Jedro

Če zakon daje delavcu oziroma javnemu uslužbencu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja in se ne ugotavlja. To pomeni, da je tožnik imel pravni interes za vložitev tožbe za razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke, ne glede na to, da mu je po tem delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in da tožnik po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča z izpodbijano odločitvijo tožene stranke ne bi bil prikrajšan pri plači.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa tožbo tožnika zavrglo, v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 503,30 EUR, v 8 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z laično pritožbo pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je podana pravna korist za vložitev tožbe. Sklep o tožnikovi premestitvi naj bi bil sicer začasen, vendar pa v pritožbi trdi, da je šlo za stalno premestitev. Za začasno premestitev ni bilo potrebno pridobiti njegovega soglasja. Tožnik je bil "začasno" premeščen od 15.1.2005 do 30.6.2005, pri čemer je že 13.1.2005 njegova dela in naloge pričela opravljati druga javna uslužbenka. V času "začasne premestitve" je direktor tožniku odredil dela in naloge, ki niso sodile v opis njegovega delovnega mesta. Obseg dela se v tem času ni povečal, kar bi lahko bil morebitni vzrok za tožnikovo začasno premestitev. Pri tej "začasni premestitvi" ni šlo za nič drugega, kot za šikaniranje in osebno diskvalifikacijo tožnika. Za sporno premestitev ni bilo dejanskih in realnih potreb. V pritožbenem roku je tožnikova pooblaščenka podala tudi dopolnitev pritožbe, s katero izpodbija odločitev o pravdnih stroških sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da ti pravdni stroški toženi stranki niso bili priznani v skladu z določbami Odvetniške tarife.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo na podlagi ugotovitve, da nima pravnega interesa za vložitev tožbe. V času, ko je tožnik vložil tožbo zoper odločitev tožene stranke o odreditvi drugih del, mu je že prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. To pomeni, da izvršitev sklepa o odreditvi drugih del sploh ni bila več mogoča. Tudi če bi tožnik v pravdi v zvezi z prenehanjem delovnega razmerja uspel, izvršitev sklepa o začasni odreditvi del ne bi bila več mogoča, saj je obdobje, za katerega so mu bila druga dela odrejena, že davno izteklo. Ker z ozirom na tožbeni zahtevek ni mogoče doseči pravnih posledic in ker tožnik ni bil prikrajšan pri plači, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da tožnik ni imel pravnega interesa za vložitev tožbe na razveljavitev sklepov tožene stranke o odreditvi drugega dela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zgornja ugotovitev prvostopenjskega sodišča zmotna. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik vtoževal delno razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15.3.2005 pod šifro 112/48-2005 (A6), ki je bil potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 11.5.2005 pod šifro 907-669/2005 (A8). Z navedenima sklepoma je bilo odločeno o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi moral na podlagi teh sklepov tožnik v obdobju od 15.1.2005 do 30.6.2005 opravljati naloge na izpostavi agencije v Kranju. Četrti odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) je določal, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Po prvem odstavku 25. člena ZJU je javni uslužbenec lahko vložil pritožbo v 8 dneh od vročitve pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na določbo četrtega odstavka 24. člena ZJU je lahko javni uslužbenec ob predpostavki, da je izkoristil možnost pritožbe, zahteval sodno varstvo pred delovnim sodiščem v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Če zakon daje delavcu oziroma javnemu uslužbencu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja in se ne ugotavlja. To pomeni, da je tožnik imel pravni interes za vložitev tožbe za razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke, ne glede na to, da je tožniku 11.4.2005 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da tožnik po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča z izpodbijano odločitvijo tožene stranke ne bi bil prikrajšan pri plači. Pravico do vložitve tožbe za razveljavitev sklepov delodajalca, za katerega je veljal tudi drugi del ZJU - posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, je zagotovil javnemu uslužbencu že četrti odstavek 24. člena ZJU in sicer neodvisno od tega, če je javnemu uslužbencu po izdaji takšnega sklepa delovno razmerje pri delodajalcu prenehalo, če javni uslužbenec zaradi izpodbijanega sklepa pri plači ne bi bil prikrajšan in če izvršitev sklepa v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje oziroma ob njeni pravnomočnosti ne bi bila več mogoča. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze, ki sta jih ponudila tako tožnik kot tožena stranka in za katere bo ugotovilo, da so pomembni za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, nato pa odločiti o tožnikovem tožbenem zahtevku in o pravdnih stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.