Jedro

Tožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik na zemljiške parcele, navedene v izpodbijani odločbi, ne odložil nobenega materiala, razen kolikor je bilo to v skladu z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, so povsem pavšalne. Tožnik namreč navaja zgolj to, da naj bi bile toženkine ugotovitve o teh dejstvih „napačne“, da „ne držijo“ oziroma ne „vzdržijo resne presoje“, vendar svojih navedb ne utemeljuje s kakršnimi koli konkretnimi razlogi, tako da jih sodišče po vsebini ni moglo preizkusiti. Po drugi strani je toženka predmetne ugotovitve oprla na jasne in določne razloge, ki jih je povezala v logično in prepričljivo obrazložitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil tožnici, da mora do 31. 11. 2011 odstraniti recikliran gradbeni material, ki ga je nezakonito vnesla na zemljišče s parc. št. 2997, 2999/1 in 3000, vse k.o. ..., ter zemeljski izkop, vključno z morskim muljem, ki ga je nezakonito vnesla na zemljišče s parc. št. 2997, 2999/1 in 2999/2, vse k.o. ... (1. točka izreka), da mora o opravljeni odstranitvi takoj obvestiti inšpektorico, ki je izdala to odločbo (2. točka) ter odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka) in da stroški v postopku niso nastali (4. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica na navedenih lokacijah izvajala vnos zemeljskega izkopa skupaj z morskim muljem, in sicer tako, da je najprej odvažala morski mulj iz dveh „kaset“ v L., ga začasno odložila na lokaciji S., kjer je imela družba A. d.o.o. predelavo odpadkov, in kjer je bil morski mulj pomešan z mešanico zemeljskih izkopov in predelanega gradbenega materiala. S te lokacije je bil najprej na navedene parcele odpeljan recikliran gradbeni material, nato pa mešanica morskega mulja in zemeljskega izkopa. Ta material je bil odložen in strojno razgrnjen, kar predstavlja način predelave odpadkov, tožnik pa je s tem upravljavec naprave za predelavo odpadkov, za kar nima pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnik se je sicer skliceval na okoljevarstveno dovoljenje, izdano dne 23. 8. 2010 družbi A. d.o.o., vendar se to dovoljenje nanaša zgolj na vnos zemeljskega izkopa v skupni količini 65.000 m3 na parceli št. 2999/2 k.o. ...

Navedene ugotovitve opira na več inšpekcijskih ogledov in dokumentov. Tako navaja, da iz evidenčnih listov izhaja, da je L. v juniju, juliju, avgustu in decembru 2010 ter v januarju in februarju 2011 oddajala odpadek – morski mulj gospodarski družbi A. d.o.o. Po navedbah tožnika naj bi se celotna količina odpadkov – 22.000 m3 „nahajala na S., tožnik pa naj bi na parcelo 2999/2 k.o. ... odvažal zemeljski izkop, ki je predmet prej navedenega okoljevarstvenega dovoljenja“. Da to ne drži, je bilo ugotovljeno po izgledu vnesenega materiala, ki izhaja tudi iz fotografij, posnetih v juliju 2010 ter v januarju in februarju 2011, pa tudi iz inšpekcijskega pregleda na S. dne 17. 2. 2011. Vodja predelave gradbenih odpadkov je tedaj povedal, da se mulj pomeša z gradbenimi odpadki in zemeljskim izkopom, nato pa se odpelje na predmetno lokacijo. Poleg tega prvostopenjski organ ugotavlja še, da je mulj odložen na površini približno 1300 m2, kar pomeni, da bi v primeru, če bi ga bilo 22.000 m3, kup segal skoraj 17 m visoko, dejansko pa sega le približno 2 m visoko. Da izkop in mulj nista bila vnesena le na parcelo št. 2999/2 k.o. ..., temveč tudi na druge parcele, izhaja tudi iz ugotovitev v drugem inšpekcijskem postopku, in sicer št. 06113-713/2010, v kateri je bila dne 28. 6. 2010 tožniku izdana pravnomočna odločba, s katero mu je bilo prepovedano vnašanje zemeljskega izkopa in umetno pripravljene zemljine na zemljišča s parc. št. 2997, 2999/1 in 2999/2, vse k.o. ... Prvostopenjski organ ocenjuje, da je tožnik na predmetno lokacijo odpeljal približno 61.000 m3 zemeljskih izkopov in umetno pripravljene zemljine ter približno 31.000 m3 morskega mulja, torej skupno 92.000 m3 gradbenih odpadkov, vse na nezakonit način.

