Jedro

Namen regulacijskih začasnih odredb ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženki prepove, da tožnici odvzame posest za izvrševanje stavbne pravice na parc. št. 104/1, 104/14 in 104/15, vse k. o. X. Ugotovilo je, da tožnica ni z verjetnostjo izkazala, da sta pogodba o finančnem leasingu stavbne pravice z dne 5. 1. 2010 in pogodba o prenosu stavbne pravice z dne 7. 1. 2010 delno nični. Prav tako ni z verjetnostjo izkazala nevarnosti, da bi tožnici brez izdane začasne odredbe lahko nastala težko nadomestljiva škoda.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno spremembo) izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Opozarja, da je iz tožbenih navedb jasno razvidno, da je šlo pri sklepanju spornih pogodb in določanju previsoko določene vrednosti predmeta leasinga za usklajeno in dogovorjeno ravnanje zakonitih zastopnikov obeh pogodbenih strank. V nadaljevanju povzema tožbene navedbe, iz katerih to izhaja ter dodatno utemeljuje trditev, da je šlo za obojestransko ravnanje v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli.

4. Po mnenju pritožnice daje Pogodba o finančnem leasingu stavbne pravice, to je njen 25. člen, toženki pooblastilo, da takoj in tudi proti volji leasingojemalca prevzame predmet leasinga v svojo posest, pri čemer leasingojemalec nima pravice do zahtevka zaradi motenja posesti. Nevarnost, da bo do tega prišlo, je zato konkretna in neposredna. Predlagana začasna odredba je nujna, da zagotovi obstoj poslovanja tožnice in s tem zagotavlja tudi učinkovito sodno varstvo, saj preprečuje, da bo v času trajanja postopka prišlo do ravnanj, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več doseglo svojega namena.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnica s tožbo uveljavlja ugotovitveni zahtevek in predlaga izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe. Temelje za uveljavljanje te vrste začasnih odredb, je pri nas postavilo Ustavno sodišče z odločbo Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Iz nje izhaja, da njihov namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo(1) ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena, kot je poudarilo Ustavno sodišče, očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo (2. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ).(2)

8. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da tožnica delne ničnosti pogodb ni izkazala niti z verjetnostjo, oprlo na ugotovitev, da iz njenih navedb ni razvidno, da bi toženka vedela, kakšna bo gradbena vrednost garažne hiše, prav tako pa tudi ni izkazala okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je toženka zavestno, in v dogovoru s tedanjim zakonitim zastopnikom tožnice, v pogodbo vnesla previsoko vrednost in da je vedela, da bodo zneski prenakazani drugemu subjektu in v druge namene. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje tožnici, da iz navedb vse to (vsaj posredno) izhaja. Trditve o tem, da so podpisniki pogodbe (torej obe pogodbeni stranki) že v času podpisa pogodbe poznali predračunsko vrednost objekta; da je bila vrednost predmeta leasinga v pogodbi določena z jasnim namenom prisvojitve razlike; da je toženka kršila določila pogodbe in opravljala plačila na podlagi fiktivnih listin; da je odobrila in plačala celoten znesek brez kakršnihkoli resnih zavarovanj; da je je plačala veliko več kot je bila vrednost gradnje; in da je bila s strani zastopnikov obeh strank določena vrednost gradnje v takšni višini z namenom oškodovanja obeh družb in prisvojitve denarja, tako ni mogoče razumeti drugače. Z očitkom o pomanjkanju (takšnih) trditev, zato zaključka o neizkazanosti prve predpostavke ni mogoče utemeljevati. Neutemeljen je tudi očitek o njihovi neizkazanosti, saj sodišče v zvezi z predlagano začasno odredbo ni izvedlo nobenega dokaza.

9. Ne glede na to, da je zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkanju prve predpostavke vsaj preuranjen, pa je odločitev kljub temu pravilna, saj tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni z verjetnostjo izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe.

10. Res je, da iz 25. člena sklenjene Pogodbe o finančnem leasingu z dne 5. 1. 2010 (priloga A2) izhaja, da sme leasingodajalec tudi proti volji leasingojemalca prevzeti predmet leasinga v svojo posest in se leasingojemalec izrecno odpoveduje vsem zahtevkom zaradi motenja posesti. Vendar pa pritožnica izpostavlja le del tega določila. Tako zamolči, da lahko leasingodajalec takšno možnost uresniči zgolj v primeru, če leasingojemalec zapade v predajno zamudo. Povedano drugače: toženka bi predmet leasinga tožnici lahko odvzela le v primeru, če ji tožnica, čeprav bi bila to po sklenjeni pogodbi dolžna storiti, predmeta sama ne bi izročila.

11. Tega, da bi bila v predajni zamudi, pa tožnica ne trdi. Ne navaja niti dejstev iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je do nje prišlo in iz kakšnega razloga. Presoje, ali tožnici res grozi nevarnost, da ji bo predmet leasinga odvzet, in ali to sploh lahko predstavlja podlago za trditev o nastanku nenadomestljive škode, zato sploh ni mogoče opraviti.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena.

13. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. O stroških postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): gre za sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva s tožbo.

Op. št. (2): regulacijske začasne odredbe zato, ob sklicevanju na ostali dve predpostavki po 272. členu ZIZ (to je na predpostavki po prvi in tretji alineji ali sklicevanju na izpolnjen pogoj po tretjem odstavku istega člena), ni mogoče izdati. Ker namen regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), že po logiki stvari sklicevanje na to, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ne pride v poštev. Ker se tretji odstavek 270. člena ZIZ navezuje le na to alinejo, saj upnika, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, oprošča dolžnosti dokazovanja nevarnosti, to velja tudi za to določilo. Regulacijske začasne odredbe pa ni mogoče izdati niti ob sklicevanju na predpostavko iz tretje alineje 272. člena ZIZ. Da sodno varstvo, ki ga s tožbo zahteva, za stranko ne bi več moglo doseči svojega namena (za razliko od primera, ko je z verjetnostjo izkazan nastanek težko nadomestljive škode oziroma sile) namreč ni mogoče reči za primer, ko stranka izkaže le to, da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (primerjaj odločbi II Cp 2085/2013 in I Cp 245/2015).