Jedro

Na utemeljenost odpovedi stanovanjskega razmerja ne morejo vplivati enostranska dejanja imetnika stanovanjske pravice, po tem ko je že izpolnjen dejanski stan po 60. členu ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na odpoved stanovanjskega razmerja za eno in pol sobno stanovanje št. 5 in toženki naložilo, da ga izprazni. Ugotovilo je, da živi toženka skupaj z možem in otrokoma v novi hiši. Ni sprejelo toženkinih trditev, da je njena zakonska skupnost razpadla in da v novi hiši živi samo njen mož, ki je tudi izključni lastnik te hiše. Štelo je, da je skušala toženka s sklenitvijo sporazuma o delitvi skupnega premoženja in o stanovanjski pravici ter z vložitvijo predloga za razvezo zakonske zveze izigrati določbo 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Ugotovilo je, da je bila toženka skupaj z možem ob začetku tega postopka skupna lastnica nove hiše in da v njej živi. Zato je podan odpovedni razlog po 60. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker več kot 6 mesecev ne živi več v spornem stanovanju, je podan tudi odpovedni razlog po 58. čl. tega zakona. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo proti tej sodbi. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, iz katerih izhajata oba odpovedna razloga.

Proti tej sodbi vlaga toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločilno stanje ob vročitvi tožbe toženi stranki, ne pa ob vložitvi tožbe. Potreba po ločitvi skupnega življenja se je pojavila v času, ko je toženka prejela tožbo. Zato ni bistveno, da je bila toženka takrat de iure še solastnica hiše; odločilno je, da tam ni mogla niti hotela živeti, ker je njena zakonska zveza dejansko prenehala, z možem pa sta se odločila, da bo samo on bival v novi hiši. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 60. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Navaja še razloge, zaradi katerih šteje izjavo priče A. za neverodostojno.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožba v tej zadevi je bila vložena dne 9.9.1991, toženki pa je bila vročena dne 31.10.1991. Sporazum o delitvi premoženja med toženko in njenim možem je sodnik overovil dne 4.11.1991. Potemtakem je bilo stanje ob vložitvi tožbe, ko se je pravdni postopek začel, (1. odst. 186. čl. ZPP) in ob vročitvi tožbe toženki, ko se je začela pravda (1. odst. 194. čl. ZPP) enako. Toženka je bila skupaj z možem skupna lastnica nove hiše na ... in je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tam tudi stanovala. S tem je podan odpovedni razlog po 60. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Toženkino revizijsko opozorilo na pomembnost nastopa listispendence je torej glede na navedeno brez pomena.

Na utemeljenost odpovednega razloga po 60. čl. ZSR ne more vplivati toženkino stališče, da se v lastno hišo noče preseliti. Po tem, ko je že izpolnjen dejanski stan po 60. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, enostranska dejanja imetnika stanovanjske pravice ne morejo več vplivati na utemeljenost odpovedi stanovanjskega razmerja. Zato tudi razpolaganje z lastnim novim stanovanjem ni ovira za odpoved, če so se že pred tem stekli pogoji zanjo.

Revizijske navedbe v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe priče A. se nanašajo na oceno dokazov in s tem na ugotavljanje dejanskega stanja. To ni predmet revizijske presoje (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).