Jedro

Iz določila 2. odst. 154. člena ZPP izhaja, da je možno uporabiti ali kriterij sorazmerne povrnitve stroškov nasprotni stranki ali pa kriterij, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana stroškovna odločitev v sodbi sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 1 z dne 19.11.2010 vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki znesek 2.573,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 895,36 EUR od 5.2.2010 dalje in od 1.678,00 EUR od 1.12.2009 dalje, ter povrne stroške izvršilnega postopka v znesku 48,00 EUR; II.) v preostalem delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo stroškov izvršilnega postopka nad zneskom 48,00 EUR ter plačilo zneska 2.558,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2010 dalje pa je citirani sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo; III.) zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 75,92 EUR; IV.) odločilo, da nosi vsaka stranka sama svoje stroške pravdnega postopka.

Proti navedeni sodbi je v delu, nanašajočem se na odločitev o stroških, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe določb pravdnega postopka in predlagala njeno spremembo tako, da višje sodišče toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov v višini 787,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje o stroških izvršilnega in pravdnega postopka odločilo na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožnik je uspel z zahtevkom v višini 50 % in je zato glede na njegov uspeh v pravdi odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške. Opozarja, da je sama preko svojega pooblaščenca na glavni obravnavi dne 30.1.2012 priglasila pravdne stroške v skupnem znesku 1.575,36 EUR, medtem ko tožena stranka pravdnih stroškov ni priglasila. Glede na to, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom v višini 50 %, gredo tožeči stranki pravdni stroški v sorazmerju s tem deležem, to je v višini 787,68 EUR.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 2. odst. 154. čl. določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Iz navedenega zakonskega določila izhaja, da je možno uporabiti ali kriterij sorazmerne povrnitve stroškov nasprotni stranki ali pa kriterij, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

V obravnavani zadevi je ključno, da sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo, da je uspeh strank v pravdi približno enak (in očitno tudi nastali stroški, saj se kaj drugega ne zatrjuje), ni uporabilo kriterija sorazmerne povrnitve stroškov, ampak kriterij, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. In ker je uporabilo slednjega, se pravilno ni ukvarjalo z vprašanjem „priglasitve“ stroškov oziroma njihove uveljavitve s strani tožene stranke, saj to ni bilo pomembno, glede na to, da tožeča stranka niti ne trdi, da toženi stranki stroški niso nastali, ampak le, da jih ni „priglasila“. Izračun pa pokaže, da bi bila takšna odločitev, za katero se zavzema pritožnica na mestu le, če bi sodišče prve stopnje v zvezi s stroški uporabilo kriterij njihove sorazmerne povrnitve nasprotni stranki, vendar pa ga v obravnavanem primeru ni uporabilo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo stroškovno odločitev izpodbijane sodbe.