Jedro

Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Za tak primer pa gre, ko gre za ravnanja, ki bi tožnika odvračala od tožbe. Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima takšne vsebine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 955,87 EUR , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 72.556,75 EUR za nepremičnino parc. št. 64/1 k. o. ..., sedaj parc. št. 3480 k. o. ... in tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je

pritožbo tožnikov zavrnilo. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran. Bistveno je, da sta tožnika za pogodbo med toženko in A. J. izvedela 22. 11. 2001. Ker sta tožbo vložila 27. 12. 2006, to je po preteku petletnega zastaralnega roka, je odločitev o zastaranju za vse uveljavljane pravne podlage pravilna. Nemoralnost toženkinega sklicevanja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ter načelo vestnosti in poštenja, niti dejstvo, da je bila lastninska pravda med tožnikoma in Juvancem končana leta 2006, ne vplivajo na potek zastaranja.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navajata, da v tem postopku zahtevata plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala zaradi nedopustnega ravnanja toženke. Ta je najprej 2. 4. 1999 sklenila prodajno pogodbo z A. J., ki kot nelastnik ni imel razpolagalne sposobnosti. Nato pa je 12. 9. 2002 nepremičnino prodala družbi I., d. d., zaradi česar tožnika ne moreta več zahtevati vračila nepremičnine. Sodišče prave stopnje je v sodbi izhajalo iz ugotovitve, da je toženka vedela za stvarno pravico tožnikov na sporni nepremičnini. Gre za odločilna dejstva, ki se nanašajo na uporabo načela zaupanja v zemljiško knjigo in na presojo moralnosti toženkinega ravnanja, posledično pa na presojo neutemeljenosti ugovora zastaranja vtoževane terjatve. Sodišče se do teh odločilnih dejstev ni opredelilo, kar je vplivalo na pravilnost njegove presoje glede pravne narave tožbenega zahtevka (odškodninski zahtevek ali zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve) in posledično na odločitev o ugovoru zastaranja. Sodišči zanemarita tudi ugotovitve o tem, da sta tožnika sporno zemljišče kupila že v letu 1983; da sta leta 1993 Z. d. d., prodala zemljišče v obsegu, v katerem je bilo (nepopolno) vknjiženo v zemljiško knjigo, z obveznostjo, da bo glede spornega zemljišča sklenjena posebna pogodba, ko bo urejeno stanje v zemljiški knjigi; da sta imela tožnika sporno zemljišče v posesti, kar vse kaže na nemoralno ravnanje toženke. Vztrajata, da je sklicevanje toženke na načelo zaupanja v zemljiško knjigo zoper načelo javne morale, saj se nanj lahko sklicuje le tisti, ki ni vedel za neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 320/2003). Opisano pogojuje presojo, kdaj sta tožnika zoper toženko lahko postavila povračilni zahtevek. Sodišči ne bi smeli računati zastaranja od 2. 4. 1999, ko je toženka sklenila pogodbo z J. Tedaj je namreč že tekla pravda med tožnikoma in J., ki se je na podlagi 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) med njima lahko tudi končala. Tožnika bi lahko zahtevala izročitev nepremičnine od toženke šele 15. 6. 2006, ko je bila pravnomočna sodba v navedeni lastninski pravdi z J., vendar je toženka 12. 9. 2002 nepremičnino prodala naprej in se okoristila na račun tožnikov. Najmanj 12. 9. 2002 sta pridobila povračilni zahtevek proti toženki tako na obogatitveni kot tudi na (poslovni in neposlovni) odškodninski podlagi. Absolutni zastaralni rok je tako potekel septembra 2007 oziroma kasneje. Upoštevati je treba zlasti, da se toženka sklicuje na zastaranje na nepošteni in nemoralni podlagi in da je tak ugovor nedopusten (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 272/99 z dne 6. 1. 2000).

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: tožnika sta 13. 4. 1983 z A. J. sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bila lastninska pravica na stanovanju na T. in dveh drvarnicah ter pravica uporabe do 1/2 vrta na parc. št. 64/1 k. o. ... Zemljiškoknjižno dovolilo je bilo nepopolno, saj je iz njega izpadel vrt. Zaradi načrtovane gradnje s ta tožnika leta 1993 s Skladom stavbnih zemljišč sklenila pogodbo o odškodnini za drvarnico. V tej pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo odškodnina za vrt urejena z drugo pogodbo. Ker J. tožnikoma ni hotel izdati popolnega zemljiškoknjižnega dovolila, sta leta 1994 zoper njega vložila tožbo. S sodbo, pravnomočno 15. 3. 2006, jima je bila priznana lastninska pravica tudi na spornem vrtu.

