Jedro

CC po presoji sodišča ni bil oškodovan s pravnimi posli, sklenjenimi glede spornih nepremičnin, podržavljenih z Odlokom AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45), zato se tudi ne more šteti za upravičenca do denacionalizacije. Tudi Ustavno sodišče RS se je v odločbi z dne 19. 3. 1998 v zadevi Up 332/97 postavilo na stališče, da bi šlo za kršitev ustavnih pravic (enakega varstva pravic ter do lastnine), če bi se štel kot upravičenec do denacionalizacije prodajalec pred podržavljenjem prodanih nepremičnin (s kupno pogodbo, proglašeno za nično z Odlokom AVNOJ), ne pa tisti (kupec), kateremu je bilo premoženje dejansko podržavljeno in je torej z odvzemom dejansko bil oškodovan. Z odvzemom nepremičnin pa po presoji sodišča CC ni bil oškodovan, saj je svoj polovični delež na spornih parcelah prodal (dalje) kupcem, ki so se kot lastniki tudi vpisali v zemljiško knjigo. Pri tem pravno ni relevantna okoliščina, da je bil v času podržavljenja glede treh od spornih parcel (glede ene pa že ne več) kot njihov lastnik v zemljiški knjigi vpisan CC. Obstoj krivičnega oškodovanja z odvzemom take nepremičnine je tista dejanska okoliščina, ki je za odločitev o upravičenosti do denacionalizacije pri podržavljenju na podlagi 6. člena Odloka AVNOJ bistvena, saj je osnovno načelo ZDen poprava krivic tistim, ki jim je bila storjena, zato bi bilo v nasprotju s tem načelom priznavati pravico do denacionalizacije tistim, pri katerih krivičnega oškodovanja ni bilo.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Postopek se v delu, ki se nanaša na podržavljeno parcelo št. 542/58 k.o. C, ustavi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnjega tožnika zoper delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 9. 2. 2000, s katero je le-ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo vlagatelja AA in BB za vrnitev v last in posest podržavljenih nepremičnin, po stanju ob podržavljenju s parc. št. 499/1, 499/5, 535/2, 540/23 in 542/58, vse k.o. C. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da CC, v korist katerega kot prejšnjega lastnika je vložena zahteva za denacionalizacijo, in ki mu je bila s sodbo Vojaškega sodišča vojnega področja A z dne 28. 8. 1945, izrečena kazen zaplembe premoženja, ter so bile na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Odlok AVNOJ), za nične izrečene tako kupna pogodba z dne 18. 5. 1943, s katero je polovični delež na spornih parcelah pridobil, kot tudi kupne pogodbe, s katerimi je parcele prodal naprej, ni mogoče šteti za upravičenca, kajti CC v času, ko so bili izdani akti o podržavljenju, ni bil več lastnik spornih zemljišč, saj jih je že pred tem (v času med 16. 5. 1944 in 20. 9. 1945) prodal, prodajne pogodbe pa so bile sklenjene v skladu s tedaj veljavnimi predpisi in tudi izvedene v zemljiški knjigi, CC pa je nedvomno prejel od kupcev tudi dogovorjeno kupnino. Za odločitev o zadevi so prav te preprodaje pravno pomembne, saj CC, ker je sporne parcele prodal, te parcele niso bile podržavljene ter mu z aktom o podržavljenju teh parcel ni bila storjena krivica, kakršne odpravlja ZDen. Pri tem pa za odločitev v zadevi ni pomembna okoliščina, da je bila kupna pogodba z dne 18. 5. 1943, s katero je CC kupil polovični delež na spornih parcelah, s sklepom sodišča z dne 22. 7. 1947 izrečena za nično, ter da so bile pred tem za nične izrečene tudi pogodbe, s katerimi je v letu 1944 in 1945 CC delež na spornih parcelah spet prodal, zaradi česar so bile 16. 1. 1946 preknjižene nazaj na prodajalčev vložek. To pa zato, ker je bila pri tem vložku tedaj že vknjižena država. V obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe, št. Up-332/97 z dne 19. 3. 1998, kajti v tej zadevi je Ustavno sodišče RS presojalo primer, ko so bile nepremičnine v času, ko je bila pogodba izrečena za nično, še vedno v lasti kupca, v obravnavanem primeru pa je CC nepremičnine (pre)prodal. Tudi če so kupci zahtevali vračilo kupnin, kar pravno sicer ni pomembno, niso mogli uspeti, saj CC ni mogel odgovarjati za izjalovitev pravnih poslov zaradi ukrepa države. Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor, da so bila kršena pravila postopka, ker mu ni bilo omogočeno, da se seznani z rezultati ugotovitvenega postopka in ker ni bilo ustne obravnave, saj bi se s spisom lahko seznanil v času uradnih ur organa, vročeno pa mu je bilo tudi poročilo, na katerega je lahko posredoval pripombe.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožena stranka, s tem ko ni ugotovila, kdaj so kupci CC na spornih zemljiščih pridobili lastninsko pravico, ni ugotovila odločilnih dejstev za pravilno uporabo materialnega prava. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do vprašanja pravnega temelja podržavljenja, tako da se ne ve, kateri akt je štela kot akt o podržavljenju. Ker pa je to vprašanje za presojo obravnavane denacionalizacije odločilnega pomena, pomeni odsotnost razlogov o tem v izpodbijani odločbi tako postopkovno pomanjkljivost, ki je ali bi vsaj lahko vplivala na odločitev v zadevi. Nepravilen je zaključek tožene stranke, da sporno premoženje ni bilo podržavljeno CC, pač pa njegovim kupcem, kar je le-ta utemeljila z dejstvom, da so bila sporna zemljišča tedaj, ko je bila na podlagi izrečene kazni zaplembe premoženja pri zemljiškoknjižnem vložku CC vknjižena lastninska pravica za FLRJ, v lasti kupcev. Vendar pa je bilo na podlagi Odloka AVNOJ, ki je uzakonil podržavljenje premoženja oseb iz 1. člena in zaradi izvedbe tega podržavljenja v 6. členu uzakonil ničnost poslov teh oseb, sklenjenih od 6. 4. 1941 do njegove uveljavitve, če so bili sklenjeni z namero, da preprečijo odvzem imovine, podržavljeno vse premoženje, ki ga je CC pridobil kot kupec po prodajni pogodbi z DD kot osebo iz 1. člena Odloka AVNOJ, torej tudi premoženje, ki ga je CC s spornimi prodajnimi pogodbami prodal. Ker prodajni pogodbi, ki ju je CC sklenil z DD in bil na podlagi njih vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi dne 29. 5. 1943 pri vl. št. 343 in dne 27. 9. 1943 pri vl. št. 554 k.o. C, pred uveljavitvijo Odloka AVNOJ in po predpisih, ki so veljali v času sklenitve, nista bili nični, je treba šteti, da je bilo premoženje, pridobljeno z omenjenima pogodbama, podržavljeno s samim Odlokom AVNOJ. Tako je presodilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-332/97z dne 18. 3. 1998. Ker je bil ob uveljavitvi Odloka AVNOJ, to je 21. 11. 1944, lastnik spornih nepremičnin pokojni CC (in ne njegovi kupci, ki so z vpisom v zemljiško knjigo pridobili lastninsko pravico: EE na parc. št. 499/1 po pogodbi z dne 9. 10. 1944 z vknjižbo dne 22. 6. 1945, FF na parc. št. 499/5 po pogodbi z dne 27. 3. 1945 z vknjižbo z dne 22. 6. 1945, GG na parc. št. 540/23 po pogodbi z dne 27. 3. 1945 z vknjižbo z dne 18. 10. 1945, HH na parc. št. 542/58 po pogodbi z dne 16. 5. 1944 z vknjižbo z dne 20. 6. 1945), torej so bile sporne parcele podržavljene njemu. S tem se sklada tudi dejstvo, da so bila sporna zemljišča kot posledica podržavljenja na podlagi Odloka AVNOJ vrnjena v premoženje CC in nato njemu zaplenjena. To se ne bi zgodilo, če bi držala presoja tožene stranke, da naj bi bila zemljišča podržavljena kupcem. Ker je tožena stranka napačno enačila podržavljenje z ničnostjo nadaljnjega pravnega prometa med pokojnim CC in njegovimi kupci, je napačno štela, da kupci od CC ne bi imeli pravice zahtevati vračila kupnine, če bi jo plačali. Kajti posledica ničnosti pravnih poslov med CC in DD je bila tudi ničnost nadaljnjih pravnih poslov CC, zato so kupci, ker je že takrat (po par. 1435 ODZ) kot v času odločanja (137. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) veljalo pravilo, da si morata stranki vrniti, kar sta prejeli v izpolnitev obveznosti, ki je postala nemogoča (nedopustna), imeli pravico zahtevati vračilo kupnine, če pa te pravice niso uveljavili, so jo zanemarili na svoj lastni riziko. Poleg tega je prvostopni organ v zadevi odločil brez ustne obravnave in v skrajšanjem postopku, s tem pa je kršil pravila postopka, saj tožniku ni bilo omogočeno seznaniti se z listinami, ki jih je organ sprejel kot podlago za odločitev, in sodelovati pri izvajanju dokazov. Načelu zaslišanja stranke ni v celoti zadoščeno že s tem, da se tožniku da možnost pregledovati spis, kot zmotno meni tožena stranka. Prav za sporne prodajne pogodbe tožnik ne ve, kdaj jih je prvostopni organ pridobil, saj jih takrat, ko si je spis ogledal, še ni bilo. Prvostopni organ se ni odzval niti na pripombe tožnika v tej smeri na poročilo. Dejansko pa bi bilo možno ugotoviti dejstva v zvezi z vračilom kupnine po ugotovitvi ničnosti nadaljnjih prodajnih pogodb le z zaslišanjem kupcev, kar je tožnik predlagal. Že zato je bila ustna obravnava obvezna. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da pok. upravičencu CC vrne zahtevane nepremičnine v last in posest ter jih izroči v začasno upravljanje tožniku kot skrbniku za posebni primer. Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga sodišču, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki posredovalo v odgovor Mestni občini A, ki v odgovoru navaja, da je glede zemljišča s parc. št. 542/58 z vsemi zakonitimi dediči po CC že sklenjena predpogodba, vendar pa tožnik veže njeno usodo na rešitev celotne denacionalizacije na spornem območju. Na spornem zemljišču je predvidena gradnja doma starejših občanov, vendar zaradi nerešene denacionalizacije investicija miruje. Tožnik se v tožbi zmotno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, kajti nesporno je CC na podlagi pogodbe z DD postal lastnik polovičnega deleža (tudi) na parc. št. 542/58, sporna pa je nadaljnja prodaja HH. Pri tem pa le v zemljiški knjigi neizvedeni vpis ni zadosten razlog za neupoštevanje sicer veljavne pogodbe, ki jo je CC sklenil s HH. Po mnenju prizadete stranke bi tožnik v primeru, če bi v upravnem sporu uspel, dobil vrnjeno nepremičnino, ki jo je CC (že dalje) prodal, in prejel zanjo tudi kupnino, ki je ni vrnil. Do nevzdržne situacije s širšimi posledicami pa prihaja, ker se vodijo postopki denacionalizacije tudi na predlog kupcev po pogodbah, ki jih tožnik ne priznava. Prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku.

K tč. 2 Tožnik je s pisno izjavo z dne 7. 12. 2000 delno umaknil tožbo, in sicer v delu, ki se nanaša na podržavljeno parcelo št. 542/58 k.o. C. Zato je sodišče na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) postopek v delu, na katerega se nanaša umik tožbe, ustavilo.

K tč. 1 Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je CC šteti za osebo, ki ji je bilo sporno premoženje podržavljeno, ter ima posledično pravico uveljavljati denacionalizacijo.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da CC pravice do denacionalizacije ni mogoče priznati, pravilna. CC je bila s sodbo vojaškega sodišča z dne 28. 8. 1945 izrečena kazen zaplembe premoženja, vendar pa te sodbe po mnenju sodišča ni mogoče šteti za akt o podržavljenju spornih nepremičnin, kajti te nepremičnine so bile že pred tem (21. 11. 1944) kot premoženje oseb nemškega državljanstva oziroma narodnosti podržavljene z Odlokom AVNOJ (Uradni list DFJ, št. 2/45) z učinkom s samo uveljavitvijo odloka (1. odstavek 1. člena Odloka AVNOJ), in sicer na podlagi njegovega 6. člena, po katerem se podržavi tudi tisto premoženje teh oseb, s katerim so te osebe po 6. 4. 1941 razpolagale s pravnimi posli, in sicer s proglasitvijo teh poslov za nične. Da so bile sporne nepremičnine podržavljene na tej podlagi, kar sicer tudi za tožnika ni sporno, izhaja iz listin v spisu, in sicer iz odločb Okrajnega sodišča v A: z dne 22. 7. l947, s katero je bila za nično izrečena kupna pogodba z dne 18. 5. 1943, s katero je CC kupil od DD polovični delež na spornih parcelah (499/1 in /5 ter 540/23), in z dne 18. 11. 1948, s katero je bila v last države prenesena preostala od spornih parcel (535/2), po ugotovitvi, da je bila za nično izrečena pogodba z dne 8. 9. 1943, s katero je II to parcelo pridobil od oseb nemškega državljanstva oziroma narodnosti oziroma polovični delež od CC, le-ta pa ga je s pogodbo, sklenjeno istega dne, pridobil od take osebe.

