Jedro

Sporna menica je avalirana menica, toženec pa je kot fizična oseba dal aval oz. poroštvo trasantu za plačilo menične vsote, ker iz avala ni razvidno, za koga je dan (III. in IV. odst. 30. čl. Zakona o menici). Po določbi 32. čl. Zakona o menici toženec odgovarja za plačilo meničnega zneska enako kot trasant, to je izdajatelj menice, za katerega je dal menično poroštvo. Odgovornost avalista je samostojna in solidarna z odgovornostjo osebe, za katero je dan aval, kar pomeni, da lahko menični upnik zahteva poplačilo neposredno od avalista. Toženec je avalist in s tem zavezanec za plačilo meničnega zneska in s tem pasivno legitimiran.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opr. št. P 266/99 z dne 13. 9. 2002 razsodilo, da se vzdrži v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. I 3655/97 v delu, kjer je tožencu naloženo, da v roku 3 dni tožnici plača znesek 3,108.487,10 SIT z zakonskimi zamudni obrestmi od 6. 11. 1995 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 48.647,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 3. 1998 dalje do plačila. Sodišče je tožencu še naložilo, da mora tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 75.542,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Toženec je s pravočasno pritožbo po pooblaščencu izpodbijal cit. sodbo sodišča prve stopnje in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Napadeno sodbo je izpodbijal iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je očitno prezrlo dejstvo, da je tožnica svojo terjatev iz priložene menice uveljavljala zoper družbo S. d.o.o. ..., C. v izvršilnem postopku in da je stečajni senat Okrožnega sodišča v Celju sprejel sklep, da se postopek nad tem podjetjem začne in takoj zaključi ter odredi izbris pravne osebe iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljuje svojo odločitev z dejstvi in dokazi, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno in s tem krši načelo ne bis in idem, zaradi česar je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Sicer pa ima tudi takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi nima nikakršne dejanske ali pravne podlage za ugotovitev, da je toženec avalist oz. porok družbe S. d.o.o.. Toženec ni v nikakršnem obligacijskem odnosu s tožnico in ne more biti pravdna stranka v tem postopku, torej ne more biti pasivno legitimirana stranka. Toženec je na glavni obravnavi izpovedal jasno, da je bil v podjetju S. d.o.o. zaposlen kot nabavni referent, podjetje pa je šlo v stečaj leta 1994. Dalje je še navajal, da tožeča stranka tudi ni aktivno legitimirana v obravnavanem postopku. Zadevna menica se glasi na remitenta K. C. d.d. C., menična izjava pa je bila pooblastilo za izpolnitev menice, sklenjena s prodajalcem K., M. t. p. d.d. C., S. V. in S. d.o.o. C.. D. K., M. t. p. d.d. C. S. V., ustanovljena 2. 7. 1990, je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Celju iz sodnega registra izbrisana 9. 8. 1999 in nikoli ni imela kakršnekoli skrajšane firme in pravni naslednik tudi ni družba K. d.o.o C., ki je bila ustanovljena 28. 2. 1990 in vpisana pri Okrožnem sodišču v Celju 19. 8. 2002. Tožnica ni aktivno legitimirana v predmetnem sporu oz. tudi ni pogodbena stranka vtoževanega razmerja. Tožnica prav tako ni spremenila tožbenega zahtevka, kar kaže na to, da je naslovno sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe prekoračilo svoja zakonska pooblastila ter je odločilo mimo in preko postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je namreč samo na naroku navedla, da je spremenjena firma, ni pa tudi spremenila samega tožbenega zahtevka. Tožnica tudi ni predložila nobenih dokazov, da se je firma spremenila in da je s tem podano pravno nasledstvo. Ker tožnica sploh ne obstaja več v pravnem prometu, nima pravne sposobnosti, niti procesne sposobnosti, kar pomeni, da bi moralo sodišče tožbo iz tega razloga zavreči, na to okoliščino pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Dalje je še navajal, da je izrek izpodbijane sodbe popolnoma nerazumljiv te v popolnem nasprotju z obrazložitvijo. Toženec zadevne menice nikoli ni podpisal kot porok oz. avalist, kot to trdi sodišče prve stopnje. Iz zapisnika o glavni obravnavi oz. iz toženčeve izpovedbe izhaja zgolj dejstvo, da je bil toženec že od prvega dne pod pritiskom, da bo službo izgubil, da ni bil seznanjen, kaj pomeni njegov podpis na menici. S tem je toženec več kot izrecno izpovedal, da je listina, predložena kot dokaz, ponarejena. Sodišče je samovoljno ugotovilo tudi, da je toženec porok konkretne menične zaveze. Tega toženec nikoli ni izjavil niti nikoli ni v tej smeri ničesar podpisal, toženec nikoli ni bil porok oz. avalist. Dejstvo, da nekdo prizna, da je menico podpisal, pravno ne pomeni, da je tudi porok te menice. Predložena menična izjava in menica nikakor ne služita kot dokaz v obravnavanem primeru, tožnica ni dokazala, da predložena menica ustreza menični izjavi za pogodbo št. 2192, sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotavljalo oz. ni razjasnilo. Zato je sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo razsodilo o že pravnomočno razsojeni stvari. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi povzelo navedbe tožnice, s katerimi je ta utemeljevala svoj zahtevek zoper toženca. Tožnica je svojo terjatev iz sporne menice že uveljavljala v izvršilnem postopku zoper trasanta S. d.o.o. C., vendar neuspešno in tudi potem v stečajnem postopku, ki je bil uveden in zaključen nad trasantom, tudi neuspešno. Tožnica torej ni bila poplačana za svojo terjatev iz sporne menice, zato je predlagala izvršbo zoper toženca kot avalista in s tem meničnega zavezanca. Vse to je sodišče prve stopnje obrazložilo v izpodbijani sodbi.