Toženka je v vmesnem času, 2. 4. 1999, z zemljiškoknjižnim lastnikom J. za sporno nepremičnino (vrt) sklenila pogodbo namesto razlastitve in se na tej podlagi kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo. T ožnika sta posest na nepremičnini izgubila v letu 2000, za navedeno pogodbo pa sta izvedela 22. 11. 2001. Toženka je nato nepremičnino

12. 9. 2002 prodala družbi I., d. d. Tožbo, s katero uveljavljata plačilo denarnega zneska, sta tožnika vložila 27. 12. 2006. 7. Nižji sodišči sta toženkin ugovor zastaranja presojali z vidika vseh pravnih podlag, ki sta jih razbrali iz tožbenih navedb, to je poslovne in neposlovne odškodninske odgovornosti ter neupravičene obogatitve. Tudi po presoji revizijskega sodišča pri tem ni mogoče zaobiti bistvene okoliščine, da sta tožnika že od 22. 11. 2001 dalje vedela za dejstvo, da je toženka pogodbo namesto razlastitve 2. 4. 1999 sklenila z J., s katerim sta bila tožnika v sporu glede lastništva sporne nepremičnine, o čemer je hkrati tudi tekla pravda. Od navedenih datumov do vložitve tožbe 27. 12. 2006 so potekli vsi roki, in sicer tako triletni subjektivni ter petletni absolutni rok, ki veljata za neposlovno odškodninsko odgovornost (prvi in drugi odstavek 376. člena Zakon o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), kakor tudi splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR).

8. Tožnika neutemeljeno izpodbijata zastaranje s sklicevanjem na trenutek pravnomočnosti sodbe v lastninski pravdi med njima in J., do katere je prišlo 15. 3. 2006. To je namreč spor, ki v razmerju tožnikov do toženke predstavlja predhodno vprašanje. Ker bi ga bilo zato mogoče kot takega reševati v pravdi med aktualnima pravdnima strankama, tožnika nista imela podlage za to, da z aktualno tožbo čakata na njegovo razrešitev v samostojni pravdi. Tožnika sta sicer zatrjevala tudi, da je toženka z nadaljnjim razpolaganjem (prodaja nepremičnine 12. 9. 2002 družbi I., d. d.) onemogočila njun stvarnopravni zahtevek za vrnitev stvari, vendar sta tožbo gradila na tem, da je toženka namesto, da bi z njima sklenila pogodbo namesto razlastitve (zaradi načrtovane gradnje) to pogodbo sklenila z J., čeprav naj bi vedela za netočnost zemljiškoknjižnih podatkov. V tem smislu je njun zahtevek ves čas denaren, izvira pa iz ravnanja toženke, ko je pogodbo namesto razlastitve v letu 1999 sklenila z J. namesto s tožnikoma. Za začetek teka zastaralnega roka v smislu določb 361. člena ZOR je zato v tej zadevi relevantna sklenitev pogodbe namesto razlastitve z J. v letu 1999 in dejstvo, da sta tožnika zanjo izvedela 22. 11. 2001, ne pa toženkino nadaljnje razpolaganje v letu 2002. 9. Revizijske navedbe o toženkinem nemoralnem sklicevanju na načelo zaupanja v zemljiško knjigo za odločitev o zastaranju niso pomembne. Ugovor zastaranja je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Za tak primer pa gre, ko gre za ravnanja, ki bi tožnika odvračala od tožbe(1). Toženkino sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima takšne vsebine, temveč gre za okoliščine, ki so pomembne za presojo utemeljenosti zatrjevane protipravnosti njenega ravnanja pri sklepanju sporne pogodbe. Ker se sodišču zaradi ugotovljenega zastaranja do tega vprašanja ni bilo treba opredeljevati, ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika z revizijo nista uspela, zato sta dolžna toženki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) odmerilo na 955,87 EUR (1650 točk za sestavo odgovora na revizijo, administrativni stroški ter DDV). Nagrada za prejem sodne odločbe in poročilo stranki je zajeta v nagradi za sestavo izrednega pravnega sredstva. Pri obračunu materialnih stroškov je revizijsko sodišče upoštevalo, da gredo ti stroški po določbi tretjega odstavka 13. člena OT v delu, ki presega 1000 točk, le v višini 1 %. Tožnika sta dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnika v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bosta izpolnila, bosta prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bosta od zamude naprej dolžna toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 272/99 z dne 6. 1. 2000.