Jedro

Kot priče zaslišani bi lahko sodelavci podali odgovore na vprašanja, ki so jih zaznali pri svojem stiku z delom, in o njihovih zdravstvenih težavah. To vprašanje pa za konkretni postopek ni odločilno. Odločilno dejstvo v konkretnem primeru je, ali obstaja vzročna zveza med izpostavljenostjo tožnice neustreznemu delovnemu okolju in njenimi zdravstvenimi težavami. Odgovor na odločilno vprašanje, ali tožničine težave izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka, pa je sodišče prve stopnje lahko dalo šele, ko je pridobilo ustrezno strokovno znanje, ki so mu ga posredovali v sodnem postopku postavljeni, neodvisni izvedenci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženka plača znesek 31.000,00 EUR z obrestmi od 4. 2. 2019 do plačila. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka v višini 2.942,07 EUR, v primeru zamude z obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da so opustitve toženke glede zagotavljanja varnih delovnih razmer v vzročni zvezi z nastalo škodo. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novih izvedencev pulmologije oziroma otorinolaringologije. Izvedensko mnenje izvedenk medicinske stroke ni popolno in strokovno, ne odraža dejanskega stanja in je v popolnem nasprotju z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu. Pri izdelavi pisnega izvedenskega mnenja je izvedenka otorinolaringologije spregledala izvid z dne 19. 11. 2014. Ne strinja se z ugotovitvijo izvedenke, da so bila pri tožnici morebitna kronična stanja diagnosticirana šele v letu 2018. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče zavrnilo dokaz tožnice z zaslišanjem sodelavcev. Te priče je predlagala za dokazovanje vzročne zveze med neugodnimi delovnimi pogoji in škodo, ki je nastala na zdravju sodelavcev. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je zaslišanje izvedenk odpravilo dvom tožnice v pravilnost izvedenskega mnenja glede na to, da pri izdelavi pisnega mnenja ni upoštevan izvid z dne 19. 11. 2014. Toženka ni zagotovila tožnici ustreznih delovnih pogojev, kot je ugotovil izvedenec za varstvo pri delu, s čimer je podana protipravnost ravnanja. Ne strinja se z zaključkom, da tožnica razen zatrjevane izgube vonja ni utrpela nobenih funkcionalnih trajnih okvar dihalnih poti in da ni podana vzročna zveza med neugodnimi delovnimi razmerami in težavami z vohom, saj ni v skladu z medicinsko dokumentacijo. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva in napačno uporabilo materialno pravo glede pravno priznane nepremoženjske škode. Po mnenju tožnice obstaja pravno relevantna vzročna zveza in bi se izvedenki morali opredeliti do sovpliva delovnega okolja na poslabšanje rinitisa ter posledično motnjo vonja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožničine zdravstvene težave, v zvezi s katerimi vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, niso v vzročni zvezi z delom, ki ga je opravljala za toženko. Sodišče prve stopnje je do tega zaključka prišlo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke pulmologije in otorinolaringologije, ki ga je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot strokovno, logično in natančno. Pritožba sicer pravilno navaja, da je izvedenec za varstvo pri delu ugotovil, da na delovnem mestu tožnice toženka ni zagotovila ustreznega prezračevanja. Vendar pa se ta izvedenec do zdravstvenih posledic zaradi opravljanja dela ni opredelil, saj je za to potreben izvedenec medicinske stroke. Izvedenec je podajal odgovore na vprašanja v zvezi z opustitvijo dolžnosti zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja, izvedenki medicinske stroke pa v zvezi z zatrjevanimi posledicami tožničinega dela v neustreznih delovnih pogojih. Že zato med njihovimi odgovori in posledično razlogi sodišča prve stopnje, ki njihove odgovore povzemajo, ne more obstajati popolno nasprotje, kot ga prikazuje tožnica in bi ga bilo sodišče prve stopnje dolžno dodatno odpravljati.

