Jedro

S trditvijo, da je bil tožnik kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, čeprav je šlo le za ugibanje, je toženec prekoračil dopustne meje svobode izražanja. Svoboda izražanja predstavlja ne le človekovo pravico, ampak tudi enega od temeljnih gradnikov demokratične družbe, ki vključuje posameznikovo pravico do izrekanja o zadevah javnega pomena. Drži tudi, da zaradi pomena te pravice ni nedopusten vsak žaljiv zapis o drugem in da so meje sprejemljive kritike ravnanj oseb, udeleženih v te vrste zadevah, širše kot tedaj, ko gre za druge osebe. Pri presoji o tem, ali je sporna izjava varovana s svobodo izražanja, pa je poleg navedenih okoliščin pomembno še, ali je imela dovolj podlage v dejstvih. Natančneje povedano: pomembno je, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.

Mnenje toženca kot umetnostnega zgodovinarja, ki se v svojem poklicnem delu ukvarja s Plečnikovo dediščino, sodi v javno razpravo. To velja tudi za njegovo mnenje o tožnikovem angažmaju v načrtovani investiciji in ravnanju medijev v zvezi s tem. Upoštevaje tožnikovo vlogo v načrtovani investiciji v zvezi s kulturnim spomenikom državnega pomena, ki je predmet obravnave v članku, so meje sprejemljive kritike njegovih ravnanj široke. Ne glede na to vanjo ne sodijo izjave o neresničnih dejstvih, ki posegajo v tožnikov ugled. Trditev, da je bila oseba kaznovana zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, zmanjšuje ugled osebe. Gre za očitek ravnanja v nasprotju tako s pravili in etiko športa kot z zakoni. Četudi izjave o kaznovanosti v prispevku, kot je obravnavani, ni mogoče razumeti na enak način, kot da gre za kazensko obsodbo, je očitek tako hud, da ob izostanku dokazov, ki bi potrjevali njegovo resničnost, oziroma dejstev, na podlagi katerih bi bil toženec mogel verjeti v resničnost izjave, sega onkraj meja dopustnega izražanja.

Porušenje duševnega ravnotežja pri tožniku, ki ga je pripisati objavi sporne izjave, ni bilo niti tako dolgotrajno niti tako intenzivno, da bi bila poleg javne objave preklica izjave in opravičila utemeljena še prisoja denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 190,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo - zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 10.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) - ugodilo zahtevku, po katerem se je toženec dolžan javno opravičiti za objavo neresničnih trditev in preklicati trditev, zapisano v tedniku A., da je bil tožnik kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, in v istem tedniku objaviti sodbo z navedbo opravilne številke, datuma sodbe, navedbo pravdnih strank, navedbo predmeta spora in dodatkom "v zvezi z objavo članka 'Hic sunt leones in današnja Slovenija', objavljenega v tedniku A.", in II. točko izreka sodbe (II. točka izreka), - zavrnilo zahtevek glede objave sodbe v presežku (III. točka izreka), - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je napačno interpretiralo tožnikovo izpovedbo, da dva dni ni spal oziroma da ni spal približno teden dni. Izpovedbi si ne nasprotujeta, ker gre za dva ločena dogodka. Prvi del se nanaša na čas po seznanitvi s člankom, drugi del pa na čas, ko je bil v B. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe, v kateri je tožnik pojasnil težave z regulatorji (moral jim je pojasnjevati, ali zapisano v članku drži, da mora še vedno odgovarjati na vprašanja regulatorjev v zvezi s člankom, ker se licence obnavljajo na štiri leta, da bo moral za pojasnila v vsaki državi, kjer posluje, posluje pa v 100 državah, trpeti visoke odvetniške stroške v postopku obnavljanja licenc, da so ga o resničnosti zapisa spraševali prijatelji in sodelavci). Iz njegove izpovedi jasno izhaja, da zapis v članku odpira vprašanja pranja denarja in prirejanja iger na srečo in da to tožnikovo duševno stisko še dodatno poglablja. Oba očitka predstavljata najhujši obliki neetičnega ravnanja in kaznivega dejanja v poslovnem okolju, v katerem deluje tožnik, in v družbi nasploh. Glede na velikost delovnega okolja (100 držav), značilnosti opravljanja igralniške dejavnosti (obnavljanje licenc) in dejstvo, da je vpet v projekt izgradnje športnega parka C., je nesporno, da je doživljal in še vedno doživlja izrazite in dolgotrajne duševne bolečine, saj bi in še vedno lahko izgubi licenco in s tem svoj poslovni imperij. Posledice zapisa so se izrazile v sprožitvi verige dogodkov tako v tožnikovem zasebnem kot v delovnem okolju in vzbudile pri njem napetost, nemoč in stres.

