Jedro

Zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in zahtevka za razveljavitev vknjižbe ni mogoče enačiti. V prvem primeru gre za ugotovitveni, v drugem pa za oblikovalni zahtevek. Zaradi ničnosti prodajne pogodbe je vknjižba toženčeve lastninske pravice neveljavna že od samega začetka, zato je ni treba razveljaviti, ampak takšnemu pravnemu položaju ustreza ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Nasprotno pa razveljavitev vknjižbe učinkuje le za vnaprej in se uporablja v primerih, ko je vknjižba neveljavna iz formalnopravnih razlogov ali zaradi kršitev določb zemljiškoknjižnega postopka. Takšni vpisi se ne izpodbijajo z izbrisno tožbo, saj lahko upravičena oseba doseže njihovo razveljavitev z ugovorom in pritožbo v zemljiškoknjižnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v 1. točki izreka tako, da se ta glasi: „1. Ugotovi se, da je nična prodajna pogodba, sklenjena v notarski pisarni notarja A. A. iz L. v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 65/03 z dne 3. 2. 2003 med pokojnim B. B. in C. C.“; b) v 3. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tokrat delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je prodajna pogodba, ki sta jo 3. 2. 2003 v notarski pisarni A. A. v L. sklenila zdaj pokojni B. B. in C. C. glede nepremičnin v k. o. X (parc. št. 496/10 in 492/20) ter k. o. Y (parc. št. 66, 1610/1, 1612/1, 1612/2 in 1613), nična le glede pogodbenih določil o višini kupnine, navedenih pod „drugič“ in „tretjič“ te pogodbe. Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe v preostalem delu je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek, naj se pri navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju in Okrajnega sodišča v Brežicah razveljavi vpis lastninske pravice na ime toženca ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnici pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 12.407,14 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča. Izrazito pristransko je sledilo izpovedi toženca in njegovih staršev, da je B. B. želel prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah na toženca zaradi pomoči in oskrbe, ki so mu jo v preteklosti nudili. Materialnopravno zmoten in protispisen je zaključek, da naj bi pogodbeni stranki v resnici želeli skleniti darilno pogodbo. Pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe je vsebovalo tudi pooblastilo za sprejem kupnine, kar dokazuje, da ni bilo darilnega namena, zato niso izpolnjeni pogoji za veljavnost darilne pogodbe, ki naj bi jo prikrivala sporna prodajna pogodba. Poleg tega je toženec v drugem postopku (P 3609/2006) najprej izpovedal, da je kupnino plačal B. B., šele po nadaljnjih vprašanjih pa je svojo izpoved spremenil. Sodišče prve stopnje se do te, za presojo toženčeve verodostojnosti bistvene okoliščine, ni opredelilo. Protispisna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da so toženec in njegovi starši skrbeli za B. B., saj listinski dokazi kažejo nasprotno. Toženec tudi ni izkazal, da bi oskrbnino v Č. plačeval s svojim denarjem in ne s prihranki pokojnega B. B. Tožnica znova poudarja, da je bilo s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe storjeno kaznivo dejanje zlorabe zaupanja. Toženčev oče je namreč zlorabil pokojnikovo pooblastilo za prodajo njegovih nepremičnin. Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Obrazložitev izpodbijane sodbe zato ne vzdrži resne pravne presoje. V postopku pa so bile kršene tudi tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic in do sodnega varstva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče se je izrecno ali vsaj posredno opredelilo do vseh vprašanj, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče ob razveljavitvi prejšnje sodbe. Za svojo novo odločitev je navedlo izčrpne razloge, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tudi vsebina izvedenih dokazov je v sodbi korektno povzeta. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato nista podani. Brez podlage je pritožbeni očitek o domnevno pristranski dokazni oceni, saj je sodišče sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tožničina pravica do izjave in do obravnavanja v postopku ni bila okrnjena. Tudi tožničini dokazni predlogi niso ostali prezrti, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je neizvedene dokaze zavrnilo. Sicer pa pritožbenega očitka o domnevni kršitvi tožničinih ustavnih pravic v postopku ni mogoče utemeljiti le z njenim nezadovoljstvom zaradi izida pravde.

