Jedro

Razhajanja med tožnikovim subjektivnim pogledom na vprašanje otrokove največje koristi in skladnimi ugotovitvami dveh izvedencev po skrbno opravljenem izvedenskem delu ne more biti razlog, ki bi opravičeval ponavljanje dokazovanja s tretjim izvedencem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da je tožnik dolžan za svojega mladoletnega sina plačevati preživnino v znesku 130,00 EUR na mesec od 10.11.2006 dalje, višji tožbeni zahtevek (kolikor ga še ni zavrnilo sodišče prve stopnje) pa se zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

1. mladoletnega sina pravdnih strank, zaupalo v varstvo in vzgojo materi,

2. določilo stike med dečkom in njegovim očetom,

3. očetu naložilo, da mora za preživljanje sina za čas od 10.11.2006 do 31.8.2008 plačevati po 140,00 EUR mesečne preživnine, od 1.9.2008 dalje pa po 170,00 EUR preživnine,

4. zavrnilo drugačne zahtevke pravdnih strank in

5. odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe tako, da bo v celoti ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe. V obsežni in na nekaterih mestih do nerazumljivosti ponavljajoči se pritožbi, pritožnik kot bistveno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je dečka zaupalo v vzgojo materi. Takšno odločitev graja iz procesnih, pa tudi vsebinskih razlogov. Vztraja pri stališču, da je tisti od roditeljev, ki je bolj vesten in zavzet, da se deček pri njem (v dotedanjem domu) bolje počuti in da se že kažejo negativne posledice dodelitve dečka materi.

Med procesnimi razlogi pritožnik uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja Centra za socialno delo, da ni opravilo razgovora z mladoletnim D., da se ni opredelilo do potrdila višje fizioterapevtke R.J. z dne 8.11.2006, ni zaslišalo strokovnih oseb CSD in predlagane priče R.J.. Pritožnik v opisanem vidi relativne in absolutne kršitve določb pravdnega postopka.

Večji del pritožbe je namenjen kritiki izvedenskih mnenj izvedencev T.P. in S.K.. Pritožnik mnenji ocenjuje za nepopolni, pomanjkljivi in neverodostojni. Poudarja, da nobeden od izvedencev ni opravil razgovora z dečkom, četudi jima je sodišče to naložilo.

Pritožnik izpostavlja okoliščino, da dečkova mati študira in zaradi tega nima dovolj časa za sina, medtem ko oče v vsem daje prednost sinovim potrebam.

Tožnik še pojasnjuje, da naj bi mati omejevala izvrševanje stikov. Izpodbija tudi odločitev o stikih in poudarja, da je celo izvedenka predlagala, da naj ima v času materine odsotnosti prednost pri varstvu D. oče, takšno stališče pa v sodbi ni prišlo do izraza.

Glede določitve višine preživnine, pa pritožnik izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da je toženka lastnica stanovanja, ki ga je bratu v uporabo prepustila neodplačno.

Tožnik je vložil še vrsto vlog, v katerih analizira ravnanje in značaj toženke, opisuje posamezne družinske situacije in pojasnjuje, da toženko in sina snema s snemalnikom na GSM aparatu.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka Res je, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, v obrazložitvi sodbe pa se tudi ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Takšno ravnanje pa predstavlja kršitev določb pravdnega postopka le v primeru, ko gre za dokaze, ki so za odločitev o zahtevku bistvenega pomena. Nobeden od (zatrjevano neocenjenih) listinskih dokazov, ki jih izpostavlja pritožnik, ni takšen, da bi na odločitev sodišča lahko odločilno vplival, pa tudi nima takšne vsebine, kot jo pripisuje pritožnik. To velja tako za potrdilo fizioterapevtke o tem, kako sta (obe!) pravdni stranki sodelovali v postopku fizioterapije, kot za mnenje centra za socialno delo, ki izvira iz samega začetka pravdnega postopka in katerega bistvena vsebina je, da je dečku treba zagotoviti pogoje bivanja, kakršnih je bil vajen. Da so pogoji bivanja pri obeh starših dobri, je sodišče ugotovilo celo na podlagi mnenj izvedencev, zaključku pa pritožnik niti ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče tako le še poudarja, da je pri dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo ključno to, kdo od staršev bo lahko bolje poskrbel za njegovo vzgojo in vsestranski razvoj.

Glede nezaslišanih prič (fizioterapevtke in delavcev centra za socialno delo), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnik dokaznih predlogov ni ustrezno substanciral, ni torej povedal, v zvezi s katerim(i) od odločilnih dejstev predlaga izvedbo teh dokazov, zato jih sodišče ni bilo dolžno izvesti ob tem, ko so stališča predlaganih prič tudi jasno zapisana v zgoraj omenjenih potrdilih.

Pritožnik obsežno izpodbija izvedenski mnenji. Pritožbena argumentacija njegovega predloga po postavitvi novega (tretjega!) izvedenca pa jasno kaže, da mnenji izpodbija v upanju, da bi morebitni novodoločeni izvedenec izdelal zanj ugodnejše mnenje od predhodnikov. Razhajanja med tožnikovim subjektivnim pogledom na vprašanje dečkove največje koristi in skladnimi ugotovitvami dveh izvedencev po skrbno opravljenem izvedenskem delu ne more biti razlog, ki bi opravičeval ponavljanje dokazovanja s tretjim izvedencem. Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem bi v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) prišla v poštev šele, če bi sodišče ocenilo, da je podani izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi pritožnik sam).

