Jedro

V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka. Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 378/2000-IV, je bila dne 25.5.2000 na podlagi sporazumnega predloga razvezana zakonska zveza pravdnih strank, mld. hčerki A. in N. zaupani v varstvo in vzgojo toženki, očetu pa naloženo plačevanje preživnine. Z odločbo Centra za socialno delo št. 567-1/2001 z dne 20.9.2001 je bil urejen način izvrševanja stikov med mld. hčerkama in tožnikom.

Dne 27.10.2003 je tožnik s tožbo zahteval od sodišča, naj izda novo odločbo o varstvu in vzgoji mld. hčerk zaradi spremenjenih razmer. Navedel je, da mu toženka onemogoča stike s hčerkama, kar je v nasprotju z njuno koristjo ter predlagal, naj zato sodišče obe hčerki njemu zaupa v varstvo in vzgojo, materi pa naloži plačilo preživnine.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.6.2004 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Po pritožbi toženke pa je višje sodišče razveljavilo le odločitev o varstvu in vzgoji mld. N. zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč mld. N. zaupalo v varstvo in vzgojo očetu, ni pa obrazložilo, zakaj je to storilo kljub temu, da je N. izrazila željo, da bi ostala pri materi. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj ugotovi pristnost njene želje z izvedencem, ker pa mati ni hotela hčerke pripeljati k izvedencu, je višje sodišče sodišču prve stopnje Naložilo, naj materi z začasno odredbo odredi, da mora deklico pripeljati na psihološki pregled.

Sodišče prve stopnje je opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik navedel, da soglaša s tem, da mld. A. živi pri materi, dokler tako želi, in da soglaša s tem, da tudi mld. N. ostane pri materi, če mu bo mati otrok omogočala stike z njima. Sodišče prve stopnje je tako z odločbo z dne 2.5.2005 odločilo, da sme mld. A. kljub temu, da je s pravnomočno odločbo zaupana v varstvo in vzgojo očetu, do nadaljnjega dejansko prebivati pri materi, dokler se sama ne odloči drugače. Očetu je tako za čas, ko bo A. živela pri materi, naložilo plačevanje preživnine. Tožbeni zahtevek v zvezi z odločitvijo o varstvu, vzgoji in preživljanju mld. N., pa je zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se laično pritožuje toženka. Navaja, da se ni strinjala s sklenjenim dogovorom, ker bi moralo sodišče najprej razrešiti sistemsko steroidno terapijo. Navedla je, da se je medtem že posvetovala pri strokovnjakih in da poudarjajo, da ni nikakršnih indikacij za zdravljenje hiperkeratoz s kortikosteroidi oziroma drugimi imunosupresivi, še zlasti ne pri majhnih in odraščajočih otrocih. Navaja, da tudi diagnoza psoriatičnega artritisa še ni potrjena, zaradi česar ostaja odprto vprašanje, kdo si je dovolil v zadnjih letih vstopati v njihovo stanovanje in dodajati v njihovo hrano in pijačo steroide, da so pri obeh deklicah nastale nepopravljive posledice tako v somatskem kot psihičnem statusu. Poudarja, da niti ona niti hčeri ne pripadata nobenemu političnemu gibanju in ne iščejo zavetja pri nobeni od političnih strank. Pritožnica poudarja, da se opira na določbe pravne države in citira drugi odstavek 63. člena Pogodbe o ustavi za Evropo.

Poudarja, da je sodnico sproti ves čas obveščala o nepravilnostih, ki se dogajajo pri zdravljenju njenih otrok, pa tudi na njunih osnovnih šolah ter posameznih gostinskih lokalih, o čemer je že obvestila tudI inšpekcijsko službo. Zato se ne more strinjati z izpodbijano sodbo.

Tožnik je v vlogi z dne 23.8.2005 predlagal, naj sodišče vloge toženke ne obravnava kot pritožbo, ker ni usmerjena zoper izrek sodbe in ne napada odločitve sodišča v tistem delu, ki je za pravdni stranki pomemben.

Pritožba je utemeljena.