6. Tožnica je navajala več razlogov za ničnost sporne prodajne pogodbe, ki jo je s tožencem 3. 2. 2003 v imenu B. B. sklenil njegov pooblaščenec D. D. Prvenstveno je zatrjevala, da pooblastilo z dne 9. 12. 2002 ni pristno, ker ga B. B. ni podpisal. Dokazni postopek, tudi po njegovi dopolnitvi, ni potrdil tožničine teze, da je podpis B. B. na navedenem pooblastilu ponarejen. Ugotovitvam izpodbijane sodbe v tem delu pritožba več ne oporeka. Iz vsebine pooblastila je razvidno, da je B. B. pooblastil D. D. za prodajo svojih nepremičnin prav tožencu in med drugim tudi za sprejem kupnine. S tem je, vsaj navzven, jasno izrazil svojo poslovno voljo. Brez podlage je torej tožničina trditev, da naj bi njegov pooblaščenec zlorabil (pravilno: prekoračil) pooblastilo. Tega ne more spremeniti dejstvo, da s pogodbo dogovorjena kupnina očitno ni bila plačana. Neizpolnitev pogodbene obveznosti namreč nima nikakršnega vpliva na nastanek obveznosti oziroma veljavnost sklenitve pogodbe, ampak je lahko le podlaga za ustrezen izpolnitveni zahtevek ali v skrajnem primeru za razvezo pogodbe. Povsem drugo vprašanje pa je, kakšna je bila resnična volja B. B. glede spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je želel prenesti lastninsko pravico na toženca iz hvaležnosti za skrb, ki so mu jo nudili toženec in njegova starša, vendar je bila zaradi višjega davka namesto darilne pogodbe sklenjena prodajna pogodba. Za takšno ugotovitev je sodišče navedlo dovolj prepričljive razloge, ki jim tožnica v pritožbi sicer oporeka, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je tožnica sama kot enega od razlogov za ničnost sporne prodajne pogodbe navajala, da je ta simulirana. Poleg tega je še v prejšnji pritožbi izrecno trdila, da sta pogodbeni stranki z navideznim pravnim poslom poskušali prikriti darilno pogodbo, medtem ko v sedanji pritožbi zanika, da bi imel B. B. namen obdariti toženca. Po presoji pritožbenega sodišča za odločitev o tožbenem zahtevku niti ni bistveno, kakšen pravni posel sta pogodbenika prikrila s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe. Zadošča že ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bila prodajna pogodba z dne 3. 2. 2003 v resnici navidezna, torej nična.

7. Navidezna pogodba je pogodba, ki sta jo stranki sklenili, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina te pogodbe. Po prvem odstavku 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zato navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, kot pravilno poudarja izpodbijana sodba. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je sporna prodajna pogodba nična le glede pogodbenih določil, ki se nanašajo na višino in plačilo kupnine. Po 435. členu OZ je cena (kupnina) poleg stvari (predmeta prodaje) bistven element prodajne pogodbe. Brez kupnine oziroma dogovora o njeni višini in plačilu ni prodajne pogodbe. Sporna prodajna pogodba je zato nična v celoti. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo v ugotovitvenem delu.