Umirjenost v izpovedbi, podani v pravdi, ne utemeljuje sklepa, da tožnik po seznanitvi z zapisom ni bil prizadet. Tudi dejstvo, da ni iskal strokovne pomoči, še ne pomeni, da ni trpel. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je bil ves čas in je še pod hudim stresom, ker se je nenehno obremenjeval z mislimi o tem, kako si bodo zapis v članku razlagali državni organi, področni regulatorji, policija, prijatelji in sodelavci in kako bo zapis vplival na opravljanje igralniške dejavnosti. Izpoved, da se je pomiril, ne pomeni, da zaradi zapisa ni imel "cele drame". Povedal je, da se je pomiril šele potem, ko mu je vodja compliance team-a pojasnil, da bodo toženčev zapis lahko ustrezno pojasnili in ustrezno demantirali.

Napačna je ocena tožnikove izpovedbe kot pavšalne in premalo konkretne. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri vrednotenju duševnih bolečin treba upoštevati čas, okoliščine, navade, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera (sodba VS RS II Ips 917/2008). Sodišče je spregledalo, da je bil zapis objavljen v tiskanem mediju, da tožnik opravlja igralniško dejavnost in je družbenik družbe D., d.o.o., katere družbenika sta tudi Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije, pri vseh teh akterjih pa je zapis toženca prikazal kot kriminalca ter očrnil njegov ugled in kredibilnost. Ni upoštevano, da pravdni stranki nista v dobrih odnosih, da je zapis ogrozil izvedbo projekta gradnje športnega parka C., da bi tožnik lahko izgubil licenco za opravljanje igralniške dejavnosti in da obstaja realna nevarnost ponovitve (glede na toženčevo trditev v vlogi, da je tožnik v postopku pridobitve dovoljenja za igralništvo predložil ponarejeno diplomo). Sodišče je preveliko težo pripisalo dolgotrajnosti bolečine, da so bile bolečine intenzivne, pa izkazuje vse prej navedeno.

3. Toženec v pritožbi zoper odločitev o javnem opravičilu in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Njegov komentar je treba brati kot celoto. Nedopustno je iz konteksta iztrgati par besed in na njem graditi tožbo. Celoten stavek se glasi: "Kar je posebej poučno, pa je, da so režimski mediji vseskozi naklonjeni gospodu E., ne glede na to, da je bil v tujini kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem in njegove skrajno žaljive ponudbe za rešitev NK F., po kateri bi breme tveganja naložili na naša, davkoplačevalska ramena ...". Celoten kontekst kaže, da gre za toženčevo mnenje o NK F. in o tožnikovem angažmaju v nogometu. Tožnik ni zanikal, da je bil lastnik NK G., in ni sporno, da se je klub (in posredno tudi njegov lastnik) znašel v preiskavi UEFE zaradi prirejanja rezultatov. Tožnik je razpolagal tudi z informacijo, da je bil klub kaznovan s strani UEFE. Zmoten je zato zaključek, da ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost zapisa.

Ost komentarja je bila namenjena ohranitvi dela svetovno znanega arhitekta Jožeta Plečnika, vsak pa ima pravico do komentiranja javnih zadev. Sodišče ni upoštevalo, da mora biti kritika na račun tožnika kot zelo prepoznavne javne osebe dopustna.

