosti po prvem odstavku 200. člena ZDR-1, na katero je toženka odgovorila negativno in tako zavrnila s strani tožnika zahtevan obstoj delovnega razmerja s toženko. Posledično je tožnik skladno z drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 vložil predmetno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev delovnega razmerja pri toženki kot dejanski delodajalki in plačilo denarnih prejemkov iz tega delovnega razmerja. Ker je bila toženka dejanski delodajalec tožnika, prenehanje delovnega razmerja tožnika pri družbah B. d. o. o. in C. d. o. o. v razmerju med tožnikom in toženko ne more učinkovati in tako ni relevantno za presojo v tem sporu.

9.Nadalje je neutemeljeno pritožbeno stališče, da zato, ker tožnik v obdobju od 4. 1. 2021 do 31. 5. 2022 in od 1. 6. 2023 dalje (torej v obdobju, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja s toženko) sploh ni bil zaposlen in tako pri toženki ni opravljal nobenega dela, ne obstoji podlaga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila toženka ves čas tožnikovih zaposlitev pri že navedenih formalnih delodajalcih, v obdobju od 18. 12. 2016 do 3. 1. 2021, tožnikov dejanski delodajalec, saj je bil tožnik vključen v njen organiziran delovni proces, v katerem je opravljal delo po njenih navodilih in pod njenim nadzorom. Vendar pa kljub temu v tem času, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri navedenih delodajalcih, sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti še obstoja delovnega razmerja s toženko, saj delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Prav zato pa je lahko ugodilo zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja s toženko v kasnejšem obdobju - od 4. 1. 2021 do 31. 5. 2022 in od 1. 6. 2023 dalje, ko je bil tožnik brez formalne zaposlitve. Prenehanje delovnega razmerja tožnika pri družbi C. d. o. o., kot že rečeno, ni moglo učinkovati v razmerju med tožnikom in toženko kot dejanskim delodajalcem. Obstajalo je še naprej, razen v času od 1. 6. 2022 do 31. 5. 2023, ko je bil tožnik zaposlen drugje. Kot rečeno, je bila tožnikov dejanski delodajalec toženka. Ker mu ta ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, mu je delovno razmerje pri njej prenehalo nezakonito. Ob ugotovljeni zlorabi prenehanje dejanskega delovnega razmerja pri toženki na podlagi ravnanj formalnega delodajalca ni zakonito. Za čas brezposelnosti je zato sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki z vsemi pravicami.

1.Nerelevantne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov delovnega razmerja med tožnikom in toženko, zato naj ne bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zlorabo poslovnega modela toženke in družb, s katerimi je sklepala pogodbe o poslovnem sodelovanju, na škodo delavcev, tudi tožnika, ki je kljub temu, da je plačo prejemal od formalnega delodajalca, delal v organiziranem delovnem procesu toženke, na območju, ki ga je upravljala toženka, z njenimi delovnimi sredstvi, pod njenim nadzorom in pod njenimi navodili; tožnikovi formalni delodajalci pa so toženki zagotavljali zgolj delavce. Zato je pravilna tudi ugotovitev, da razmerja med toženko in IPS družbami niso imele narave podjemne ali podizvajalske pogodbe, pač pa je šlo za zagotavljanje dela delavcev uporabniku. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbna in prepričljiva ter temelji na izvedenih dokazih (skladno z 8. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako ugotovljena zloraba poslovnega modela pa ima za posledico ugoditev tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu sodbe.

2.Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da to, da IPS niso imeli dovoljenja za opravljanje dejavnosti, ne spada v okvir ugotovljene zlorabe nezakonitega poslovnega modela. Prav tako zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka ni bila dejanski delodajalec tožnika in da so bila vsa njena navodila, katero storitev je treba opraviti in kako, druge njene aktivnosti glede vodenja pristanišča (za kar je imela koncesijo), njeno komuniciranje z delavci IPS, namenjeni le zagotavljanju rezultatov podjemne pogodbe, katero je imela sklenjeno z IPS. Družbi A. d. o. o. in B. d. o. o. bi bili dejanski delodajalki tožnika le, če bi bil ta vključen v njun organiziran delovni proces (torej bi v zameno za plačilo opravljal delo, ki bi vsebinsko spadalo na področje dejavnosti, s katero sta se ti nezakonito ukvarjali, ter bi to dejavnost opravljal po njunih navodilih in pod njunim nadzorom), kar pa iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, niti ni bilo predmet prvostopenjskih zatrjevanj strank ali zatrjevanj pritožbe. Tožnik je bil na podlagi pogodb o zaposlitvi s formalnimi delodajalci dolžan opravljati delo VTV, to pa je lahko opravljal zgolj tako, da je bil ob pomoči (nezakonitega) posredovanja formalnih delodajalcev z vsemi elementi delovnega razmerja vključen v organiziran delovni proces pri toženki. Te presoje ne morejo omajati v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je tožnik urejal bolniški stalež in dopust s formalnimi delodajalci, ki so mu tudi izplačevali prejemke iz delovnega razmerja in ga napotili na zdravniški pregled ipd. Formalno delovno razmerje namreč nima prednosti pred obstojem dejanskega delovnega razmerja.