Sklicuje se na določbe Zakona o varstvu okolje (v nadaljevanju ZVO-1) in podzakonskih aktov, ki urejajo odlaganje odpadkov in vnos umetne pripravljene zemljine v tla ter ugotavlja, da bi moral tožnik za opisano dejavnost pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Poleg tega ugotavlja še, da zaradi preseženih mejnih vrednostih nekaterih snovi v morskem mulju to dovoljenje ne bi moglo biti izdano, tudi če bi tožnik zanj zaprosil. Glede izrečenega ukrepa se sklicuje na 1. točko prvega odstavka 157. člena ZVO-1 ter prvo alinejo prvega odstavka 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Glede določitve roka za izvršitev te obveznosti navaja, da je bilo upoštevano načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. V okviru tega načela je bila upoštevana teža kršitve, njene posledice za javni interes ter čas, v katerem tožnik lahko odstrani nezakonito vnesene odpadke na predpisan način.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi v bistvenem ponavlja razloge iz prvostopenjske odločbe in dodaja, da so zapisniku z dne 16. 2. 2011 priložene fotografije, iz katerih je razvidno, kakšen material so vozili in vnašali v tla tožnikovi kamioni. Dejstva so dodatno ugotovljena tudi v zapisniku z dne 17. 2. 2011, ko je prvostopenjski organ natančneje pregledal lokacije vnosa zemeljskega izkopa in pri tem ugotovil, na katera zemljišča je vnesen izkop in kakšen material je vnesen v tla. B.B., lastnik in prokurist družbe A. d.o.o., je 22. 4. 2011 na inšpekcijskem pregledu povedal, da morski mulj pomešajo z zemeljskim izkopom zato, da bi mešanica ustrezala za nadaljnji vnos na K. Pritožbeno navedbo, da tožnik na zemljiščih parc. št. 2997, 2999/1 in 2999/2 ni vnašal mulja, zavrača s sklicevanjem na slikovno gradivo, priloženo zapisniku z dne 16. 2. 2011 in 17. 2. 2011, iz katerega po njegovem mnenju „več kot očitno“ izhaja, da se je poleg zemeljskega izkopa vnašal tudi morski mulj. V zadevi gre za ponovno uporabo zemeljskega izkopa, zaradi česar bi se morala oseba, ki ga vnaša v zemljo, izkazati z okoljevarstvenim dovoljenjem, ne glede na to, ali ga je bila dolžna pridobiti sama ali pa kakšna tretja oseba. Že dejstvo, da tožnik takega dovoljenja nima, oziroma odlaga material v nasprotju z izdanim dovoljenjem, zadošča za izrek obravnavanega ukrepa.

