Jedro

V 1. odst. 142. člena ZPP je določeno, da je potrebno tožbo vročiti stranki osebno. Pri tem ZPP ne navaja, da je potrebno tožbo in druga pisanja, ki se vročajo osebno, stranki vročati prav na naslovu njenega stalnega prebivališča. Fizični osebi se namreč po 2. odst. 139. člena ZPP vroča v stanovanju ali na njenem delovnem mestu, ali pa na sodišču, če je tam, če pa takšna vročitev ni mogoča pa lahko po določbi 4. odst. 139. člena ZPP sodišče odloči, da se vročitev opravi na drugem kraju. Po določbi 1. odst. 133. člena ZPP se podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo, saj niti potem, ko se je vročilnica o vročanju tožbe toženi stranki na naslovu njenega stalnega prebivališča vrnila z oznako "ni dvignil", ni poskušalo tožbe ponovno vročiti toženi stranki na naslov njenega začasnega prebivališča, kjer bi tožena stranka lahko tudi imela stanovanje, ali pa na naslov na S., kjer je po podatkih tožbe in dopisa Davčnega urada z dne 7.2.2005 delovno mesto in sedež tožene stranke kot s.p.-ja. Ker je iz navedenih podatkov spisa izhajalo, da ima tožena stranka stanovanje lahko tudi drugje kot na naslovu njenega stalnega prebivališča, prav tako pa je bilo jasno, kje je njeno delovno mesto in sedež, ni mogoče šteti, da je bila s fiktivno vročitvijo na naslovu njenega stalnega prebivališča tožba toženi stranki pravilno vročena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 666.026,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.9.2004 dalje do plačila, vse v 15, dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi pravi, da je šele dne 10.6.2005 na obravnavi v pravdni zadevi Okrožnega sodišča, opr. št. I P 468/2003 zvedela, da naj bi bila izdana izpodbijana zamudna sodba. Ker je njena pooblaščenka šele dne

15.6.2005 na sodišču prevzela tako tožbo kot tudi zamudno sodbo, teče njen rok za pritožbo od 15.6.2005 dalje. Pravi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, zaradi česar ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Na naslovu P. ne stanuje že 3 leta, ima pa tam prijavljeno stalno prebivališče, ker ga nikjer drugje ne more prijaviti. Ker na tem naslovu ni poštnega nabiralnika, poštar tudi ni mogel obvestila o pošiljki nikjer pustiti. Pojasnjuje, da že tri leta stanuje na S. v K., kjer ima lokal M.. Zemljo, na kateri lokal stoji, pa ima v najemu od tožeče stranke. Pravi, da tudi tožeča stranka ve, da na naslovu P. ne stanuje, saj so se ji v postopku I P 468/2003 vse pošiljke vročale na naslov S., prav tako pa ji tožeča stranka na ta naslov pošilja tudi vse račune za uporabnino. Meni, da tožeča stranka sodišču ni sporočila pravilnega naslova, kljub temu, da je bila z njim seznanjena. Meni tudi, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pravi, da imata s tožečo stranki sklenjeno najemno pogodbo za najem zemljišča in da redno plačuje najemnino po tej pogodbi. Tožeča stranka pa namesto najemnine vtožuje uporabnino. Sklicuje se tudi na zadevo Okrajnega sodišča opr.

št. P 163/2002, v kateri je tožeča stranka izgubila tožbo na izročitev spornega zemljišča. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je uporabilo določbo 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ki govori o nadomestilu za stavbno zemljišče. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu vrne zadevo v ponovno odločanje in obravnavo.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo podrobno pojasnjuje svoj zahtevek.

Pravi, da ima tožena stranka na delu parc. št. 1177/1 (125 m2) k.o. S., ki je v njeni lasti, postavljen objekt M., v katerem opravlja slaščičarsko in gostinsko dejavnost. Pravi, da tožena stranka uporablja sporno zemljišče brez pravnega naslova, saj je najemno pogodbo sklenjeno s toženo stranko leta 1989, leta 1996 zaradi neplačevanja najemnine odpovedala. Nove najemne pogodbe pa tožena stranka kasneje ni hotela podpisati. Pojasnjuje tudi, da je višino uporabnine določila glede na ceno najemnine za sporno zemljišče, kot jo je določil Svet občine dne 14.7.2004 v višini 450,00 SIT/m2. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne.

Pritožba je utemeljena.

ritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka vložila pritožbo pravočasno. Ker iz povratnice na list. št. 23 v spisu ne izhaja, da je bila izpodbijana sodba toženi stranki vročena (vročevalec na vročilnici ni izpolnil obvestila o vročitvi), je potrebno šteti, da je pritožbeni rok začel teči dne 15.6.2005, ko je pooblaščenka tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje osebno prevzela na sodišču. Pritožba vložena dne 30.6.2005 je bila tako vložena v okviru 15-dnevnega pritožbenega roka, navedenega v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožba toženi stranki ni bila pravilno vročena. Tožeča stranka je v tožbi navedla tri naslove prebivališča tožene stranke - P., kjer naj bi imela tožena stranka stalno prebivališče, T., kjer naj bi imela tožena stranka začasno prebivališče ter še naslov S., kjer tožena stranka opravlja svojo slaščičarsko dejavnost. Sodišče prve stopnje je od Ministrstva za notranje zadeve dne 21.12.2004 pridobilo podatek, da je stalni naslov tožene stranke na naslovu P., od Davčnega urada dne 7.2.2005 pa podatek o tem, da je tožena stranka pri njem od dne 30.12.1994 vpisana v vpisnik s.p.-jev z nazivom M., s.p. s sedežem S., K..

Sodišče prve stopnje pa je toženi stranki kljub vsem pridobljenim podatkom o njenem prebivališču vročalo tožbo le na naslov njenega stalnega prebivališča na P. ter na podlagi fikcije iz določb 2., 3. in 4. odst. 142. člena ZPP v zvezi z 140. in 141. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) štelo, da je bila tožba toženi stranki vročena. S tem pa je ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ki urejajo vročanje sodnih pisanj. V 1. odst. 142. člena ZPP je določeno, da je potrebno tožbo vročiti stranki osebno. Pri tem ZPP ne navaja, da je potrebno tožbo in druga pisanja, ki se vročajo osebno, stranki vročati prav na naslovu njenega stalnega prebivališča. Fizični osebi se namreč po 2. odst. 139. člena ZPP vroča v stanovanju ali na njenem delovnem mestu, ali pa na sodišču, če je tam, če pa takšna vročitev ni mogoča pa lahko po določbi 4. odst. 139. člena ZPP sodišče odloči, da se vročitev opravi na drugem kraju. Sodišče prve stopnje navedenih določb ni upoštevalo, saj niti potem, ko je se je vročilnica o vročanju tožbe toženi stranki na naslovu njenega stalnega prebivališča vrnila z oznako "ni dvignil", ni poskušalo tožbe ponovno vročiti toženi stranki na naslov njenega začasnega prebivališča, kjer bi tožena stranka lahko tudi imela stanovanje, ali pa na naslov na S., kjer je po podatkih tožbe in dopisa Davčnega urada z dne 7.2.2005 delovno mesto in sedež tožene stranke kot s.p.-ja. Ker je iz navedenih podatkov spisa izhajalo, da ima tožena stranka stanovanje lahko tudi drugje kot na naslovu njenega stalnega prebivališča, prav tako pa je bilo jasno, kje je njeno delovno mesto in sedež, ni mogoče šteti, da je bila s fiktivno vročitvijo na naslovu njenega stalnega prebivališča tožba toženi stranki pravilno vročena. Zaradi nepravilne vročitve tožbe pa tudi ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 1. točki 1. odst. 318. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi napačno uporabilo materialno pravo. Iz tožbe izhaja, da tožeča stranka vtožuje od tožene uporabnino za sporno zemljišče za obdobje od 1.8.2003 do

30.6.2004. Takšen zahtevek lahko temelji na določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001), ne pa na določbi 62. člena Zakona o stavbnih zemljišči (Uradni list SRS, št 18/1984), ki ureja nadomestilo za stavbno zemljišče. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako ostalo neugotovljeno, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma ali je podan pogoj za izdajo zamudne sodbe po 3. točki 1. odst. 318. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi navedenih kršitev izdalo izpodbijano zamudno sodbo v nasprotju z določbo 1. odst. 318. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki

2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo potrebno šteti, da je bila tožba v tej zadevi toženi stranki vročena dne 15.6.2005 in da je tožena stranka v pritožbi z dne 30.6.2005 nanjo pravočasno odgovorila. O zahtevku tožeče stranke bo zato potrebno odločiti v kontradiktornem postopku po opravljeni glavni obravnavi.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).