3.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki so usmerjene v izpodbijanje zaključka o nezakonitem poslovnem modelu toženke. V povezavi s tem pritožba dejansko nasprotuje pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS, ki je v sporih, v bistvenem podobnih obravnavanemu (kot toženka je tudi nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu), ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (nezakonito delovanje IPS, odvisnost IPS od toženke, nepretrganost dela tožnika pri toženki, vključenost v njen organiziran delovni proces itd.). Vrhovno sodišče RS je izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. Vendar pa toženka s pritožbenim nestrinjanjem s stališči Vrhovnega sodišča RS, ki so pravilno upoštevana tudi pri sojenju v tem sporu, ne more biti uspešna. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen Ustave RS), ki jih pritožba zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč revizijskega sodišča.

4.Nepretrgane, več kot štiriletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na odločitev SEU v zadevi Daimler AG, C‑232/2020. Odgovor Sodišča Evropske unije se namreč nanaša le na podlago, ki izhaja iz prava Unije, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil tožnik zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pri čemer ni šlo za vprašanje, ali agencija ni imela dovoljenja, temveč na vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Države članice lahko delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Ker odločitev v obravnavani zadevi temelji na ugotovljeni zlorabi posredovanja delavcev, je neutemeljeno tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi Manpower C-35/70, ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

5.Kot rečeno, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Prikrajšanje tožnika v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z navedenimi družbami je zato sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.

6.Sodišče prve stopnje je o višini prikrajšanja pravilno odločilo glede na dejansko prejete prejemke tožnika (prejete od formalnih delodajalcev in prejeta nadomestila za brezposelnost) in glede na povprečne prejemke toženkinih delavcev na delovnem mestu VTV (pred sistemizacijo tega delovnega mesta pa na delovnem mestu KV LTD viličarist). Sledilo je izračunu, ki ga je pripravila toženka, in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, tako da jo je mogoče preizkusiti.

7.Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov v zvezi z višino zahtevka. Tožnik je trdil, da od formalnih delodajalcev ni prejemal prihodka, ki bi bil primerljiv toženkinim zaposlenim, saj je bil prikrajšan glede plačila osnovne plače, različnih dodatkov, delovne uspešnosti, trinajste plače, regresa. Navedel je, na kateremu toženkinemu delovnemu mestu je opravljal delo in opisal težke pogoje dela (izmensko delo, stalno pripravljenost oziroma razpoložljivost, neenakomerno razporejen delovni čas, nadure, nočno delo). Glede na navedeno je torej tožnik podal ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Kar se tiče dokaznega bremena, je tiste dokaze, s katerimi je razpolagal, predložil, v zvezi z izračunom razlike v plači pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke oziroma naj izračun pripravi toženka. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je predlagal njihovo pridobitev od toženke. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje (dobra štiri leta) pa bi bilo tudi prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati prav vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun, sploh ker formalno niti ni bil delavec toženke in mu zato tudi niso mogle biti znane vse sestavine plač toženkinih delavcev.

8.Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj tožniku ni prisodilo prikrajšanja glede na njegovo dejansko opravljeno delo, ampak upoštevaje podatke o povprečnih plačah na delovnem mestu, katerega dela je opravljal. Pravilno je pojasnilo, da bi bilo individualni izračun za tožnika zaradi pomanjkljivih podatkov nemogoče opraviti. Plačni sistem pri toženki je namreč zelo razčlenjen (osnovna plača se dvakrat letno revalorizira, delovna uspešnost - osebna in skupinska se ocenjuje vsake tri mesece, dodatki iz razporeditve delovnega časa se ločeno vrednotijo na kar osem ločenih pogojev, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih dodatkov, vse glede na kolektivno pogodbo, sporazume in dogovore). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da brez natančnih tovrstnih podatkov individualnega izračuna ni bilo mogoče narediti, zato je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj v spisu (kljub plačilnim listom in REK obrazcem tožnika) ni vseh podatkov, ki bi omogočali individualni izračun plače tožnika.

9.Drži sicer toženkino stališče, da se plačilo za delo na določenem delovnem mestu razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela, vendar pa to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe) upravičen le do razlike do osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil od konca leta 2016 ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi mu ta skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače. S prisojo razlike zgolj do osnovne plače pa njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko.

