Jedro

Po prvem odstavku 64. člena ZDen je bil skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7. 12. 1993, po določbah ZPVAS pa je bilo mogoče zahtevo vložiti do 30. 6. 2001, zato je bila zahteva tožeče stranke za vrnitev nepremičnega premoženja z dne 20. 2. 2012, vložena prepozno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Koper zavrgla zahtevo tožeče stranke za vračilo nepremičninskega premoženja in popravi krivic, ki ga določa Zakon o denacionalizaciji. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravna enota Koper dne 20. 2. 2012 prejela zahtevo tožeče stranke za vračilo nepremičninskega premoženja po Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji in popravo krivic, po Zakonu o denacionalizaciji. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je bil po 64. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zadnji rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, 7. 12. 1993. Ob upoštevanju datuma vložitve zahteve tožeče stranke in skrajnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ki izhaja iz določb ZDen je nesporno, da je bila vloga tožeče stranke za vračilo nepremičninskega premoženja in popravo krivic po Zakonu o denacionalizaciji, prepozna. Zato je bilo treba vlogo tožeče stranke, v skladu s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zavreči, ker ni bila vložena v predpisanem roku.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 4904-3/2012/5-045104 z dne 27. 6. 2012 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da je odločitev upravnega organa pravilna. Poleg tega pa še navaja, da bi bil zahtevek tožeče stranke prepozen, tudi, če bi bil vložen na podlagi določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic. V skladu s 1. členom navedenega zakona, je bilo možno zahtevek vložiti le do 30. 6. 2001. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je lastnica premoženja, ki ji je bilo podržavljeno, zato zahteva, da se popravijo krivice in ji vrne njeno premoženje v last in posest. Nepremično premoženje ji je bilo namreč podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. Navaja še, da izpolnjuje zakonske pogoje za vrnitev premoženja, saj je imela pred podržavljenjem na navedenem premoženju lastninsko pravico. Z agrarno reformo oziroma z njenimi ukrepi je izgubila veliko nepremičnin, zato zahteva popravo krivic s tem, da se ji premoženje vrne v last in posest. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter predlaga, da sodišče tožbo kot nepopolno zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je sklep tožene stranke pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu- ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov in izpodbijanega sklepa nesporno izhaja, temu tudi tožeča stranka ne ugovarja, da je dne 20. 2. 2012 vložila zahtevek za popravo krivic za odvzeto premoženje agrarnim upravičencem, lastnikom kmetijskih zemljišč, po več predpisih, ki jih navaja v osmih točkah zahtevka, in ga je naslovila z zahtevek za vračilo nepremičninskega premoženja po Zakonu o agrarni reformi in „kolonizaciji in popravi krivic, ki ga določa Zakon o denacionalizaciji“.

Po prvem odstavku 64. člena Zakona o denacionalizaciji je bil skrajni rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 7. 12. 1993, po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic pa je bilo mogoče zahtevo vložiti do 30. 6. 2001. Iz navedenega torej sledi, da je bila vloga tožeče stranke za vrnitev nepremičnega premoženja tako po določbah Zakona o denacionalizaciji, kot tudi po določbah Zakona o spremembi Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic, prepozna. Zato je upravni organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je ob preizkusu zahtevka tožeče stranke, v skladu s 3. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vlogo tožeče stranke zavrgel, kot prepozno.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.