Glede roka za izvršitev odrejenega ukrepa natančno, po delovnih dneh, analizira postavljeni rok in delo, ki ga je treba opraviti, ter ugotavlja, da je rok glede na tožnikovo dejavnost in razpoložljivo opremo realen, tako da je bilo načelo sorazmernosti ustrezno upoštevano. Dodaja še, da je glede vsebine ukrepa inšpektor dolžan upoštevati zakon, ki mu ne omogoča izreka drugačnega ukrepa. Na zakonitost izrečenega ukrepa ne more vplivati višina stroškov za njegovo izvedbo, prav tako ne drži, da je odločba neizvršljiva, ker ni jasno, kam in kako naj tožnik odstrani odloženi material. Ravnanje s takim materialom je namreč urejeno v predpisih, odločitev za enega od predpisanih načinov ravnanja pa je v domeni tožnika. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik tudi sam pooblaščenec za ravnanje z odpadki. Način izvršitve ni predmet obravnavanega postopka, saj se po določbi 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v izreku prvostopenjske odločbe določi le rok za izvršitev naloženega dejanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se zoper prvotno odločbo št. 06113-713/2010 z dne 23. 6. 2010 ni pritožil, ker bi bilo to nesmiselno. V izreku te odločbe je bila določena zgolj prepoved vnašanja recikliranega gradbenega materiala na navedena zemljišča, na katera pa tožnik ni vnašal nobenega recikliranega gradbenega materiala, na zemljišča s parcelno št. 2997 in 2999/1 pa tudi ne zemeljskega izkopa in umetno pripravljene zemljine. Za parcelo št. 2999/2 je že pojasnil, da je bila v tistem času že opravljena analiza odpadka in je A. d.o.o. pričakoval izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Ugotovitve o vnosu recikliranega gradbenega materiala in zemeljskega izkopa vključno z morskim muljem na parcele, naštete v izpodbijani odločbi, so napačne zaradi napačnih ugotovitev o pomenu poslovnih razmerij med tožnikom, A. d.o.o. in L. Tožnik je material vnašal izključno v skladu z prej navedenim okoljevarstvenim dovoljenjem, manjša količina, ki je bila pomotoma odložena na parceli št. 2999/1 k.o. ..., pa je bila ponovno naložena na tovornjake in prepeljana na zemljišče parc. št. 2999/2 k.o. ...

Držijo sicer ugotovitve, da je bil morski mulj iz L. prepeljan na lokacijo S., ne drži pa, da se je tam mulj pomešal z mešanico zemeljskih izkopov in se odvažal na predmetno lokacijo. Prav tako ne držijo navedbe toženke glede strojnega razgrinjanja, ki ga je opravljala družba A. d.o.o., ta pa ima v zvezi s tem izdano okoljevarstveno dovoljenje.

Ne držijo izračuni toženke glede količine, resne presoje pa ne vzdrži niti njena navedba, naj bi vodja predelave gradbenih odpadkov pri podjetju A. d.o.o. povedal, da se bo material, ki se je tistega dne nahajal v S., najverjetneje odpeljal na K. Izpodbijana odločba je v tem delu arbitrarna, saj toženka „s tako izjavo zaposlenega sploh ne razpolaga in je tudi ni preverila skladno z 8. členom ZUP“. Toženka ni zahtevala nobenih dokazil v zvezi z izkopanim materialom, ki je bil pripeljan na lokacijo S., tako da dejansko sploh ni ugotovila, kje se mulj nahaja.

Tožnik na predmetna zemljišča sploh ni mogel vnašati materiala, saj ta zemljišča niso v njegovi lasti, zato tudi zdaj ne more na njih pričeti z izkopavanjem nečesa, česar ni vnesel. Zato meni, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, dodaja pa še, da je nezakonita tudi zato, ker pri določanju roka ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti. Glede na to, da razpolaga s potrebno dokumentacijo za vnos zemeljskega izkopa v skupni količini 65.000 m3 na parceli št. 2999/2 k.o. ... ter ker realizacija izpodbijane odločbe nikakor ne more biti izvedena do zahtevanega roka, je jasno, da je postavljeni rok prekratek. Upoštevati bi bilo treba možnost izvedbe odrejenega ukrepa ter stroške zanjo. Ker v odločbi ni določeno, kakšno količino, kam in na kakšen način naj tožnik odstrani, je odločba neizvršljiva, njen izrek pa nedoločen.

Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da mu mora vrniti stroške upravnega spora.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče sprejema utemeljitev izpodbijane odločbe glede razlogov, na podlagi katerih je toženka ugotovila, katere vrste materiala, v kakšni količini in na katere parcele je odložil tožnik brez predpisanega dovoljenja, torej nezakonito. V skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) teh razlogov ne navaja ponovno, glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Tožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik na zemljiške parcele, navedene v izpodbijani odločbi, ne odložil nobenega materiala, razen kolikor je bilo to v skladu z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem, so po presoji sodišča povsem pavšalne. Tožnik namreč navaja zgolj to, da naj bi bile toženkine ugotovitve o teh dejstvih „napačne“, da „ne držijo“ oziroma ne „vzdržijo resne presoje“, vendar svojih navedb ne utemeljuje s kakršnimi koli konkretnimi razlogi, tako da jih sodišče po vsebini ni moglo preizkusiti. Po drugi strani je toženka predmetne ugotovitve oprla na jasne in določne razloge, ki jih je povezala v logično in prepričljivo obrazložitev. Kot izhaja iz zgoraj povzetih obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, se ta obrazložitev nanaša tako na vrste vnesenega materiala, kot tudi na parcele, kjer je bil ta material vnesen in na tožnikovo vlogo pri tem. Sodišče zato nima razloga, da bi tej obrazložitvi ne sledilo.

Edini konkretnejši tožbeni navedbi v zvezi s temi vprašanji sta, da toženka ne razpolaga z izjavo zaposlenega, na katero se sklicuje v obrazložitvi, in da ni zahtevala nobenih dokazil v zvezi z izkopanim materialom, ki je bil pripeljan na lokacijo S., tako da dejansko sploh ni ugotovila, kje se mulj nahaja.

Prva od teh navedb je v neskladju z listinami v upravnem spisu, kjer se pod zaporedno številko 3 nahaja zapisnik o inšpekcijskem ogledu, v katerem je med drugim zabeležena tudi predmetna izjava. Da bi v zvezi s to izjavo prišlo do kakšne kršitve upravnega postopka, zaradi katere je toženka ne bi smela upoštevati, tožnik ni zatrjeval ne v času upravnega postopka, niti v tožbi. Glede druge od teh navedb sodišče meni, da je toženka – kot že obrazloženo – navedla jasne in določne razloge za svoje ugotovitve o količini in vrsti vnesenega materiala. Kako bi lahko morebitna nadaljnja „dokazila v zvezi z izkopanim materialom“ vplivala na njene ugotovitve, tožnik ne navaja. Iz navedenih razlogov sta omenjeni tožbeni navedbi po presoji sodišča neutemeljeni.

Toženka se je pravilno opredelila tudi to tožnikovih navedb o izvršitvi oz. izvršljivosti izpodbijane odločbe. Zato sodišče tudi v tem pogledu zgolj dodaja, da je neutemeljeno stališče, da pri določanju roka za izpolnitev ni bilo upoštevano načelo sorazmernosti iz 7. člena ZIN. Ta člen v tretjem odstavku določa, da mora inšpektor pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti. Organ je te okoliščine navedel v obrazložitvi in na njihovi podlagi določil rok za izvršitev naložene obveznosti, drugostopenjski organ pa je to obrazložitev dopolnil še s podrobno časovno analizo potrebnih opravil. Glede na navedeno so torej tudi navedbe o prekratkem roku povsem pavšalne.

Enako neutemeljene so tudi ostale tožbene navedbe o tem, da tožnik izpodbijane odločbe ne more izvršiti. S sklicevanjem na to, da ne more odstraniti materiala, ki ga ni odložil, se zgolj ponovno sklicuje na zatrjevano nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, na okoliščino, da ne more posegati v parcele, ki niso njegove, pa se ni skliceval v svoji pritožbi z dne 16. 6. 2011 in v tožbi ni navedel zakaj, tako da gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče ne more upoštevati kot tožbeni razlog (52. člen ZUS-1). Pavšalne so tudi navedbe o nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe, saj je tam določeno, kateri material in s katerih parcel mora tožnik odstraniti. Način izvršitve inšpekcijske odločbe je pri tem prepuščen zavezancu (torej tožniku), s tem pa tudi breme za zakonitost njegovega nadaljnjega ravnanja; na to ne more vplivati morebitna zahtevnost tega ravnanja ali njegov vpliv na tožnikovo poslovanje.

Ostale navedbe za odločitev v zadevi niso pomembne, zato je sodišče glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj tožnik ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče v skladu z ZUS-1 lahko upoštevalo pri odločitvi oziroma bi lahko vplivali na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).