Trditve o tem, da izvedenca nista opravila razgovora z dečkom, so neutemeljene in nekorektne, izvedenka K. je dečka pregledala tako v prisotnosti matere, kot v prisotnosti očeta, kar pri tako majhnem otroku ustreza zahtevi po "razgovoru". Tako ni bilo nobene potrebe po tem, da bi s petletnim otrokom razgovor opravljalo še sodišče. Takšni postopki so za otroke obremenjujoči že zato, ker obremenjujejo starše, kar je v tej zadevi jasno vidno, zato jih je treba izvesti z najmanjšim možnim izpostavljanjem otroka. Že psihološki pregledi, ki sta jih opravila izvedenca, so dovolj obremenjujoči za petletnega fantka.

Glede zaupanja D. v vzgojo in varstvo Pritožnik v zvezi z vprašanjem, kateremu od staršev naj se deček zaupa v vzgojo in varstvo, izpostavlja vrsto podrobnosti iz dečkovega, partnerskega in družinskega življenja, okrog njih se je vrtelo dokazovanje z izvedencema. Pritožbeno sodišče opozarja, da so bolj od številnih vsakodnevnih podrobnosti pomembni naslednji vsebinski zaključki:

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi jasnih in popolnih izvedenskih mnenj ugotovilo, da sta oba roditelja sposobna nege, oskrbe in vzgoje dečka.

2. Hkrati je ugotovilo, da je mati tista, ki je bolj sposobna trezne presoje, kaj je za otroka v danem trenutku najbolj koristno, otroku zna postavljati meje in s tem varen okvir v vzgojnem procesu,

3. deček pa je nanjo tudi bolj notranje navezan.

4. Po drugi strani pri očetu izstopa njegova potreba, da je otrok z njim (torej bolj očetova kot dečkova korist).

Takšne zaključke pritožbeno sodišče sprejema in dodaja, da tudi ravnanje pravdnih strank v postopku (na katerega opozarja že sodišče prve stopnje) kaže na to, da je mati tista, ki bo znala otroku nuditi mirno trdnost in varnost v stimulativnem vzgojnem okviru v primerjavi z očetom, ki že v postopku ravna bolj neobvladano in napadalno.

Odločitev sodišča prve stopnje, da dečka dodeli v vzgojo in varstvo materi, torej nedvomno predstavlja uresničitev težnje po zagotovitvi otrokove koristi, ki je seciranje podrobnosti iz družinskega življenja in grajanje toženkinih osebnostnih lastnosti ter ravnanja ne more izpodbiti.

Glede stikov Stiki, kot jih je med pritožnikom in njegovim sinom določilom sodišče prve stopnje, so obsežni. V tistem tednu, ko prihaja do stikov med vikendom, deček z očetom preživi polovico tedna. Takšni stiki v celoti ustrezajo predlogom izvedencev ter materialnopravnim usmeritvam iz 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Nobenega resnega pomisleka ni mogoče imeti proti predlogu izvedenke, da naj bo oče tisti, ki ima v času materine odsotnosti prednost varovati dečka, vendar pa gre za tako nedoločno (in hitro spreminjajočo se) okoliščino, da je v odločitvi o stikih ni mogoče formalizirati. Starša bosta morala zaradi vzgoje dečka tudi v bodoče sodelovati. Izvajanje stikov terja veliko prilagajanja, še več, ko bo deček rasel in imel več aktivnosti. Vse to (bo) terja(lo) dogovarjanje staršev. Da sta tega sposobna, sta pokazala tudi v tem postopku. Za dodatne stike v času materine odsotnosti se bosta pravdni stranki lahko sproti dogovarjali. Tudi, če bi bila v sodbi zapisana blanketna usmeritev, da naj ima oče v času materine odsotnosti prednost pri varstvu dečka, njuno dogovarjanje ne bi bilo v ničemer olajšano, izvršitev takšne določitve stikov pa ne bi bila mogoča oz. bi bila neučinkovita.

Glede preživnine Pritožbeno sodišče poudarja, na kar je opozorilo že zgoraj, da ima oče obsežne stike z dečkom, kar je glede na njuno navezanost ter glede na ugotovitve izvedencev dobro. Glede na to, da ima oče takrat za preživljanje sina tudi stroške ter glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so materialne zmožnosti obeh pravdnih strank primerljive (česar pritožnik ne izpodbija, ampak opozarja na to, da je mati lastnica nepremičnine, sam pa ne), je sicer pravilna usmeritev sodišča prve stopnje, da naj bi vsaka od strank krila polovico dečkovih potreb (zaključek sodišča prve stopnje v predzadnjem odstavku na 8. strani sodbe). Vendar pa to pravilno stališče pri razporeditvi preživninskega bremena ni prišlo do izraza. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dečkove potrebe približno 300,00 EUR mesečno ter, da mati zanj prejema 43,00 EUR otroškega dodatka. Starša morata torej kriti še 257,00 EUR. Ker so njune zmožnosti podobne, na materi je nekoliko večji del vzgoje in skrbi za otroka, po drugi strani pa deček pri očetu preživi zelo veliko časa, je pritožbeno sodišče odločilo, da znaša preživninska obveznost za celotno obdobje (torej od 10.11.2006 dalje) 130,00 EUR.

Povzetek odločitve pritožbenega sodišča in podlaga zanjo Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. Glede odločitve o dodelitvi dečka v vzgojo in varstvo ter določitve stikov je sodišče tudi materialno pravo uporabilo pravilno, zato je višje sodišče pritožbo v tem delu v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pri določitvi preživnine pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 129. člena ZZZDR, zato je višje sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP sodbo spremenilo in določeno preživnino znižalo na 130,00 EUR.

Glede stroškov Pritožbeno sodišče je na podlagi pooblastila iz 413. člena ZPP odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.