Glede na vrednost zahtevka, ki mu je ugodeno, in vrednost zavrnjenega zahtevka je odločitev o stroških napačna. Tožnik je namreč v pretežni meri propadel. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe. Toženec ni odgovoril na tožnikovo pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Tožbeni zahtevki se nanašajo na toženčevo izjavo v članku, objavljenem v tedenskem časopisu, da je bil tožnik kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za objavo preklica in opravičila, zavrnilo pa zahtevek za plačilo (denarne) odškodnine.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je toženec avtor članka z naslovom Hic sunt leones in današnja Slovenija, objavljenega v tedniku A., - da je v članku pisal o okoljevarstvenem dovoljenju za izgradnjo športnega parka C., ki ga je 20. 4. 2017 družbi D. d.o.o. izdala Agencija Republike Slovenije za okolje, - da je v članku vsebovan zapis: "kar je posebej poučno, pa je, da so režimski mediji vseskozi posebej naklonjeni gospodu E. ne glede na to, da je bil v tujini kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem", - da članek vsebuje trditve o dejstvih in avtorjev komentar, da je vsebina članka za tožnika neugodna in da avtorjev komentar za tožnika ni sporen, - da sporni zapis ni povezan z ostalo vsebino prispevka, ki obravnava problematiko obnove Plečnikovega stadiona, - da gre za trditev o dejstvu, - da je povprečni bralec lahko razumel, da je bil tožnik kaznovan, - da iz nobenega članka, ki jih je predložil toženec, ne izhaja, da so bili sumi prirejanja rezultatov potrjeni, niti da bi bil kdorkoli kaznovan, niti da bi bil v preiskavi udeležen tožnik, in da je bilo navedeno le, da je tožnikov klub G. ponudil sodelovanje v preiskavi in da UEFA pričakuje tožnikovo sodelovanje, - da trditve, da je bil tožnik kaznovan, ni potrdil niti toženec v zaslišanju, njegove domneve o obstoju povezave med odpuščanjem "okuženih" igralcev in tožnikovo razpustitvijo kluba pa ne zadostujejo za sklep, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisa, - da očitek o kaznovanosti predstavlja očitek nezakonitega ravnanja oziroma delovanja, da je tak očitek žaljiv in da neresničen očitek lahko škodi dobremu imenu.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec ni dokazal, da je sporna žaljiva izjava resnična, niti da je imel utemeljen razlog verjeti v njeno resničnost in da zato nedopustno posega v tožnikov ugled. Neutemeljeni so toženčevi pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, pomembnih za ustrezno zavarovanje svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)), in da ob upoštevanju teh okoliščin sporna izjava ni nedopustna.

9. Neutemeljeno je toženčevo pritožbeno stališče, da sporna izjava ne predstavlja trditve o dejstvu, marveč gre za toženčevo mnenje o tožnikovem angažmaju v nogometu. Tudi ob upoštevanju konteksta, v katerega je toženec umestil izjavo, da "je bil [tožnik] v tujini kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem", je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da gre za izjavo o dejstvu, katere resničnost ali neresničnost je mogoče preveriti z ustreznimi dokazi. Izjava je podana v članku v treh stolpcih na eni strani, v katerem toženec kritično vrednoti odločitev pristojnega državnega organa o podelitvi okoljevarstvenega dovoljenja, potrebnega za graditev športnega parka na mestu Plečnikovega stadiona. Izraža mnenje, da namen gradnje, katere investitor je tožnik, ni ohranitev Plečnikove dediščine, marveč zgolj pridobitev finančne koristi od stanovanjske gradnje. Zadevo označi kot mafijsko. V zadnjem stolpcu kritično oceni ravnanje medijev, ki da tožniku – kot osebi, ki ni strokovnjak za varstvo kulturnih spomenikov in ji zato to varstvo niti ni mar – v zvezi z obnovo stadiona neutemeljeno namenjajo preveč prostora. V tem kontekstu je podana sporna izjava. Toženec jo podaja kot argument v podporo implicitno izraženemu stališču, da režimski mediji nimajo razloga za posebno naklonjenost tožniku.

10. Tudi v opisanem kontekstu jo je razumeti kot izjavo o dejstvu. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer že večkrat opozorilo, da ločevanje med izjavo o dejstvu in mnenjem v posameznem primeru ni vedno enostavno,1 a v obravnavani zadevi je dovolj jasno, da je resničnost izjave mogoče dokazati2 – in da je zato opredelitev izjave kot trditve o dejstvu v izpodbijani sodbi pravilna. Ni je mogoče opredeliti kot toženčevo "mnenje o tožnikovem angažmaju v nogometu".