1. O dovoljenosti pritožbe Pravici posameznika, da od sodišča zahteva pravno varstvo, stoji nasproti dolžnost sodišča, da njegov zahtevek obravnava in odloči o njegovi utemeljenosti. S tem sodišče v javnem interesu ohranja pravni red. Vendar mora tisti, ki pravno varstvo zahteva, izkazati verjetnost potrebe po takšnem varstvu. Če se izkaže, da tisti, ki pravno varstvo zahteva, od tega varstva ne bi imel nikakršne pravne koristi, sodišče njegovega zahtevka ni dolžno obravnavati, ampak lahko brez nadaljnjega obravnavanja zahtevo zavrže (primerjaj S. Triva, V. Belajac, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, str. 19 in 20). Tako sodišču ni treba obravnavati zahtevka za pravno varstvo, ki bi bil po vsebini naperjen proti tistemu, ki ga uveljavlja. Takšno pooblastilo daje Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) tudi sodišču v pritožbenem postopku, ko v 343. členu določa, da sodišče nedovoljeno pritožbo zavrže, nedovoljena pa je pritožba tudi v primeru, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo. Tožnik je s tožbo zahteval od sodišča novo odločitev o varstvu in vzgoji otrok in z izpodbijano odločbo je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen, v drugem delu pa je sodišče prve stopnje na njegov predlog spremenilo svojo že pravnomočno odločbo, tako da je dopustilo, da tudi mld. A. kljub drugačni pravnomočni odločbi lahko živi pri materi. Z izpodbijano odločbo je bil torej smiselno v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika, pritožbe pa ni vložil tožnik, pač pa toženka. Zato se najprej postavlja vprašanje, ali toženka ima pravni interes za vložitev pritožbe. V družinskopravnih zadevah mora sodišče pri odločanju upoštevati načelo največje koristi otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah). Zato pri presoji, ali ima stranka pravni interes za vložitev pritožbe, ne more biti ključnega pomena, ali stranka s pritožbo želi doseči zase neugodno odločitev, temveč, ali stranka s pritožbo hoče doseči za otroka najkoristnejšo odločitev. Toženka v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo, da njeni hčerki živita pri njej, saj sta v stanovanju, kjer živijo, ogroženi, ker jim nekdo v hrano podtika steroide, kar resno ogroža zdravje hčera. Sodišču prve stopnje očita, da tega ni raziskalo. Toženka torej v pritožbi zatrjuje, da sodišče pri odločanju ni ravnalo v skladu z načelom največje koristi mld. otrok in od višjega sodišča zahteva, da zaradi tega izpodbijano sodbo razveljavi. Ustava Republike Slovenije v 54. členu določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Starši so torej tisti, ki imajo pravico in dolžnost zavarovati svoje otroke pred kakršnimkoli ogrožanjem. Zato je treba materi priznati pravni interes za vložitev pritožbe, s katero sicer zahteva izdajo zase neugodne odločbe, vendar zaradi zaščite koristi njenih mladoletnih otrok. Višje sodišče je tako ocenilo, da je njena pritožba dovoljena.

2. O utemeljenosti pritožbe Iz podatkov v spisu je razvidno, da je že center za socialno delo v dopisu z dne 22.4.2004 sodišču sporočil, da mati navaja, da hčerke nekdo zastruplja. Center je predlagal, naj zato sodišče pridobi strokovno izvedensko mnenje. Dne 12.5.2004 je toženka sodišču v zvezi s tem predlagala, naj postavi izvedenca pediatra, ki naj za hčerki odredi pregled krvi in drugih telesnih tekočin zaradi ugotovitve, kako so v njuno telo prišli kortiko steroidi. Pri svojih trditvah je toženka vztrajala ves čas postopka in navajala, da sta njeni hčerki resno ogroženi. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo kot da takšnih navedb sploh ne bi bilo in tega dejstva ni raziskalo. Kot rečeno so v skladu s 54. členom URS starši otroka tisti, ki so prvenstveno dolžni zavarovati otroka pred ogrožanjem. Če mati zatrjuje, da so otroci resno ogroženi, je dolžno sodišče to raziskati. Sodišče tega ni storilo in dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Zato je višje sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Višje sodišče pa opozarja, da bo sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo, da so materine navedbe neutemeljene, moralo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 408. člena ZPP ugotoviti tudi, ali materina ocena, da sta deklici ogroženi, ne izvira morda iz njenega psihičnega neravnovesja. V tem primeru bo moralo oceniti, ali je res v največjo korist deklic, da za njuno varstvo in vzgojo skrbi mati - zlasti glede na resno opozorilo centra za socialno delo v dopisu z dne 22.4.2004 (list. št.57), ki ga je sodišče prve stopnje neodgovorno prezrlo. Ta postopek teče na podlagi tožbe očeta mld. A. in N. Če oče tožbo umakne - to je tudi smiselno storil s svojim predlogom na naroku dne 12.5.2005, naj deklici kar ostaneta pri materi - bo sodišče prve stopnje moralo postopek ustaviti, saj v ZPP ni podlage, da bi sodišče po uradni dolžnosti lahko začelo postopek za spremembo odločbe o varstvu in vzgoji otroka zaradi spremenjenih razmer. V tem primeru bo tudi oče tisti, ki bo s tem prevzel odgovornost za (ne)zavarovanje koristi svojih hčera, center za socialno delo pa lahko - če meni, da starši niso ustrezno zaščitili koristi otrok in da so otroci resno ogroženi - začne postopek po 119. ali 120. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR).

Če pa oče tožbe ne bo umaknil, je sodišče na podlagi 56. člena URS, ki določa, da država varuje otroke in da otroci uživajo posebno varstvo in skrb pred telesnim, duševnim ali drugim zlorabljanjem, in na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZZZDR (zlasti še ob jasnih opozorilih centra za socialno delo) dolžno ugotoviti, ali sta deklici pri materi fizično ali psihično ogroženi. Po tretjem odstavku 408. člena ZPP sodišče namreč pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok ni vezano na postavljeni zahtevek in lahko na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZZZDR tudi po uradni dolžnosti odloči, da se otroke zaupa tretji osebi, če ugotovi, da je to nujno potrebno zaradi varstva koristi otrok, ker starša sama (zaradi bolezni) ne moreta ali pa nočeta ustrezno zavarovati koristi svojih otrok.