6. Izvedenki otorinolaringologinji je bil na glavni obravnavi predočen izvid z dne 19. 11. 2014, iz katerega je razvidna diagnoza kronični rinitis, vendar ta v pisnem izvedenskem mnenju ni bil omenjen. Izvedenka je pojasnila, da tega izvida v pisnem mnenju po pomoti ni opisala ter potrdila, da iz njega izhaja omenjena diagnoza. Opozorila je, da kronični rinitis pomeni zgolj kronično draženo sluznico zaradi alergena, česar pa ni mogoče enačiti s kroničnim rinosinuzitisom, ki pomeni stalen slabšalni izid za zdravje. Pojasnila je, da je bil kronični rinitis ugotovljen samo na podlagi kliničnih pregledov, na katerih je bila ugotovljena pordelost in zadebeljenost tožničine nosne sluznice. Po mnenju izvedenke pa ne barva niti debelina sluznice ne potrjujeta kroničnega rinitisa ali rinosinuzitisa, saj je za postavitev takšnih diagnoz potrebna endoskopska, CT ali magnetnoresonančna (MRI) potrditev, pri čemer se ugotavlja zadebeljena sluznica v povezavah nosnih votlin z obnosnimi votlinami. Na obravnavi predočen izvid z dne 19. 11. 2014 mnenja izvedenke v tej smeri ne spremeni, saj po evropskih smernicah pri tožnici ni znakov ali dokazov za kronični rinosinuzitis. Pri CT in MRI slikanjih v letih 2018, 2019 in 2021 po ugotovitvi izvedenk to namreč ni bilo ugotovljeno (osteomeatalna prehoda oziroma kompleksa sta bila prosta, kot primeroma izhaja iz izvidov v prilogah A18 in A21). Izvedenka je nadalje dodatno pojasnila, da je po evropskih smernicah o dokazanem kroničnem rinosinuzitisu mogoče govoriti ob več kot tri mesece trajajočih težavah, kakršne je tožnica sicer imela, vendar pa morajo biti poleg takšnih kliničnih znakov izkazani tudi endoskopski znaki, ugotovljeni pri endoskopiji nosu in/ali CT oziroma MRI preiskavi. Endoskopski znaki pa pri tožnici niso bili ugotovljeni, zato takšne diagnoze ni mogoče postaviti. Izvedenka otorinolaringologije se je ob ustni podaji mnenja jasno in izčrpno opredelila do izvida z dne 19. 11. 2014 in njegovega vpliva na predhodno podano pisno mnenje, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

