Jedro

V primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice za veljavnost njenega prenosa iz premoženja prodajalca v premoženje pridobitelja oziroma (po sili 51. člena ZZZDR) v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje izpolnjuje le zakonec, ki sklepa pogodbo. Samo takšna razlaga omogoča dosledno upoštevanje kolektivne narave skupne lastnine. Na odločitev sodišča, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, in tudi na odločitev, kakšni so deleži pravdnih strank na tem premoženju, torej to, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva. Drugače pa je, če (ali ko) želi drugi zakonec z delitvijo pridobiti solastninsko pravico na nepremičnini. Takrat mora izpolnjevati tudi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, sodi stanovanje na naslovu ..., vpisano v zemljiški knjigi kot posamezni del št. ... v stavbi št. ..., k. o. ..., ID znak ... in da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju 1/2. 2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Izpostavlja, da je tožnik državljan B., zaradi česar ni mogel pridobiti solastninske pravice na stanovanju. Imel bi le pravico do denarnega zahtevka, če bi dokazal višino denarnega vložka, tega pa ni dokazal. Toženka poudarja, da je tožnik, ko je kupovala stanovanje, izjavil, da ga nakup ne zanima in finančno pri njem ne bo sodeloval. Toženka si je denar izposodila in vsa posojila vrnila sama.

Ker se je tožnik pretirano vdajal pijači in je bil kmalu po prejemu plače brez denarja, sta imela ločen denar.

Pritožnica še navaja, da sodišče ni ocenilo izjav posameznih prič, kar pomeni bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Sodišče tudi ni ugotavljalo prispevkov pravdnih strank k nakupu tega stanovanja, ampak je le menilo, da gre vsakemu polovica.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe navedlo, katere priče je zaslišalo. Izpovedi prič pa je ocenilo v 21., 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da sodišče ni ocenilo izjav posameznih prič, torej ne drži, sicer pa je povsem posplošen, tako da podrobnejšega odgovora pritožbenega sodišča ne more doseči. 6. Sodišče prve stopnje se sicer ni ukvarjalo z vprašanjem uporabe 68. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z 51. členom ter 2. odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), a to na pravilnost izpodbijanega dela sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje ima prav, ko pojasnjuje, da za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, ali (kupno) pogodbo skleneta oba zakonca ali le eden od njiju. Tudi ni pomembno to, kateri od njiju je bil imetnik stanovanjske pravice, ki je privedla do možnosti odkupa stanovanja. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR velja, da je vse premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Da bi bilo sporno premoženje pridobljeno kako drugače kot z delom tožena stranka ni niti trdila. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot enota, ne pa da vsakemu od njiju pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 680/2008 z 10. 5. 2010 obrazložilo, da v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice za veljavnost njenega prenosa iz premoženja prodajalca v premoženje pridobitelja oziroma (po sili 51. člena ZZZDR) v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje izpolnjuje le zakonec, ki sklepa pogodbo. Samo takšna razlaga omogoča dosledno upoštevanje kolektivne narave skupne lastnine. Državljanstvo drugega zakonca tako za veljavnost prenosa in presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne more biti odločilno. Na odločitev sodišča, da sporno stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank in tudi na odločitev, kakšni so deleži pravdnih strank na tem premoženju, torej to, da tožnik ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva. Drugače pa je, če (ali ko) želi drugi zakonec z delitvijo pridobiti solastninsko pravico na nepremičnini. Takrat mora izpolnjevati tudi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice. Ovire v zvezi z izpolnjevanjem posebnih pogojev torej pridejo do izraza pri delitvi, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev oziroma ko kolektivno lastninsko obliko zamenja individualna (solastnina ali izključna lastnina). Ugotovitev deležev na skupnem premoženju (tudi če v skupno premoženje sodi le ena stvar, ki spada v skupno premoženje) ali razmerja prispevkov zakoncev k skupnemu premoženju pa še ne pomeni delitve skupnega premoženja. Takšno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v odločbah II Cp 4264/2010 s 30. 3. 2011 in I Cp 1963/2013 s 5. 2. 2014, Višje sodišče v Kopru pa v sklepu Cp 670/2011(1) in se mu to sodišče pridružuje.