11. Toženčeve pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka v sodbi, da ni imel dovolj podlage za izjavo o tožnikovi kaznovanosti. Pravilna je ugotovitev, da je dejstvo, da se je nogometni klub, katerega lastnik je bil tožnik, znašel v preiskavi mednarodne nogometne organizacije zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, nekaj drugega kot trditev, da je bil tožnik kaznovan zaradi takega ravnanja. Pravilna je tudi ocena, da toženec ni razpolagal z informacijami, iz katerih bi utemeljeno sklepal o resničnosti zapisa. Kot izhaja iz toženčeve izpovedbe, je na podlagi časopisnih člankov, ki so pisali o tem, da je bila zoper tožnikov klub izvedena preiskava, da so klubi začeli odpuščati "okužene" igralce in da je tožnik razpustil klub, sklepal, da je bil tožnikov klub kaznovan. Ko je dobil tako informacijo še od novinarja, ki se s tem ukvarja na Češkem, je verjel, da to drži. Pravilna je ugotovitev v sodbi, da toženec v teh informacijah ni imel dovolj podlage za trditev, da je bil kaznovan tožnik.

12. Četudi bi bil tožnik v letu ... lastnik NK G. (op. bil je predsednik), ki se je med drugimi znašlo v postopku preiskave zaradi prirejanja rezultatov tekem, članki o preiskavi krovne nogometne organizacije UEFA zaradi suma prirejanja rezultatov štiridesetih tekem, ki jih je predložil toženec, ne dajejo podlage za sklep, da bi bili sumi prirejanja potrjeni, niti da bi bil kdorkoli kaznovan. Tožnikovo ime se je pojavilo v enem od člankov, v katerem je zapisano, da je tožnikov klub ponudil sodelovanje v preiskavi in da UEFA pričakuje sodelovanje tožnika, v nobenem od predloženih člankih pa ni navedeno, da so bili sumi prirejanja rezultatov tekem potrjeni, in še manj, da je bil tožnik kaznovan. Ponudba tožnikovega kluba, da sodeluje v preiskavi, prav tako ne zadostuje za sklepanje, da je bil tožnik v tej preiskavi kaznovan. Tudi toženec je izpovedal, da članka o kaznovanosti tožnikovega kluba ni zasledil, izpovedbi, da je informacijo o kaznovanosti kluba (in niti ne o kaznovanosti tožnika) dobil od novinarja, ki deluje na Češkem, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni pripisalo odločilne teže. Trditve o razlogih, od koder je toženec črpal svoje stališče o resničnosti izjave, sodijo v sklop odločilnih dejstev, toženec pa je trditev o informacijah češkega novinarja podal šele v vlogi, vloženi po prvem naroku, in ne da bi navedel razloge za to, da tega ni storil prej. Pravilnosti stališča, da je trditev prepozna in zato neupoštevna, v pritožbi ne ugovarja. Tudi sicer je bila toženčeva izpovedba o viru informacij tako splošna, da kot edini dokaz ne more biti dovolj verodostojna za potrditev dejstva, da je toženec pred objavo razpolagal z zanesljivo informacijo o tem, da je bil tožnikov klub kaznovan (niti da bi bili sumi o prirejanju rezultatov potrjeni).3

13. S trditvijo, da je bil tožnik kaznovan zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, čeprav je šlo le za ugibanje, je toženec prekoračil dopustne meje svobode izražanja. Toženec v pritožbi utemeljeno poudarja pomen svobode izražanja ne le kot človekove pravice, ampak kot enega od temeljnih gradnikov demokratične družbe, ki vključuje posameznikovo pravico do izrekanja o zadevah javnega pomena. Drži tudi, da zaradi pomena te pravice ni nedopusten vsak žaljiv zapis o drugem in da so meje sprejemljive kritike ravnanj oseb, udeleženih v te vrste zadevah, širše kot tedaj, ko gre za druge osebe. Kot je v pritožbi navedel tudi toženec, pa je pri presoji o tem, ali je sporna izjava varovana s svobodo izražanja, poleg navedenih okoliščin pomembno še, ali je imela dovolj podlage v dejstvih. Natančneje povedano: pomembno je, ali je izjavitelj imel dovolj podlage, da je verjel v resničnost izjave o dejstvu, oziroma – če sporna izjava predstavlja mnenje – ali je izraženo mnenje imelo dovolj podlage v (resničnih) dejstvih.4