7. Neutemeljeno je tožničino pritožbeno vztrajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje imenovati druge izvedence medicinske stroke. Izvajanje dokaza z izvedencem ureja ZPP v 254. členu. Po tej določbi stranka nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja; nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega izvedenca. Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je najprej izvedenki zaslišalo. Že z njunim zaslišanjem je prepričljivo odpravilo nejasnosti in odgovorilo na vse tožničine konkretizirane pripombe, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da postavitev drugega – novega – izvedenca v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP ni bila potrebna. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga z imenovanjem drugih izvedencev ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Dokazni predlog je zavrnilo s pravilno, izčrpno in prepričljivo obrazložitvijo (razlogi so podani predvsem v 27. in 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Nadalje ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo sodelavcev tožnice o negativnem vplivu neustreznih delovnih razmer na njihovo zdravje. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano; ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno; ali ki niso primerni za ugotovitev določenega dejstva. Pričo sodišče zaslišuje o tem, kar o stvari ve, torej o konkretnih okoliščinah oziroma dejstvih, ki jih je sama zaznala, nimajo pa strokovnega znanja. To sodišču posredujejo izvedenci (243. člen ZPP). Kot priče zaslišani bi lahko sodelavci podali odgovore na vprašanja, ki so jih zaznali pri svojem stiku z delom, in o njihovih zdravstvenih težavah. To vprašanje pa za konkretni postopek ni odločilno. Odločilno dejstvo v konkretnem primeru je, ali obstaja vzročna zveza med izpostavljenostjo tožnice neustreznemu delovnemu okolju in njenimi zdravstvenimi težavami. Odgovor na odločilno vprašanje, ali tožničine težave izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje lahko dalo šele, ko je pridobilo ustrezno strokovno znanje, ki so mu ga posredovali v sodnem postopku postavljeni, neodvisni izvedenci, ki so odgovorili tudi na tožničine pripombe. Tožničinega dokaznega predloga za zaslišanje sodelavcev sodišče ni bilo dolžni izvesti, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenk pravilno zaključilo, da ni dokazana vzročna povezava med mikroklimatskimi razmerami na delovnem mestu in zdravstvenimi težavami tožnice. Izvedenki sta ugotovili, da tožnica razen zatrjevane izgube voha ni utrpela nobenih funkcionalnih trajnih okvar dihalnih poti. Izvedenka otorinolaringologije je sicer potrdila, da je lahko prašno delovno okolje pri tožnici ojačalo alergijsko reakcijo, zaradi česar je njena nosna sluznica bolj otekla, bilo je več sluzi, zrak je težje prodiral do vohalnih živčnih končičev in posledično je bil tožničin voh slabši. Glede trajnih težav z vohom pa je na glavni obravnavi pojasnila, da do njih pride zaradi motenega pretoka zraka preko dihalne sluznice, kakršen pri tožnici ni bil ugotovljen, ali pa zaradi škodljivega vpliva dražečega plina, amoniaka, benzola, virusnih obolenj ali tumorja na živčne končiče, kar v konkretnem primeru prav tako ni bilo ugotovljeno. Pojasnila je, da povezave med še vedno trajajočimi težavami z vohom in ugotovljenimi neugodnimi delovnimi razmerami ni našla. Prav tako ni podana povezava med ugotovljenimi delovnimi razmerami in prebolelo atipično pljučnico ali bronhitisom. Iz mnenja izvedenke pulmologinje izhaja, da z meritvami zraka na delovnem mestu niso bile ugotovljene nobene substance, ki bi lahko kot znani povzročitelji bronhitisov povzročile prebolele bronhitise tožnice. Izvedenka je navedla, da suh zrak sicer lahko pripomore k dovzetnosti za okužbe, vendar je tudi na tem mestu opozorila, da je imela tožnica refluksno bolezen, ki prav tako lahko povzroči večjo dovzetnost za okužbe spodnjih dihal. Pri tožnici sta ugotovili genetsko pogojeno atopijsko konstitucijo, pri čemer je tožnica razvila preobčutljivost (alergijo) na pršico. Na podlagi podatkov zdravstvene dokumentacije in v delovnem okolju izvedenih meritev izvedenki nista mogli zaključiti, da je prav delovno okolje povzročilo demaskiranje tožničine atopijske konstitucije v obliki nastopa alergijske reakcije. Alergija bi se lahko enako verjetno sprožila tudi v domačem okolju. Na obseg alergijske reakcije, ki se je kazal v tožničinih začasnih težavah z dihali, je sicer lahko vplivalo tudi delovno okolje, poleg tega pa tudi morebitno neustrezno domače okolje. Na pojav istih težav z dihali je poleg tega z enako verjetnostjo lahko vplivala tudi tožničina refluksna bolezen.

10. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožničina nepremoženjska škoda, katere povračilo zahteva v tem sporu, ni v vzročni zvezi (z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu nadpolovične verjetnosti) z delom, ki ga je tožnica opravljala za toženko, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Zaradi nedokazane vzročne zveze med vtoževano škodo in delom, ki ga je tožnica opravljala za toženko, niso relevantne ostale pritožbene navedbe, s katerimi tožnica sodišču prve stopnje očita neupoštevanje protipravnega ravnanja oziroma protipravne opustitve toženke. Za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ; Ur, l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) morajo biti namreč kumulativno izpolnjene vse njene predpostavke, torej protipravno ravnanje ali opustitev, nastala škoda, vzročna zveza in krivda. Če ni podana že ena od njih, ni podana krivdna odškodninska odgovornost. Posledično se pritožbenemu sodišču tudi ni bilo treba opredeliti do pritožbenih navedb glede pravno priznane škode.

11. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).