Toženčeva pritožbena trditev bi bila utemeljena, če bi dokazal, da je bila tožničina terjatev iz sporne menice poplačana ali v izvršilnem postopku ali v stečajnem postopku. Ker pa tega dejstva ni dokazal v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti tega ne zatrjuje v pritožbi, je njegov ugovor pravnomočno razsoje stvari neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo sporno menico, ki je v prilogi A1 tega pravdnega spisa in priloženo menično izjavo ter pravilno sprejelo zaključek, da je toženec podpisal poroštvo na sami menici in tudi na menični izjavi. Na licu menice so kar trije toženčevi podpisi, k plačilu meničnega zneska pa ga zavezuje podpis čez menično besedilo, ob katerem ni žiga podjetja S. d.o.o. Celje, ta njegov podpis pomeni aval. Sporna menica je avalirana menica, toženec pa je kot fizična oseba dal aval oz. poroštvo trasantu za plačilo menične vsote, ker iz avala ni razvidno, za koga je dan (III. in IV. odst. 30. čl. Zakona o menici). Toženčevo poroštvo torej dokazuje že menica sama oz. njegov podpis na njej. Tudi iz priložene menične izjave v prilogi A2 jasno izhaja, da je toženec tudi porok, saj je napisan njegov priimek in ime in njegov lastnoročni podpis pri rubriki "kot porok".

Po določbi čl. 32 Zakona o menici toženec odgovarja za plačilo meničnega zneska enako kot trasant, to je izdajatelj menice, ki je podjetje S. d.o.o. Celje, za katerega je dal menično poroštvo. Odgovornost avalista je samostojna in solidarna z odgovornostjo osebe, za katero je dan aval, kar pomeni, da lahko menični upnik zahteva poplačilo neposredno od avalista. Iz vsega povedanega torej izhaja, da je toženec avalist in s tem zavezanec za plačilo meničnega zneska tožnici in s tem je toženec pasivno legitimiran v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je toženec avalist in to je storilo s tem, da je tudi citiralo materialnopravno podlago. Ne drži pa pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek sprejelo zgolj na podlagi toženčevega priznanja dejstva, da je podpisal menico.

Neutemeljena je tudi toženčeva trditev o pomanjkanju aktivne legitimacije tožnice. Tožnica je na glavni obravnavi po pooblaščenki navedla novo firmo vsled izvršene spremembe imena v sodnem registru, ki se je spremenil iz prejšnjega imena K. d.d. C. v K. d.o.o. C.. Pri tem je še navedla, da v celoti vztraja pri zahtevku s tem, da popravlja naziv firme tožnice v K. d.o.o. C.. S tem je jasno uskladila svoj zahtevek z novo firmo, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo in s tem ni storilo pritožbeno očitane kršitve določbe 2. čl. ZPP in ni razsodilo niti mimo niti preko tožbenega zahtevka.

Toženec je bil navzoč na glavni obravnavi 13. 9. 2002, ko je tožnica pojasnila spremembo imena svoje firme in sodišče ga je še posebej poučilo o procesnih pravicah in obveznostih v skladu z določbo 286.čl. ZPP, vendar do konca glavne obravnave toženec ni prerekal dejstva o spremembi firme tožeče stranke in ni prerekal njene aktivne legitimacije. Dejstvo o tem, da je pravna oseba s firmo K. d.o.o. C. pravna naslednica K. d.d. C., torej ni bilo sporno, nespornih dejstev pa v pravdi ni potrebno dokazovati. Glede na določbo čl. 337 ZPP je toženčeva pritožbena trditev v tej smeri nedovoljena pritožbena novota.

Nerazumljiva pa je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, ali predložena menica ustreza menični izjavi, dani sicer za pogodbo št. 2192. Menična obveznost za toženca kot avalista izhaja iz same menice, torej iz samega vrednostnega papirja. Pravni posel, na podlagi katerega je bila ustanovljena menična zaveza oz. je bila izdana predmetna avalirana menica, je pravno nerelevanten za toženčevo obveznost iz naslova meničnega avala.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vsa potrebna odločilna dejstva za ugotovitev utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Dejstva, ki jih je navedel toženec v svoji izpovedbi o tem, da prej nikoli ni imel opravka z menicami, da ni imel vpogleda v finančno stanje družbe S., v kateri je bil v času podpisa menice zaposlen, da je bil pod pritiskom, ker se je bal za izgubo službe in je napravil, kar mu je bilo naročeno, pa niso okoliščine o odločilnih dejstvih za obravnavanje predmetne zadeve, zato sodišče prve stopnje z neobravnavanjem teh dejstev ni storilo nikakršne kršitve toženčevih temeljnih pravic, ki jih je imel kot pravdna stranka v tem pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi I. odst. 165. in I. odst. 155. čl. ZPP.