Jedro

Pri določitvi datuma pridobitve obstoječe nepremičnine je davčni organ izhajal iz napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, ki jo je v skladu z 326. členom ZDavP-2 vložil sam tožnik. Zakaj je kot datum pridobitve nepremičnine v svoji napovedi navedel 7.5.2007, po odmeri davka pa si je premislil, tožnik ni pojasnil. Zato davčnemu organu ni mogoče očitati, da je ugotovil nepravilno dejansko stanje ali da je nepravilno uporabil 101. člen ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila tožniku od prodaje nepremičnine odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od davčne osnove 42.777,15 EUR po stopnji 20 % v znesku 8.555,43 EUR. V obrazložitvi davčni organ pojasnjuje, da je zavezanec v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremične. Gre za parcelo št. ..., vl. št. ..., k.o. A. Datum pridobitve nepremičnine je 7. 7. 2007, na podlagi pogodbe o ureditvi dejanskega in zemljiško knjižnega stanja, datum odsvojitve nepremičnine pa 26. 10. 2009. V nadaljevanju se sklicuje na Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) oziroma njegov 97. do 99. člen. Citira še 132. člen omenjenega zakona ter določbo 66. in 143. člena ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-05-1/2010 z dne 9. 12. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da tožnik v pritožbi ne izpodbija dejanskega stanja glede višine ugotovljene davčne osnove, pač pa ugovarja pravilnosti določitve datuma pridobitve nepremičnine, saj naj bi nepremičnino priposestvoval že leta 1990 oziroma najkasneje leta 2000. Lastninsko pravico naj bi torej pridobil že takrat, pogodba o ureditvi zemljiško knjižnega stanja z dne 7. 5. 2007 pa naj bi bila sklenjena zgolj iz razloga vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Po mnenju drugostopnega organa je podlaga za presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede časa pridobitve nepremičnine 101. člen ZDoh-2. Ta določa, da se za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa, na podlagi katere je fizična oseba pridobila ali odsvojila kapital. V drugih primerih pridobitve ali odsvojitve kapitala se za čas pridobitve ali osvojitve kapitala šteje datum, ki je razviden iz drugih dokazil. ZDoh-2 pridobitve kapitala s priposestvovanjem ne ureja natančno. Več zakonskih določb glede priposestvovanja pri prometu nepremičnin vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN), konkretno četrti odstavek 3. člena. Ta določa, da se za promet nepremičnin po tem zakonu šteje tudi pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je nastala na podlagi priposestvovanja, če ob sklenitvi prvotnega pravnega posla, ki je bil podlaga za dobroverno lastninsko posest, davek še ni bil plačan. Priposvestvovanje je možno urediti na več načinov, tako z javno ali zasebno listino, v primeru sporov pa z izdano sodno odločbo. Možno pa je, če ni listine, upoštevati tudi trenutek pridobitve lastninske pravice. V konkretnem primeru je bil pritožniku v postopku odmere davka na promet nepremičnin, davek odmerjen v znesku 7,80 EUR v obliki uradnega zaznamka na listini – pogodbi o ureditvi zemljiško knjižnega stanja z dne 7. 5. 2007. To pa pomeni, da je bilo v pritožnikovem primeru priposestvovanje formalno pravno ugotovljeno z listino. V takšnem primeru davčno pravne posledice, v smislu prometa z nepremičnino in pridobitve kapitala, nastanejo z dnem podpisa listine oziroma z datumom sklenitve pravnega posla. Podobno pravno stanje ureja tudi Zakon o davku na dediščine in darila. V konkretnem primeru tako ni sporno, da je pritožnik nepremičnino priposvestvoval, saj ta ugotovitev izhaja iz predloženih listin v postopku. Sporno je dejstvo nastanka davčno pravnih posledic. Pri tem gre za pravno vprašanje in ne za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki bi narekovalo izvajanje dodatnih dokazil v postopku. Iz tega razloga zaslišanje prič oziroma presoja dokazil, na podlagi katerih je mogoče priti do davčnemu organu že znanega sklepa, da je pritožnik priposestvoval nepremičnino, ni smiselno in ne more vplivati na drugačno pravno presojo spornega vprašanja.

Tožnik v tožbi navaja, da v konkretnem primeru ni sporna vrednost kapitala ob odsvojitvi in tudi ne vrednost kapitala ob pridobitvi. Tudi ni sporno, da je tožnik lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobil s potekom priposestvovalne dobe. Ne glede na to pa se je pritožbeni organ postavil na stališče, da je kot čas pridobitve nepremičnine za potrebe davčnega postopka potrebno šteti datum podpisa listine, s katero je bilo priposestvovanje ugotovljeno, to je 7. 5. 2007. V konkretnem primeru kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe, sodne ali upravne odločbe. Nepremičnino je tožnik pridobil na podlagi priposestvovanja. Gre za tako imenovani drug primer pridobitve iz 101. člena ZDoh-2. Zato je v tem primeru potrebno kot čas pridobitve kapitala šteti datum, ki je razviden iz drugih dokazil. Takšna druga dokazila pa so zlasti priče. Ob ugotovitvi, da se je priposestvovalna doba iztekla pred 1. 1. 2002, bi morala tožena stranka ugotoviti, da je tožnik pridobil kapital pred 1. 1. 2002 in da ni zavezan k plačilu davka od dobička iz kapitala. Glede na 153. člen ZDoh-2 se namreč dobiček, dosežen z odsvojitvijo nepremičnine pridobljene pred 1. 1. 2002, ne obdavčuje. Sporna je tako le uporaba prava.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovni postopek organu prve stopnje oziroma spremeni tako, da ugotovi, da tožnik ni zavezan k plačilu davka na dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Toženi stranki naj sodišče tudi naloži plačilo stroškov upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave. Okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, namreč med strankama niso sporne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju sodišča ostaja med strankama sporno, kateri je tisti datum, ki ga je treba v smislu 101. člena ZDoh-2 določiti kot datum pridobitve sporne nepremičnine. V zvezi s tem sodišče pripominja, da je, kot izhaja iz podatkov v spisu in čemur tožnik tudi ne oporeka, pri določitvi slednjega, kot tudi ostalih relevantnih dejstev, davčni organ izhajal iz napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, ki jo je v skladu z 326. členom ZDavP-2 vložil sam zavezanec. Zakaj je kot datum pridobitve nepremičnine v svoji napovedi navedel 7. 5. 2007, po odmeri davka pa si je premislil, tožnik ni pojasnil. Do tega vprašanja se v postopku sploh ni opredelil. Zato prvostopnemu organu ni mogoče očitati, da je ugotovil nepravilno dejansko stanje ali da je nepravilno uporabil 101. člen ZDoh-2. Uporabil ga je v skladu z napovedjo davčnega zavezanca in po njegovih podatkih.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so pritožnikovi ugovori enaki tožbenim, jih sodišče iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 in se nanje sklicuje.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.