Jedro

Tožnik bi lahko dolg, ki ga je plačala toženka, sam prenakazal na svoj "pravi" račun. Izpolnitev je bil dolžan sprejeti in ker je ni, je prišel v upniško zamudo (Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (300. člen OZ)). Tako toženka po tem datumu ni bil več bila v zamudi (drugi odstavek 301. člena OZ).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od 1. 7. 2022 do 26. 5. 2023, v preostalem delu pa se obrestni zahtevek zavrne.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženka tožniku v 15 dneh plačati 965,70 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2021 dalje do plačila, in 573,98 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (I. in II. tč. izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki navaja, da tožeča stranka zavaja sodišče z nepravilnimi podatki, saj ji je že 26. 5. 2023 nakazala glavnico, ki pa jo je tožeča stranka iz neznanega razloga še isti dan nakazala njej nazaj. Nadalje pravi, da se je zaradi korone vse zamaknilo, da je bil sklep o dedovanju izdan šele 14. 4. 2022 ter da tudi sama od ZPIZ ni prejela obresti. Pravi, da se zaveda dolga, zaradi česar ga je tudi plačala, prepreka pa obresti, in sicer zaradi situacije kovida predlaga, da se ji odpišejo.

3.Tožnik je na pritožbo ni odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil stroške v zvezi s podanim odgovorom. Pravi, da toženka glavnice ni nakazala na pravi podračun, zato je dobila denar vrnjen.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je glede glavnice pravilno odločilo, glede obresti pa se je zaradi speta okoliščin primerila kršitev določb postopka, ki jo je lahko na podlagi 1. odst. 355. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbenem postopku zaradi nespornih dejstev saniralo pritožbeno sodišče samo.

6.Pravna podlaga v sporu je temeljno pravilo o dolžnosti izpolnitve; Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (9. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Upnik je zato upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ).

7.Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. čl. OZ).

8.Dejansko stanje v zadevi ni sporno, in sicer toženka kot dedinja dolguje oskrbnino tožeči stranki za svojo pokojno mater v višini terjane glavnice. Plačilu glavnice se pritožnica niti ne upira.

9.Upira se le plačilu obresti, to pa delno utemeljeno. O prevzemu materinega dolga se je toženka s tožnikom dogovorila že preden je bil izdan sklep o dedovanju, in sicer s sporazumom dne 2020. Vendar navedeni sporazum ("izjava o poravnavi medsebojnih obveznosti z dne 16. 12. 2020, v prilogi A8) ni vseboval roka plačila, v njem je navedeno le, da se plača po računu oz. položnici. Tožnik je toženko pred vložitvijo tožbe pozval na plačilo šele z dopisom z dne 14. 6. 2022 (priloga A 12), v katerem jo je pozval, naj plača najkasneje 30. 6. 2022. Ker se to ni zgodilo, je bila toženka v zamudi z naslednjim dnem, torej s 1. 7. 2022 in so po zgoraj citiranem pravilu 229. čl. OZ šele tedaj začele teči zamudne obresti.

10.Nadalje ni sporno, da je toženka glavnico nakazala na tožnikov račun dne 26. 5. 2023, istega dne pa dobila ta znesek vrnjen. Sedaj je pojasnjeno, in izhaja tudi iz predpravdnega poziva, da račun ni bil čisto pravi, dasiravno je bil tožnikov. Teh dejstev sodišče prve stopnje, čeprav so se vsa dogodila pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, ni imelo pred očmi, ker jih nobena stranka sodišču ni sporočila. Slednje sicer načeloma ni ravnalo nič narobe, ker je odločilo glede na stanje, kot je izhajalo iz vlog pravdnih strank, ker nobena ni zahtevala izvedbe naroka (2. odst. 454. čl. ZPP).

11.Glede na navedeno je vsa nesporna dejstva materialnopravno presodilo pritožbeno sodišče: toženka torej še vedno dolguje glavnico, obresti pa le od dneva zamude, pa do izpolnitve. Tožnik bi namreč lahko dolg, ki ga je plačala toženka, sam prenakazal na svoj "pravi" račun. Izpolnitev je bil dolžan sprejeti in ker je ni, je prišel v upniško zamudo (Upnik pride v zamudo, če brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve ali jo s svojim ravnanjem prepreči (300. čl. OZ)). Tako toženka po tem datumu ni bil več bila v zamudi (2. odst. 301. čl. OZ). To pomeni, da je poleg glavnice dolžna plačati obresti le od 1. 7. 2022 do 26. 5. 2023, več pa ne.

12.Da jih sploh ne bi bila dolžna plačati, je brez podlage, saj zgolj zaradi epidemije kovida 19 obresti niso nehale teči. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (1. odst. 378. čl. OZ).

13.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 355. čl. ZPP spremenilo obrestni del sodbe tako, da je tek zamudnih obresti določilo od prvega dne po poteku roka, ki ga je toženki postavil tožnik, pa do njegove (upnikove) zamude. Ker je v preostalem delu pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica stroškov ni priglasila, strošek za odgovor na pritožbo pa glede na njeno delno utemeljenost trpi tožnik sam (2. odst. 154. čl. ZPP).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 9, 239, 239/1, 299, 299/2, 300, 301, 301/2, 378, 378/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 355/1, 454, 454/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.