Jedro

Tožnica v spornem študijskem letu ni prejemala državne štipendije, ker ji je ta mirovala. S tem je izpolnjen eden od temeljnih pogojev iz 9. člena ZŠtip (ki preprečuje istočasno prejemanje več štipendij) za pridobitev pravice do Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2013 ter odločilo, da je Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije dolžan tožeči stranki v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati odločbo o Zoisovi štipendiji. Obenem je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 571,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pogoji za pridobitev Zoisove štipendije določata Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZŠtip) in Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik), pri čemer ZŠtip v 9. členu določa splošne pogoje za pridobitev štipendij, ki morajo biti izpolnjeni ves čas trajanja štipendijskega razmerja. Na podlagi te določbe lahko štipendijo pridobijo tisti upravičenci, ki hkrati ne prejemajo katere od štipendij iz 5. člena zakona. V skladu s 44. členom ZŠtip se o dodelitvi štipendije odloči od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program do konca izobraževalnega programa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v šolskem oziroma študijskem letu 2011/2012 prejemala državno štipendijo, ki pa ji je na podlagi odločbe Centra za socialno delo A. z dnem 28. 12. 2012 v šolskem oziroma študijskem letu 2012/2013 mirovala in se ni izplačevala. V času vložitve vloge za Zoisovo štipendijo je tako še vedno obstajalo štipendijsko razmerje glede državne štipendije, čeprav se ta tožnici ni izplačevala, kar pomeni, da tožnica ni izpolnjevala pogojev iz 9. člena ZŠtip, ki določa, da upravičenec ne more hkrati prejemati dveh štipendij. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je prepoved sočasnega prejemanja več štipendij iz 1. alineje 1. odstavka 9. člena ZŠtip vezano le na izplačevanje štipendij in ne na priznano pravico do štipendije. Prejemanje štipendije, po mnenju tožene stranke, ne pomeni le izplačevanje tega prejemka, saj prejemanje kot obstoj pravice ureja 44. člen ZŠtip, izplačevanje kot način izvršitve pravice pa 45. člen Zakona. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zahteva o predhodni odpovedi pravici do državne štipendije prestroga in pomeni prekomeren poseg v tožničine že pridobljene pravice. Tožnica bi se morala, če bi želela uveljavljati pravico do Zoisove štipendije, pred tem odpovedati pravici do državne štipendije, kar izhaja iz 42.c člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS), ki določa, da se lahko upravičenec odpove pravici do državne štipendije tudi po vročitvi odločbe, s katero mu je bila priznana pravica, center za socialno delo pa v tem primeru izda odločbo, s katero razveljavi odločbo o priznanju pravice s prvim dnem naslednjega meseca po odpovedi. Tožena stranka se ne strinja tudi s priznanjem stroškov postopka v delu, v katerem je sodišče tožeči stranki prisodilo stroške prevoza pooblaščenca na relaciji B. - A. - B. v višini 96,20 EUR. Meni, da se kot potrebni stroški ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Stranke imajo sicer pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča. Pri tem se sklicuje na zadevo opr. št. II Cp 3281/2011 z dne 18. 4. 2012. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne ter ji naloži plačilo stroškov tega odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 12. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 1. 2. 2013, s katero je bila tožničina vloga za dodelitev Zoisove štipendije zavrnjena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pri Javnem skladu dne 4. 10. 2012 podala vlogo za uveljavitev pravice oziroma za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. V študijskem letu je kot redni študent vpisana v 2. letnik Višješolskega strokovnega programa za C. na B. Centru v A., Višja strokovna šola, za kar je predložila potrdilo o vpisu. V preteklem študijskem letu je imela povprečje najmanj 8,5 in je bila uvrščena med 5 % najboljših študentov v posameznem letniku in je kot dokaz predložila potrjen izpis ocen in potrdilo uvrstitvi. Na podlagi predložene dokumentacije je Javni sklad dne 1. 2. 2013 zavrnil vlogo tožnice za dodelitev Zoisove štipendije na podlagi 9. člena ZŠtip, saj je z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev in sicer je v študijskem letu 2012/2013 v drugem štipendijskem razmerju. V pritožbenem postopku je enako ugotovil tudi toženec, zato je pritožbo tožnice z izpodbijano dokončno odločbo z dne 2. 12. 2013 zavrnil. Tožnici je bila z odločbo pristojnega centra za socialno delo št. ... z dne 17. 11. 2011 že pred tem priznana pravica do državne štipendije, ki pa je na podlagi odločbe Centra za socialno delo št. ... z dne 28. 12. 2012, v študijskem letu 2012/2013 mirovala in se ji ni izplačevala.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožnica na podlagi odločbe centra za socialno delo z dne 17. 11. 2011 upravičena do državne štipendije, ki pa ji na podlagi odločbe Centra za socialno delo z dne 28. 12. 2012 v letu 2012/2013 miruje in se ne izplačuje. Glede na izpodbijani odločbi, s katerima je zahteva tožnice za priznanje Zoisove štipendije zavrnjena, pa je štelo kot sporno vprašanje, ali je tožena stranka pravilno vezala pogoj sočasnega prejemanja več štipendij na pravico do druge štipendije, ali bi pogoj morala vezati na prepoved izplačila dveh štipendij.

