Jedro

Glede na pravnomočno odločitev o priznanju starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja vdovske pokojnine, sodišče v tem sporu ne sme presojati tožničinih navedb o nedopustnem posegu tožene stranke (ustavitvi izplačevanja vdovske pokojnine) v pridobljeno pravico do uživanja vdovske pokojnine.

Izplačevanje vdovske pokojnine je bilo tožnici ustavljeno zato, ker je izbrala uživanje starostne pokojnine, in ne zaradi prenehanja uporabe določb ZVarDod. Ta je v šestem odstavku 15. člena določal, da je vdovi oziroma vdovcu ali zunajzakonskemu partnerju, ki ima po predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju poleg pravice do samostojne starostne ali samostojne invalidske pokojnine tudi pravico do samostojne vdovske pokojnine, vdovska pokojnina zagotovljena najmanj v višini mejnega zneska, določenega s tem zakonom. Citirana določba je v času do 31. 12. 2011 urejala primere, ko se je vdova ob izpolnjevanju pogojev za starostno in vdovsko pokojnino odločila za uživanje samostojne vdovske pokojnine. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je tožnica izbrala svojo starostno pokojnino. Zato je poleg starostne pokojnine upravičena le do dela vdovske pokojnine, o čemer je tožena stranka pravilno odločila z izpodbijanima odločbama. Tožničin zahtevek za odmero vdovske pokojnine od mejnega zneska zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 3. 2012 in št. ... z dne 3. 1. 2012, da ima tožnica pravico do izplačila vdovske pokojnine do višine mejnega zneska, veljavnega na dan 31. 12. 2011, in da je tožena stranka dolžna z novo odločbo odločiti o izplačilu vdovske pokojnine od 1. 1. 2012 dalje.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že 11. 4. 2011 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in uveljavljala, da se ji določi vdovska pokojnina v višini mejnega zneska. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da tožnica ni izbrala starostne pokojnine in se po lastni volji odpovedala vdovski pokojnini. Do 31. 12. 2011 je bila tožnica uživalka vdovske pokojnine, z začasno odločbo o priznanju starostne pokojnine pa ji je tožena stranka ustavila izplačevanje vdovske pokojnine, s čimer je nedopustno posegla v pridobljeno pravico po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Ker Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010) ni uredil pravice do zajamčene višine vdovske pokojnine na način, določen v tretjem odstavku 123. člena ZPIZ-1, je prišlo do izbrisa te pravice. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno interpretiralo določbe Zakona o varstvenem dodatku glede višine mejnega zneska. Razen tega sodišče ni upoštevalo, da so pravice iz pokojninskega zavarovanja vezane na vplačane prispevke za pokojninsko dobo. Opozarja, da so bile določbe o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja že večkrat predmet presoje pred Ustavnim sodiščem RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske in starostne pokojnine. Slednja ji je bila priznana z začasno odločbo št. ... z dne 3. 1. 2012 v znesku 303,13 EUR na mesec od 1. 1. 2012 dalje. Hkrati je bilo z navedeno odločbo ustavljeno izplačevanje vdovske pokojnine pod št. ... z dnem 31. 12. 2011. Zoper takšno odločitev tožnica ni uveljavljala pravnega varstva, zato je postala dokončna in pravnomočna.

Glede na pravnomočno odločitev o priznanju starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja vdovske pokojnine z 31. 12. 2011, sodišče v tem sporu ne more niti ne sme presojati utemeljenosti pritožbenih navedb o nedopustnem posegu tožene stranke (ustavitvi izplačevanja vdovske pokojnine) v pridobljeno pravico do uživanja vdovske pokojnine. Navedbe v zvezi z datumom vložitve zahtevka za priznanje starostne pokojnine pa so neutemeljene, saj je iz priložene listinske dokumentacije razvidno, da je tožnica v predsodnem postopku dne 16. 12. 2011 podala vlogo za starostno upokojitev in priznanje dela vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A.. K vlogi je priložila tudi dopis tožene stranke, s katerim je bila tožnica obveščena, da bo starostna pokojnina znašala približno 300,00 EUR, del vdovske pokojnine pa 43,50 EUR. Ob tej priložnosti se je tožnica odločila, da se ji prizna starostna pokojnina, saj je zanjo ugodnejša od vdovske pokojnine, ki je v decembru 2011 znašala 291,94 EUR. Odločitev tožnice temelji na drugem odstavku 123. člena ZPIZ-1, ki določa, da lahko vdova oziroma vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do starostne ali invalidske pokojnine, uživa pravico, ki so jo sam izbere. Ker se je tožnica odločila, da bo uživala starostno pokojnino, nima pravice do samostojne vdovske pokojnine. Slednjo bi tožnica uživala še naprej le v primeru, če bi si to pravico izbrala in ne pravice do lastne (starostne) pokojnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo izplačevanje vdovske pokojnine tožnici ustavljeno zato, ker je izbrala uživanje starostne pokojnine, in ne zaradi prenehanja uporabe določb Zakona o varstvenem dodatku (ZVarDod, Ur. l. RS, št. 10/2008). Ta je v šestem odstavku 15. člena določal, da je vdovi oziroma vdovcu ali zunajzakonskemu partnerju, ki ima po predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju poleg pravice do samostojne starostne ali samostojne invalidske pokojnine tudi pravico do samostojne vdovske pokojnine, vdovska pokojnina zagotovljena najmanj v višini mejnega zneska, določenega s tem zakonom. Citirana določba je v času do 31. 12. 2011 urejala primere, ko je vdova ob izpolnjevanju pogojev za starostno in vdovsko pokojnino odločila za uživanje samostojne vdovske pokojnine. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je tožnica izbrala svojo starostno pokojnino, zato je poleg starostne pokojnine upravičena le do dela vdovske pokojnine. Skladno s tretjim odstavkom 123. člena ZPIZ-1 je tožnica poleg starostne pokojnine upravičena torej tudi do izplačila 15 % zneska vdovske pokojnine po pokojnem možu, tj. v znesku 43,99 EUR, o čemer je tožena stranka pravilno odločila z izpodbijanima odločbama. Pritožbeno zavzemanje za odmero vdovske pokojnine od mejnega zneska se tako izkaže za neutemeljeno. Prav tako je neutemeljeno in brezpredmetno sklicevanje na odločitve Ustavnega sodišča RS, saj tožnici ni bila odvzeta pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).