CC pa po presoji sodišča ni bil oškodovan s pravnimi posli, sklenjenimi glede spornih nepremičnin, podržavljenih z Odlokom AVNOJ, zato se tudi ne more šteti za upravičenca do denacionalizacije. Tudi Ustavno sodišče RS se je v odločbi z dne 19. 3. 1998 v zadevi Up-332/97, na katero se sicer sklicuje tudi tožnik, vendar jo napačno razlaga, postavilo na stališče, da bi šlo za kršitev ustavnih pravic (enakega varstva pravic ter do lastnine), če bi se štel kot upravičenec do denacionalizacije prodajalec pred podržavljenjem prodanih nepremičnin (s kupno pogodbo, proglašeno za nično z Odlokom AVNOJ), ne pa tisti (kupec), kateremu je bilo premoženje dejansko podržavljeno in je torej z odvzemom dejansko bil oškodovan. Z odvzemom nepremičnin pa po presoji sodišča CC ni bil oškodovan, saj je svoj polovični delež na spornih parcelah prodal (dalje) kupcem, ki so se kot lastniki tudi vpisali v zemljiško knjigo. Pri tem pravno ni relevantna okoliščina, da je bil v času podržavljenja glede treh od spornih parcel (glede ene pa že ne več) kot njihov lastnik v zemljiški knjigi vpisan CC, in na katero tožnik opira svojo trditev, da mu glede na razlogovanje ustavnega sodišča v že navedeni odločbi v zadevi Up 332/97 pravica do denacionalizacije gre, ker jih je, kot izhaja iz kupnih pogodb v spisu, in to ni sporno, prodal dalje. Tudi iz navedene odločbe ustavnega sodišča izhaja, da je obstoj krivičnega oškodovanja z odvzemom take nepremičnine tista dejanska okoliščina, ki je za odločitev o upravičenosti do denacionalizacije pri podržavljenju na podlagi 6. člena Odloka AVNOJ bistvena, saj je osnovno načelo ZDen poprava krivic tistim, ki jim je bila storjena, zato bi bilo v nasprotju s tem načelom priznavati pravico do denacionalizacije tistim, pri katerih krivičnega oškodovanja ni bilo. Prav okoliščina, da so bili zemljikoknjižni vpisi (spornih parcel na zemljiškoknjižnih vložkih kupcev) naknadno razveljavljeni, da bi bila možna izvedba podržavljenja po Odloku AVNOJ, kaže na odvzem spornih nepremičnin CC kupcem ter je tako ni mogoče razlagati v korist CC v smislu, ko to (tudi) zatrjuje tožnik, da naj bi zaradi nje le-ta ostal lastnik spornih parcel, ki naj bi mu bile nato zaplenjene, in tako upravičenec do denacionalizacije. Tožnik tako nima prav, da so bile sporne parcele, s tem ko so bile po razveljavitvi zemljiškoknjižnih vpisov prenesene (nazaj) na zemljiškoknjižni vložek, pri katerem je bil pred podržavljenjem CC vpisan kot lastnik (do polovice), vrnjene v njegovo premoženje, da bi bile nato njemu zaplenjene, pač pa je šlo po presoji sodišča pri vpisih parcel na zemljiškoknjižna vložka, pri katerih je bila kot lastnica vpisana država, za zemljiškoknjižno izvedbo podržavljenja nepremičnin, odvzetih (z učinkom z dne 21. 11. 1944) na podlagi Odloka AVNOJ. Glede na to je tudi vprašanje vračanja kupnin za sporne parcele za odločitev v zadevi pravno nepomembno ter tega vprašanja v postopku tako ni (bilo) treba razjasnjevati.

Sodišče pa tudi meni, da bistvenih kršitev pravil postopka, to je takih, ki bi mogle vplivati na odločitev v zadevi, ni bilo. Tožena stranka sicer nima prav, da je temeljnemu načelu zaslišanja stranke v postopku zadoščeno že s tem, če je stranki dana možnost pregledovati spise. Bistvo tega načela je namreč, da se stranki da možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Taka možnost pa je tožniku bila dana. Po presoji sodišča je namreč v denacionalizacijskem postopku stranki dana možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah že s tem, če se stranki vroči poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, saj se jo s tem seznani z rezultati ugotovitvenega postopka ter se ji omogoči predlagati spremembe oziroma dopolnitve poročila oziroma dopolnitev ugotovitvenega postopka (3. odstavek 65. člena ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US). Tako pa je organ v obravnavanem postopku ravnal. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožniku poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve bilo vročeno. Po mnenju sodišča je poročilo zadosti izčrpno, saj vsebuje vse pravno pomembne dejanske ugotovitve ter pravne opredelitve organa, navaja pa tudi vsa dokazila, pridobljena po uradni dolžnosti, med drugim pogodbe, ki jih odločba omenja, ter pravno pomembna dejstva, ki iz dokazil izhajajo, do tožnikovih pripomb na poročilo pa se je prvostopni organ v svoji odločbi tudi opredelil. Ker je bil po povedanem postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru.