Jedro

Tožena stranka je tožnici (pomočnici vzgojitelja) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS. Očitala ji je, da je v določenih dneh malomarno in grdo ravnala z otroki, s čemer jih je prizadela in bi lahko njeno ravnaje vplivalo na mentalni razvoj, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, njeno ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki ga storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Tožnica je kršitve, ki so ji bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko storila, zato ji je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in 1. točki 66. člena navedene KP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2013 nezakonita ter da ji je z dnem 7. 6. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter da se kot nezakonita odpravi odločba tožene stranke z dne 6. 6. 2013 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da ji je dolžna povrniti pravdne stroške.

Po določbi 109. člena ZDR-1 se lahko pogodba o zaposlitvi izredno odpove, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V skladu s sodno prakso mora na podlagi te določbe delodajalec, sicer ne nujno v sami odpovedi, temveč najkasneje v postopku pred sodiščem, navajati in dokazati obstoj okoliščin, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja, sicer je izredna odpoved neutemeljena. Iz izredne odpovedi z dne 6. 6. 2013 takšno navajanje okoliščin ne izhaja. To ne izhaja niti iz odgovora na tožbo niti iz prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je ravnanje, ki se očita tožnici za vzgojitelja predšolskih otrok nedopustno, vendar pa ne v okviru zaupanja. Glede obstoja zaupanja je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke, s tem je storilo absolutno bistveno kršitev v smislu 8. alineje (pravilno točke) drugega odstavka 339. člena ZPP, podrejeno relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbo 7. člena ZPP. Tožnica je mnenja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 109. člena ZDR-1, saj tožena stranka niti ni zatrjevala okoliščin, zaradi katerih bi bilo delovno razmerje s tožnico nemogoče nadaljevati.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so z ravnanjem tožnice izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjenja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z otroci surova ravnala. Ravnanje tožnice, ko naj bi deklico prijela in trdo posadila v sedeči položaj, morala pa bi jo prijeti za roko ter da je deklico v telovadnici zgrabila in grobo položila na blazino, ne predstavlja surovega ravnanja in v tem delu zakonski znak kaznivega dejanja ni izpolnjen. V sodbi manjka tudi obrazložitev, zakaj je ravnanje tožnice dne 19. 12. 2012, 22. 3. 2013, 25. 3. 2013 in 27. 3. 2013 ocenilo kot surovo ravnanje po 192. členu KZ-1 kot pravni standard in zakonski znak kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnici očitala, da naj bi 22. 3. 2013 deklico vrgla v posteljico, jo škropila z vodo po glavi in jo grobo položila na ležalnik, kar naj bi videla priča A.A.. Tožnica je trdila, da priči B.B. in A.A. tožnice nista mogli videti, kako ravna z otroki, ker nista bili v njeni skupini. Priča A.A. je nasprotno povedala, da je to lahko videla, ker gre za dogodke v času zimskih počitnic in so bile skupine združene. V marcu ni zimskih počitnic, zato ni verjeti priči A.A., da so bile tedaj skupine združene zaradi zimskih počitnic. Kršitev za dan 22. 3. 2013 tako ni dokazana, saj sodišče ne bi smelo pokloniti vere izpovedbi A.A., ker listine in splošno znana dejstva negirajo izpovedbo priče. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo okoliščino, na katero je vezalo t.i izgubo zaupanja tožene stranke v tožnico oziroma nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Ob tem je upoštevalo tudi pretekle izkušnje tožene stranke s tožnico. Ni pravilno, da se tožnici pretekli postopki zaradi pritožb staršev, ki so bile zavrnjene, štejejo v slabo, saj so bile pritožbe neutemeljene in v ničemer ne nakazujejo na preteklo slabo delo tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V skladu s 109. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2013 ji je tožena stranka očitala, da je vsaj v dneh 19. 12. 2012, 22. 3. 2013, 25. 3. 2013 27. 3. 2013 malomarno in grdo ravnala z otroki, s čemer jih je prizadela in bi lahko njeno ravnaje vplivalo na mentalni razvoj, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 66. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (v nadaljevanju KP, Ur. list RS št. 52/ 94 in naslednji) in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi, njeno ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki ga storijo starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi izvedenega postopka, kot ga opredeljujejo določbe ZDR-1, da je bila odpoved pravočasna, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora, da je tožnica kršitve, ki so ji bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko storila in da je glede na sporno ravnanje tožnice tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in 1. točki 66. člena KP.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi nepravilno uporabilo določbo 7. člena ZPP, s tem, ko je glede izgube zaupanja odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Ta kršitev je podana le, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odgovora na tožbo izhaja, da je tožena stranka zatrjevala, da je ravnanje tožnice kot varuhinje otrok najbolj ranljive starostne skupine od 1 do 3 let nemoralno in nedopustno. Iz trditev tožene stranke pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka navedla dovolj dejstev, saj ni dolžna navesti vseh dejstev, da utemelji svoja nasprotovanja tožbenemu zahtevku.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z očitanimi kršitvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica storila očitane kršitve delovnih obveznosti, ko je malomarno in grdo ravnala z otroci, s čemer jih je prizadela in bi lahko njeno ravnanje vplivalo na njihov mentalni razvoj. Dokazna ocena sodišče prve stopnje temelji na izpovedih prič, ki so bile prisotne ob dogodkih in ki so prepričljivo izpovedale, kakšno je bilo postopanje tožnice v spornih dneh. Pritožbenemu sodišču se tudi ne vzbuja dvom v verodostojnost izpovedi priče A.A., kot to uveljavlja tožnica v pritožbi zgolj zato, ker je priča izpovedovala, da se je dogodek zgodil med zimskimi počitnicami. O ravnanju tožnice ni izpovedala zgolj navedena priča, temveč tudi priča C.C., D.D. in B.B.. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedbam prič, saj so dejansko videle ravnanje tožnice, katero so opozarjale na nepravilno ravnanje.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima ravnanje tožnice znake kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1, podana pa je tudi kršitev po 1. točki 66. člena KP, ki določa, da so hujše kršitve delovne obveznosti neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je glede okoliščin in interesov na strani delodajalca pravilno ugotovilo, da že sam način kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožnice kaže na to, da med strankami ni več mogoče pričakovati vzpostavitve potrebnega zaupanja. Tožnica je do svojega ravnanja nekritična, bistvena pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi same narave kršitve in dela, ki ga je tožnica opravljala, izgubila zaupanje vanjo. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oz. poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).