Jedro

Pravnomočnost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti ni pogoj za vštevanje dobička v osnovo za odmero dohodnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 6. 2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 1998 Davčnega urada Celje z dne 1. 9. 1999. S slednjo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1998 v višini 449.107,00 SIT in ugotovljena razlika za plačilo v višini 111.829,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, in sicer da davčni organ pri odmeri dohodnine upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti; pravnomočnost odločbe o odmeri davka iz dejavnosti pa ni pogoj za vštevanje dobička v osnovo za odmero dohodnine.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Med drugim navaja, da je pravilen le davek od dohodkov iz dejavnosti, ki ga je napovedal v davčni napovedi za davek od dohodkov iz dejavnosti, in se ne strinja s tem, da je upravni organ prve stopnje pri odmeri dohodnine upošteval nepravnomočno odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti. Trdi tudi, da je v obravnavani zadevi že zamudil pet letni objektivni rok za morebitno obnovo postopka. Meni tudi, da je bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V drugem odstavku 107. člena pa je določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru je potekal tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravnomočnost odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti pogoj za vštevanje dobička v osnovo za odmero dohodnine.

9. V 2. členu ZDoh je določeno, da so med viri dohodnine tudi dohodki iz dejavnosti; v osnovo za dohodnino se po 5. alineji 6. člena ZDoh všteva tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po omenjenem zakonu. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča davčni organ prve stopnje oziroma tožena stranka v postopku odmere dohodnine za leto 1998 tožniku utemeljeno in pravilno v osnovo za dohodnino vštel tudi dobiček v višini 2.681.226,00 SIT od opravljanja dejavnosti, ki je bil ugotovljen v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 z odmerno odločbo z dne 30. 7. 1999. Ker niti ZDoh niti ZDavP (123. člen), kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne pogojujeta vštevanja dobička, doseženega z opravljanjem dejavnosti, v odmerno osnovo za dohodnino s pravnomočnostjo odločbe o odmeri davka iz dejavnosti, so bili pravilno in utemeljeno zavrnjeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na odmero davka od dohodkov iz dejavnosti oziroma na dejstvo, da je bil zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti sprožen upravni spor. Takšno razlago narekuje tudi določba 20. člena Zakona o davčnem postopku, po kateri pritožba (zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti) ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v zadevah (X Ips 334/2004 z dne 15. 5. 2008, I Up 290/2003 z dne 4. 4. 2006, I Up 534/2000 z dne 8. 6. 2004 in I Up 363/2003 z dne 2. 12. 2005).

10. Ugovor tožnika v zvezi z zamudo objektivnega roka za morebitno obnovo ni predmet tega postopka, zato se Vrhovno sodišče do tega ni opredeljevalo. Predmet obravnavanega postopka je namreč presoja zakonitosti odločbe o odmeri dohodnine.

11. Glede ugovora, da Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v tem primeru opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V prvem odstavku 59. členu ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bilo v obravnavanem primeru sporno le pravno vprašanje, in sicer, ali lahko upravni organ kot podlago za odmero dohodnine upošteva nepravnomočno odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer vplivati na odločitev v obravnavani zadevi.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člena ZUS-1).

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).