10.Toženka je imela podatke o delu svojih zaposlenih in o njihovih plačah, zato bi lahko dokazala, da je bil tožnik manj uspešen od povprečja. Kot delodajalec pa je bila dolžna voditi tudi evidence v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal, kdaj je bil prisoten na delu, oziroma obsega opravljenega dela pri toženki. Prav v zvezi s tem je namreč tožnik predlagal, naj toženka predloži evidence o njegovi prisotnosti na delu. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zaradi manjkajočih podatkov ni mogoče ugotoviti, do plačila katerih dodatkov bi bil tožnik upravičen. Toženka ni ne zatrjevala ne dokazala, kdaj (če sploh) je bil tožnik v vtoževanem obdobju odsoten z dela. Toženka temu, da je bil tožnik primerljiv s povprečnim delavcem, ni konkretizirano ugovarjala. Temu obrazloženo ne ugovarja niti v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz povprečnih prejemkov toženkinih delavcev, zaposlenih na delovnem mestu, katerega dela je opravljal tudi tožnik.

11.Kot dejanska delodajalka je bila toženka dolžna tožniku zagotoviti takšen plačni položaj, kot ga je priznavala svojim delavcem. Toženka z ničemer ne konkretizira, kakšen plačni položaj bi kot dejanska delodajalka glede na vsebino in obseg dela, ki ga je tožnik opravljal pri njej, temu v vtoževanem obdobju morala zagotavljati z vidika podjetniške kolektivne pogodbe, ki bi veljala tudi zanj, če bi toženka ravnala zakonito in ne bi zlorabila poslovnega modela sodelovanja. Kot že rečeno, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazovati, ali je izpolnjeval posebne pogoje za plačilo dodatkov po toženkini kolektivni pogodbi. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja izhajalo iz toženkinih podatkov o povprečni plači tožniku primerljivih delavcev, glede na vse obrazloženo ne more biti več sporna.

12.Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo tudi toženkinemu izračunu razlike v tožnikovih prejemkih za mesece november in december 2020 ter januar 2021. Pritožbene navedbe zoper ta izračun so neutemeljene in predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote, saj toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da naj bi bil tožnik v tem obdobju v družbi C. d. o. o. na čakanju (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa je tožnik, kot rečeno, upravičen do razlike do povprečne plače, ki bi jo imel pri toženki, če bi bil v tem obdobju tudi formalno pri njej zaposlen. Ne glede na to, da je bila navedena družba agencija in so zanjo glede višine plačila za delo veljali akti toženke (drugi odstavek 61. člena ZDR-1), kar poudarja pritožba, pa je bil tožnik glede na izračun toženke očitno še vedno prikrajšan glede na plačilo povprečnega delavca toženke na tem delovnem mestu.

13.V obdobju od 4. 1. 2021 dalje, ko je bil tožnik brezposeln, pa je sodišče prve stopnje razliko v prejemkih izračunalo glede na nadomestilo plače, ki ga je izračunalo glede na povprečje po sedmem odstavku 137. člena ZDR-1. Pri tem je pravilno izhajalo iz podatkov o povprečnih plačah delavca VTV pri toženki (od katerih je odštelo tožnikovo nadomestilo za brezposelnost). Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz povprečnih plač tožnika pri formalnih delodajalcih pred prenehanjem delovnega razmerja je tako (glede na že obrazloženo metodo izračuna prikrajšanja) neutemeljeno.

14.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Odločitev o utemeljenosti denarnih tožbenih zahtevkov je bila odvisna od poprejšnje presoje sodišča, ali je bila toženka dejanski delodajalec tožnika. To pomeni, da je bila odločitev o vseh vtoževanih denarnih terjatvah neločljivo povezana s presojo obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama.

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec tudi sicer krije sam svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

7Zadeve VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022 idr.

7To mnenje tudi sicer ni zavezujoče (četrti odstavek 206. člena ZPP) in je bilo omejeno le na vprašanje, ali gre pri poslovnem modelu toženke in družb IPS za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku.

8Prim. sklep VS RS VIII DoR 160/2023.

9Toženka je kot delodajalec delavcem posredno že plačala plačo in druge prejemke (sicer preko nakazil formalnim delodajalcem) in je za čas obstoječih delovnih razmerij dolžna plačati le še razliko do zneskov pravilno določene (višje) plače in drugih prejemkov, ki bi delavcem pripadali, če bi bili tudi formalno zaposleni pri toženki. Glej Debelak, M. (2024). Opredelitev delavca in delodajalca ter izzivi sodne prakse. Delavci in delodajalci, št. 1, str. 103.

10Prim. sklep VS RS VIII Ips 14/2024.