7. Vrhovno sodišče je o tem vprašanju drugačno stališče zavzelo v zadevi II Ips 460/2008, a višje sodišče ocenjuje, da novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS s področja skupnega premoženja zakoncev kaže na drugačno razmišljanje. Po eni strani je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da za uveljavljanje zahtevkov, ki merijo na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku (brez predhodnega nepravdnega postopka) ni zakonske ovire, a le če to upravičujejo posebne okoliščine, ki jih je v pravdnem postopku nujno ugotoviti.(2) S tem stališčem bi bilo v opreki vztrjanje pri stališču, da pomeni ugotovitev deležev na skupnem premoženju vselej že (eno od oblik) delitve skupnega premoženja (s spremembo v solastnino). Po drugi strani iz odločbe II Ips 261/2015 (in tudi zgodnejše odločbe II Ips 624/2008) izhaja, da ima sodišče ob določanju deležev na skupnem premoženju praviloma sicer pred očmi točno določene stvari, ki sodijo v skupno premoženje, a ni nujno, da je tedaj seznanjeno z vsem, kar sodi vanj. Narava skupnega premoženja terja celostno presojo vseh oblik prispevkov k njemu (denar, delo, vzgoja in varstvo otrok, ...). Ugotovljen delež vsake od pravdnih strank pa predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga razen izjemoma ni mogoče ponovno presojati niti v primeru, če je pozneje v teku pravda glede drugih stvari, ki naj bi še sodile v skupno premoženje. Stališče, da določitev deleža na skupnem premoženju pomeni določitev solastnine, je s tem stališčem v nasprotju, saj bi pomenilo, da je določena solastninska pravica na nedoločenih stvareh oziroma stvareh, ki jih sodišče (še) ni delilo. Najbolj očitno pa je Vrhovno sodišče RS od stališča iz odločbe II Ips 460/2008 odstopilo v zadevi II Ips 428/2011. 8. Pritožbene trditve o tem, kaj je tožnik izjavil ob nakupu stanovanja ter kdo je pridobil posojila za nakup konkretnega stanovanja, za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilne. Zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda.(3) Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati vse skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma trajanja zakonske zveze pa presojati vsestransko in celovito ter ga v nobenem primeru drobiti na posamezna obdobja oziroma na posamezne prispevke za pridobitev premoženja.

9. Za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku je najprej odločilno, ali je bilo premoženje pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je njuna izvenzakonska skupnost obstajala od 2. 9. 1992 do leta 2012. Pritožnica tej ugotovitvi sodišča prve stopnje sploh ne nasprotuje. Nato je odločilna ugotovitev, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ki ji pritožnica prav tako ne nasprotuje. Nato pa je še odločilno, koliko je vsak od zakoncev (finančno in drugače) prispeval za potrebe družine, ne torej za potrebe nakupa konkretnega skupnega premoženja, ampak nasploh. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen in je prejemal plačo, da je ves čas prispeval za družino v smislu financiranja hrane, obleke, stroškov bivanja, da je financiral obnovo stanovanja.

10. V skladu z določbo 1. odstavka 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšni so bili prispevki pravdnih strank v času trajanja izvenzakonske skupnosti, ne izhaja, da bi toženka uspela izpodbiti zakonsko domnevo. S (pritožbenimi) trditvami o konkretnih investicijah pa je niti ne more uspešno izpodbiti.

11. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev pravdnih stroškov, ki je posledica neuspeha v pritožbenem postopku.

Op. št. (1): Zanj se zavzemajo tudi J. Hudej in I. Ščernjavič v članku Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, letnik 2011, št. 1-2, stran 32 do 39, Z. Strajnar v članku Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten, 25 (2004) 1, str. 37 do 38, v zvezi z dedovanjem pa A. Finžgar v člankih Sodediči, pravnik 12 (1957) 9 -10, stran 373 do 385 in Še o spornih vprašanjih dednega prava, Pravnik 29 (1974) 1-3, str. 57 do 70. Drugi teoretiki zastopajo drugačno stališče. Op. št. (2): Odločbe II Ips 22/1998 z 11. 3. 1999, II Ips 603/2007 s 23. 6. 2010 in II Ips 220/2012. Op. št. (3): Primerjaj na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 424/93, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005.