14. Utemeljeno je toženčevo stališče, da je obravnavanje teme, o kateri je pisal v članku Hic sunt leones in današnja Slovenija, v interesu javnosti. Plečnikov stadion je kulturni spomenik državnega pomena. V javnosti se že vrsto let odvija razprava o primernosti investicijskega posega vanj, ki ga načrtuje tožnik. Mnenje toženca kot umetnostnega zgodovinarja, ki se v svojem poklicnem delu ukvarja s Plečnikovo dediščino, sodi v to razpravo. To velja tudi za njegovo mnenje o tožnikovem angažmaju v načrtovani investiciji in ravnanju medijev v zvezi s tem. S sporno trditvijo je toženec argumentiral svoje stališče, da tožnikove ideje o prenovi kulturnega spomenika ne vodi interes po njegovi ohranitvi, ampak interes po dobičku, in da je zato neupravičeno deležna (velike) medijske pozornosti in odobravanja. Drugačno stališče v sodbi izhaja iz preozkega (in zato z vidika svobode izražanja nesprejemljivega) razumevanja vsebine prispevka. Kot odločilnega sprejema le en možen pomen, tj. tisti, ki izhaja iz izoliranega branja stavka, v katerem je vključena sporna izjava, spregledan pa je pomen, ki ga ima v kontekstu celotnega prispevka.

15. Upoštevaje tožnikovo vlogo v načrtovani investiciji v zvezi s kulturnim spomenikom državnega pomena, ki je predmet obravnave v članku, so meje sprejemljive kritike njegovih ravnanj široke. Ne glede na to vanjo ne sodijo izjave o neresničnih dejstvih, ki posegajo v tožnikov ugled. Trditev, da je bila oseba kaznovana zaradi prirejanja rezultatov nogometnih tekem, zmanjšuje ugled osebe. Gre za očitek ravnanja v nasprotju tako s pravili in etiko športa kot z zakoni. Četudi izjave o kaznovanosti v prispevku, kot je obravnavani, ni mogoče razumeti na enak način, kot da gre za kazensko obsodbo,5 je očitek tako hud, da ob izostanku dokazov, ki bi potrjevali njegovo resničnost, oziroma dejstev, na podlagi katerih bi bil toženec mogel verjeti v resničnost izjave, sega onkraj meja dopustnega izražanja.

16. Iz navedenih razlogov je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je toženec s sporno izjavo nedopustno posegel v toženčev ugled.

17. Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe ali preklic izjave, s katero je bila storjena kršitev, ali kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino (178. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pritožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih bi bili izrečeni sankciji neprimerni, prekomerni ali iz drugih razlogov neustrezni, preizkus materialnopravne pravilnosti te odločitve po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa ne terja posega v navedeno odločitev.

18. Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da objava preklica in opravičila v tiskanem mediju, v katerem je bil objavljen članek s spornim zapisom, predstavljata zadostno sankcijo za ugotovljeni poseg v tožnikov ugled in da okoliščine primera ne upravičujejo prisoje denarne odškodnine.

19. Po 179. členu pripada oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pravična denarna odškodnina, če to opravičujejo okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje. Sklicevaje se na sodbo VS RS II Ips 917/2008 z dne 9. 7. 2009 tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v okviru okoliščin primera treba upoštevati tudi čas, okoliščine, navade, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca.

20. Odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka temelji na zaključku, da je zapis na tožnika sicer vplival negativno in je bil po seznanitvi z njim prizadet, vendar pa ni izkazal, da bi trpel dolgotrajne in intenzivne duševne bolečine.

21. Tožnik je svoje duševno trpljenje (hudo prizadetost) zaradi objave spornega zapisa v obravnavanem članku utemeljeval s trditvami, da je moral okolici razlagati, da ni kaznovan, in da je zapis vplival na njegovo poslovno in družinsko življenje. Navedel je, da je vsako njegovo dejanje predmet presoje regulatorjev, ki odločajo o veljavnosti licence za opravljanje igralniške dejavnosti, pri čemer bi zapis lahko vplival na njegovo poslovanje. Bolečine so se pojavljale takoj po objavi in še vedno trajajo. Odražajo se v občutku napetosti in nemoči. 22. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je sporna izjava negativno vplivala na tožnika in da je bil ob seznanitvi z njo prizadet, vendar pa ni dokazal, da bi trpel intenzivne in dolgotrajne duševne bolečine, ki so ali še vplivajo na njegovo življenje. O tem je sklepalo na podlagi ugotovitev, - da je tožnik izpovedoval mirno in suvereno in ni bilo zaznati morebitnega stresa, napetosti, nemoči ali okrnjene samopodobe, - da ni zatrjeval, da bi zaradi zatrjevanih težav iskal strokovno pomoč, - da je zatrjeval le, da bi mu neresnična izjava lahko povzročila resne težave z regulatorji, izpovedoval pa je, da je težave dejansko imel, - da je na enem mestu izpovedal, da ni spal dva dni, na drugem pa, da ni spal teden dni, - da se je po pogovoru z vodjo compliance team-a pomiril in zato ne drži, da je imel cele drame, - da v zaslišanju kljub drugačnim trditvam ni izpovedal o vplivu zapisa na družinsko življenje, - da je le pavšalno trdil in izpovedal, da je moral okolici odgovarjati na vprašanja zaradi sporne izjave, in – da neprijetni občutki, katerih obstoj je dokazal, ne utemeljujejo prisoje denarne odškodnine.

23. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni oceni tožnikove izpovedbe in o posledično zmotni presoji o intenzivnosti tožnikove prizadetosti zaradi objave sporne izjave.

24. Dokaznega bremena v zvezi z navedbo, da je zaradi zapisa hudo trpel in še vedno trpi, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogel. Dokazna ocena vključuje celotno tožnikovo izpoved, njena verodostojnost pa je pravilno ocenjena tudi v luči tožbenih navedb. Okoliščinama, da tožnik ni iskal strokovne pomoči in da je bil v izpovedbi umirjen, ni bila dana odločilna teža. Bistveno je, da tožnik ni dokazal, da je sporna izjava povzročila pomembnejše posledice bodisi v njegovem zasebnem bodisi v poklicnem življenju. Pritožbena trditev, da so se posledice zapisa izrazile v sprožitvi verige dogodkov v zasebnem življenju in okolici ter v poslovnem okolju, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča nima podlage v izvedenih dokazih.

25. Celotna izpoved tožnika, vključno z delom, ki ga tožnik posebej izpostavlja v pritožbi in v katerem pojasnjuje težave z regulatorji, ostaja na ravni posplošenih izjav o posledicah za opravljanje igralniške dejavnosti, s katero se ukvarja. Tožnik je izpovedal, da se je po razgovoru s predsednikom compliance team-a povsem pomiril, s čimer je ovrženo, da bi imel zaradi sporne izjave občutne probleme (cele drame). Morebitna napačna časovna umestitev njegove izpovedbe, da ni spal dva dni oziroma da ni spal teden dni, je zato nepomembna. S skopimi trditvami in z izpovedjo tudi ni vzpostavil vzročne zveze med zapisanim očitkom in izgubo licence za opravljanje igralniške dejavnosti. Gre za pol stavka obsegajočo izjavo, objavljeno v bistveno daljšem članku, čigar osrednje sporočilo ni bilo v sporni izjavi. Četudi so osebe z licenco za opravljanje igralniške dejavnosti podvržene strogemu nadzoru, tožnik niti z navedbami niti z izpovedbo ni dokazal, da bi tovrsten zapis lahko vzpostavil resnejši dvom o izpolnjevanju pogojev za nadaljnji obstoj oziroma za podaljšanje licence, in še manj, da bi mu to povzročilo neprijetnosti in odvetniške stroške v vsaki od 100 držav, v katerih posluje. Tudi povezava med sporno izjavo in pranjem denarja je premalo obrazložena, da bi bila lahko tožnikova izpovedba o tem prepričljiva.

26. V zvezi s trditvijo, da je v okolici moral pojasnjevati sporni zapis, tožnik ni navedel, kdo naj bi ga spraševal in koliko je bilo vprašanj, niti česa drugega, kar bi dokazovalo njegovo trditev o prizadetosti zaradi odzivov okolice. Kljub izrecnemu vprašanju sodišča tudi ni ničesar izpovedal o posledicah v družinskem življenju.

27. Drugačne odločitve ne omogoča niti pritožbeno opozorilo, da je pri vrednotenju obstoja in intenzivnosti duševnih bolečin treba upoštevati čas, navade, medsebojne odnose pravdnih strank in druge okoliščine primera. Prav te okoliščine potrjujejo namreč pravilnost ugotovitve, da tožnik ni dokazal prizadetosti, ki bi – ob objavi preklica in opravičila, katerih namen je prav tako zadoščenje za nedopusten poseg v osebnostno pravico – utemeljevala še prisojo denarne odškodnine. Sporna izjava predstavlja le en stavek v celostranskem članku v treh stolpcih, ki ostro in z več vidikov kritizira ravnanje pristojnih organov pri odločanju o obnovi Plečnikovega stadiona in tožnikovo vlogo v tej obnovi. Ob upoštevanju konteksta celotnega kritičnega toženčevega pisanja, ki temelji na dejstvih o vsebini prenove stadiona in verodostojnosti katerih tožnik ni oporekal, ni prepričljiva tožnikova navedba, da bi prav sporna izjava lahko ogrozila izvedbo projekta gradnje športnega parka.

28. Pritožbena trditev, da je sodišče spregledalo nevarnost ponovitve dejanja – pritožnik jo je utemeljil s toženčevo trditvijo o uporabi ponarejene diplome, podano v pravdi – ni utemeljena. Ker o resničnosti te trditve ni bil izveden dokazni postopek – tožnik je o tem izpovedal potem, ko sodišče ni dovolilo vprašanja, povezanega s tem, poleg tega pa je bila podana le v okviru tega postopka, ta okoliščina ne daje podlage za sklep, da bo toženec v bodoče podajal neresnične izjave o tožniku. Kritičen toženčev pogled na prenovo kulturnega spomenika, za kakršno se zavzema tožnik, pa tudi ne more imeti posebne teže pri oceni, ali je tožnik upravičen do denarne odškodnine.

29. Pravilno je po navedenem stališče izpodbijane sodbe, da porušenje duševnega ravnotežja pri tožniku, ki ga je pripisati objavi sporne izjave, ni bilo niti tako dolgotrajno niti tako intenzivno, da bi bila poleg javne objave preklica izjave in opravičila utemeljena še prisoja denarne odškodnine.

30. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek o zmotnosti odločitve o stroških postopka. Temeljno pravilo pri odločanju o pravdnih stroških je doseženi uspeh v pravdi. Stranka, ki v njej ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). To velja tudi pri delnem uspehu strank. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. Uspeha strank pa zlasti pri kombinaciji denarnih in nedenarnih zahtevkov, kakršna sta bila tožbena zahtevka v obravnavani zadevi, ni mogoče ocenjevati le matematično (glede na ocenjeno vrednost posameznega zahtevka), za kar se zavzema pritožba, pač pa upoštevaje vse okoliščine primera (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik uspel z enim od dveh zahtevkov, katerih del dejanske in pravne podlage je identičen, in da so stroški strank v postopku primerljivi, je odločitev, da vsaka trpi svoje stroške postopka, pravilna.

31. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

32. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z njuno vložitvijo, tožnik pa je upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na toženčevo pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe (500 EUR) je tožnik upravičen do povrnitve stroška za vložitev odgovora na pritožbo (250 tč. po tar. št. 21/2 OT) in za pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev (10 točk po členu 12/2 OT),6 oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 190,32 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem na podlagi pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Tako npr. v sodbi Scharsach and News Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji (št. 39394/98) z dne 13. 11. 2003, § 40. 2 Da je to ključna lastnost izjave o dejstvu, glej npr. sodbo Pfeifer proti Avstriji (št. 12556/03) z dne 15. 11. 2007, § 46. 3 In še manj, da je bil kaznovan tožnik. 4 Tako npr. v sodbi Petrenco proti Moldaviji (št. 20928/05) z dne 30. 10. 2010, §§ 52 do 56. 5 Da bi bilo enačenje v nasprotju s svobodo izražanja glej sodbi Scharsach and News Verlagsgesellschaft mbH proti Avstriji, § 43, in Case of Unabhängige Initiative Informationsvielfalt proti Avstriji (št. 28525/95) z dne 26. 2. 2002, § 46. 6 Upoštevana je vrednost točke, veljavna ob izdaji te sodbe, tj. 0,60 EUR.