8. V preostalem tožničina pritožba ni utemeljena. V tem primeru gre za izbrisno tožbo po 243. členu(1) Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Kadar je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna, sodišče na podlagi takšne tožbe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Stvarnopravni položaj pridobitelja knjižne pravice je zaradi načela kavzalnosti materialnopravno veljaven le na podlagi veljavnega zavezovalnega posla. Ker je sporna prodajna pogodba nična, ne more biti veljavni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, zato se šteje, da lastninska pravica kljub izvršenemu vpisu v zemljiški knjigi ni bila prenesena na toženca. Tožnica kot oporočna dedinja pokojnega B. B. ima pravni interes za izbris neveljavne vknjižbe, vendar svojega zahtevka v tem delu ni ustrezno oblikovala. Zahtevek izbrisne tožbe je namreč sestavljen iz dveh delov, in sicer iz ugotovitvenega dela, s katerim se zahteva, naj sodišče ugotovi, da je vknjižba neveljavna, in iz dajatvenega dela, s katerim se zahteva izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Temu je mogoče pridružiti zahtevek za ugotovitev ničnosti ali neveljavnosti listine, ki je bila podlaga za izvršeno vknjižbo in zaradi katere je vpis materialnopravno neveljaven. Tožnica je tako zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, ki je temelj odločitve, da je tudi sama vknjižba materialnopravno neveljavna. Pač pa je namesto zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe zahtevala razveljavitev vpisa toženčeve lastninske pravice na spornih nepremičninah ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in zahtevka za razveljavitev vknjižbe ni mogoče enačiti. V prvem primeru gre za ugotovitveni, v drugem pa za oblikovalni zahtevek. Zaradi ničnosti prodajne pogodbe je vknjižba toženčeve lastninske pravice neveljavna že od samega začetka, zato je ni treba razveljaviti, ampak takšnemu pravnemu položaju ustreza ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Nasprotno pa razveljavitev vknjižbe učinkuje le za vnaprej in se uporablja v primerih, ko je vknjižba neveljavna iz formalnopravnih razlogov ali zaradi kršitev določb zemljiškoknjižnega postopka. Takšni vpisi se ne izpodbijajo z izbrisno tožbo, saj lahko upravičena oseba doseže njihovo razveljavitev z ugovorom in pritožbo v zemljiškoknjižnem postopku.

9. Tožnica torej ni izbrala ustreznega zahtevka, da bi lahko dosegla izbris neveljavne vknjižbe. Njena tožba v tem delu je nesklepčna. Ker ne gre za formalno napako, je ni mogoče odpraviti z vrnitvijo tožbe v popravo. Vsebinskih navodil, kako oblikovati ali spremeniti tožbeni zahtevek, pa sodišče stranki ne sme dati(2). Morebitna razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu zato ni smiselna, medtem ko njena sprememba zaradi vezanosti na tožbeni zahtevek (2. člen ZPP) ni dopustna. Sicer pa je odločitev o zavrnitvi zahtevane razveljavitve sporne vknjižbe dejansko pravilna, le da so materialnopravni razlogi za takšno odločitev drugačni od tistih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožničino pritožbo v tem delu je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in prvo sodbo v 2. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

10. Čeprav se je kot utemeljen izkazal le tožničin zahtevek glede ničnosti sporne prodajne pogodbe, ki je bil v tej pravdi prejudicialne narave, tožnici za takšno odločitev, kljub zavrnitvi njenega drugega zahtevka, ni mogoče odrekati pravnega interesa. Po 92. členu OZ sme navideznost oziroma ničnost pogodbe uveljavljati vsaka zainteresirana oseba. Tožnica bo lahko na podlagi te sodbe s posebno (novo) tožbo terjala (samo) ugotovitev neveljavnosti sporne vknjižbe oziroma njen izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, saj vložitev izbrisne tožbe ni časovno omejena.

11. Delna sprememba tožbe je terjala tudi novo odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je nazadnje v pravdi uspela z enim od dveh zahtevkov, kar pomeni, da je doseženi uspeh pravdnih strank izenačen. Njuni pravdni stroški so tudi po višini in sestavi primerljivi, saj sta obe stranki v pravdi zastopala odvetnika. Sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, tako prvostopenjskega kot pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 58/2003 in 45/2008 – besedilo, veljavno ob vložitvi tožbe.

Op. št. (2): Tožnico v pravdi zastopa odvetnik; zakonsko določilo o obliki in vsebini zahtevka izbrisne tožbe je v bistvenem enako kot v prejšnjem Zakonu o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95, prvi odstavek 101. člena), Sodna praksa o tem vprašanju pa je ustaljena.