Jedro

Sodišče je dopuščalo, da je tožnika samovoljno vzel s sabo na odrejeno vožnjo pri toženi stranki redno zaposleni voznik. Vendar to ni pomenilo dela po navodilih tožene stranke, tudi če je voznik samovoljno prepustil občasno upravljanje vozila tožniku. Če je tožena stranka v zvezi s tem bila zaradi omogočanja „dela na črno“ v prekrškovnem postopku, to ne vpliva na presojo sodišča, da bistveni elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR niso bili podani.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.500 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki od 16. 3. 2009 dalje in zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna predložiti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delo voznika tovornjaka za nedoločen čas ter mu priznati pravice iz delovnega razmerja vse od 16. 3. 2009 dalje, vključno s plačilom plače in plačilom dnevnic v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ga prijaviti v socialna zavarovanja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2009. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da tožnik ni dokazal, da bi delo voznika tovornjaka opravljal po navodilih tožene stranke. Če pa je tožnika na vožnjo v mednarodnem tovornem prometu samovoljno vzel redno zaposleni delavec tožene stranke, zaradi tega še ni prišlo do nastopa delovnega razmerja in sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Sodišču očita bistveno kršitev določb pravnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem graja razloge izpodbijane sodbe v zvezi s pomenom potnega naloga voznika in pomenom drugih listin, to je izpolnjenih tahografskih lističev in tovornih listov. Navaja, da je bilo tudi na podlagi ugotovitev policije na mejnem prehodu Rogatec dne 28. 4. 2009 in na podlagi izrečene denarne kazni, ki sta jo tožena stranka in njen direktor v zvezi s tem plačala, ugotovljeno, da je tožnik za toženo stranko dejansko opravljal delo „na črno“. Vse to dejansko kaže na obstoj delovnega razmerja, ki ga sodišče neutemeljeno ni priznalo.

4. Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo dnevnic v višini 1.500 EUR revizija ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

5. Zahtevek za plačilo dnevnic v višini 1.500 EUR se uvršča med zahtevke v premoženjskem delovnem sporu, v katerem je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR oziroma če jo na predlog stranke dopusti sodišče. Zato je sodišče revizijo v zvezi z odločitvijo o navedenem denarnem zahtevku na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z dovoljeno revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

7. Tožnik le pavšalno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni določno opredelil in vsebinsko obrazložil. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

8. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je podano delovno razmerje, za katero se v skladu 16. členom ZDR domneva obstoj pogodbe o zaposlitvi ne glede na njeno pisnost, če gre za razmerje med delavcem in delodajalcem v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Bistveno za obstoj delovnega razmerja je torej tudi, da se delo opravlja po naročilu oziroma po navodilih delodajalca in za plačilo.

9. Sodišče je ugotovilo, da tožnik pri toženi stranki ni imel sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, da ni delal po naročilu oziroma navodilih tožene stranke in tudi ne z njenim soglasjem, da pa za zatrjevano delo ni dobil plačila, je tožnik tudi sam zatrjeval. Pri tem je utemeljeno kot odločilno upoštevalo, da tožniku za zatrjevane vožnje s tovornjaki ni bil izdan niti en potni nalog, ki so se pri toženi stranki voznikom za posamezne vožnje striktno izdajali in da sta bila za izrecno izpostavljeni vožnji tovornjakov dne 22. 4. in 28. 4. 2009 izdana potna naloga voznikoma, ki sta bila s strani tožene stranke za prevoz dejansko zadolžena. Hkrati je sodišče utemeljeno ugotovilo, da s strani tožnika predloženi tahografski lističi, ki jih je lahko nabavil in izpolnil tožnik sam, ne dokazujejo dela po odredbi tožene stranke. Prav tako ne dokazujejo dela tožnika kopije mednarodnih tovornih listov, ki jih je za iste dneve predložil tožnik in v katerih imena voznikov niti niso navedena.

10. Sodišče je dopuščalo, da je tožnika samovoljno vzel s sabo na odrejeno vožnjo pri toženi stranki redno zaposleni voznik. Vendar to ni pomenilo dela po navodilih tožene stranke, tudi če je voznik samovoljno prepustil občasno upravljanje vozila tožniku. Če je tožena stranka v zvezi s tem bila zaradi omogočanja „dela na črno“ v prekrškovnem postopku, to ne vpliva na presojo sodišča, da bistveni elementi delovnega razmerja v smislu 4. člena ZDR niso bili podani.

11. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi in priznanje pravic na podlagi delovnega razmerja. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.