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v določbah ZŠtip in Pravilnika. V 1. odstavku 9. člena ZŠtip, v katerem so določeni splošni pogoji za pridobitev štipendije, je določeno, da lahko štipendijo po tem zakonu pridobijo upravičenci iz 8. člena tega zakona, ki ob prvem vpisu v 1. letnik poklicne oziroma srednje šole niso starejši od 18 let ter upravičenci, ki ob prvem vpisu v 1. letnik višješolskega ali visokošolskega izobraževanja oziroma ob prvem vpisu na prvo, drugo ali tretjo stopnjo izobraževanja niso starejši od 26 let in hkrati ne prejemajo katere od štipendij iz 5. člena tega zakona; štipendije ali drugih prejemkov za izobraževanje po drugih predpisih; niso v delovnem razmerju oziroma ne opravljajo samostojne registrirane dejavnosti; niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje.

Citirane določbe ZŠtip, zlasti določbo 9. člena, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Namen te določbe, ki predstavlja enega izmed splošnih pogojev za pridobitev štipendije je ta, da štipendijo lahko pridobi upravičenec, če hkrati ne prejema (torej se mu ne izplačuje) katera od štipendij iz 5. člena tega zakona. Določba 9. člena ZŠtip torej edino preprečuje istočasno prejemanje več štipendij, ne pa tega, da bi upravičenec izbral eno od štipendij, za katero izpolnjuje pogoje po tem zakonu. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno razlikuje pojem „prejemanje“ od pojma „pridobitve“. Glede na določbo 9. člena ZŠtip pa tudi obstoj štipendijskega razmerja ni izključujoči razlog za pridobitev pravice do ene od štipendij in tudi ne more biti razlog za zavrnitev vloge za dodelitev Zoisove štipendije.

V obravnavanem primeru je tožnica vlogo za dodelitev Zoisove štipendije podala dne 3. 10. 2012, pred tem dne 26. 9. 2012 pa je oddala že vlogo za dodelitev državne štipendije. Državna štipendija je v študijskem letu 2012/2013 zaradi preseganja cenzusa mirovala in se tožnici ni izplačevala (odločba Centra za socialno delo št. ... z dne 28. 12. 2012). Tožnica torej v študijskem letu 2012/2013 ni prejemala državne štipendije, ker ji je ta mirovala. S tem je izpolnjen že eden od temeljnih pogojev iz 9. člena ZŠtip za pridobitev pravice do Zoisove štipendije. Ostale pogoje za pridobitev te štipendije, pa bo v ponovljenem postopku preverjal Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije in odločil o tožničini vlogi za priznanje Zoisove štipendije tako kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Neutemeljena je pritožba tudi zoper stroškovni izrek sodbe, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki v skladu z zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju: ZOdvT) naložilo povračilo 571,81 EUR, v katerega je vključenih tudi 96,20 EUR potnih stroškov iz naslova kilometrine. Gre za strošek iz 2. točke opombe 6. dela odvetniške tarife, ki je nastal v zvezi s poslovnim potovanjem iz B., v katerem ima odvetnik tožeče stranke sedež, na obravnavo v A. in nazaj. Glede na organiziranost socialnega sodstva ima delovno in socialno sodišče sedež v A.. Po 3. odstavku 13. člena ZDSS-1 socialno sodišče posluje na območju celotne Republike Slovenije tako, da naroke opravlja med drugim tudi na sedežu drugih delovnih sodišč v državi. V socialnih sporih zato ne more priti do izbire odvetnika v takšnem smislu, kot navaja pritožba. To pa pomeni, da za te spore tudi ne velja stališče sprejeto v zadevi opr. št. II Cp 3281/2011, na katero se sklicuje pritožba v zvezi s stroški postopka priznanimi iz naslova kilometrine.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob smiselni uporabi 155. člena ZPP pa je hkrati odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.