Jedro

Kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ je pod določenimi pogoji mogoče storiti tudi proti policistu pripravniku, ko ta dejansko opravlja naloge javne varnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19.5.2000 obsojenega A.H. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena v zvezi z 22. členom KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora, ki se ne bo izvršila (pravilno bi bilo, ki ne bo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega A.H. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da ta ni utemeljena in da jo bo zato potrebno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP z enako utemeljitvijo, kot je to storil v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Te očitke je prepričljivo zavrnilo že drugostopenjsko sodišče. Tako je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je sodišče ugotovilo, da policist M.R. in policist pripravnik A.L., ki je deloval pod vodstvom in nadzorom prvega, legitimiranja, kot so ga predpisovala Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 44 z dne 23.12.1988, v nadaljevanju Pravila) nista uspela dokončati in da je zato policist M.R. R.H.-ju, ki se je začel oddaljevati, ukazal, naj se ustavi, česar pa ta ni upošteval. Sodišči sta obrazložili, da tako ravnanje priče R.H., ki ni upošteval na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa uradne osebe, vsebuje vse zakonske znake prekrška po 2. točki 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir (ZJRM). Pojasnili sta tudi, da je s tem nastal položaj, ki po 41. členu Pravil dovoljuje pooblaščeni uradni osebi, da lahko prime in privede osebo, ki jo je sama zalotila pri storitvi prekrška in za katero je mogoče pričakovati, da bo s prekrškom nadaljevala. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na tako razlago, sprejeto v izpodbijani pravnomočni sodbi, ni mogoče pritrditi, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi ter da je zato podana uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Kolikor pa se vložnik v zahtevi podrobno sklicuje na pričevanje policista M.R. in na tej podlagi zatrjuje, da sta policista postopek legitimiranja zaključila in izven vsakega dvoma ugotovila identiteto R.H. ter da je zato napačen zaključek v prvostopenjski sodbi, da postopek legitimiranja ni bil uspešno opravljen, s tem pa, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki ter da gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, mu tudi ni mogoče pritrditi. Dejanski sklep, da postopek legitimiranja R.H. nista zaključila, je sodišče oprlo na pričevanje A.L., ki je v preiskavi in na glavni obravnavi, po presoji sodišča povedal enako, pri čemer je tudi navedlo, da se priča M.R. vseh potankosti življenjskega primera, tudi tega, ali mu je priča R.H. pokazala osebno izkaznico ali ne, ni spominjal. Zato s takimi navedbami vložnik, ki v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi, ne uveljavlja navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, marveč pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbo, da je policist M.R. na izrečno vprašanje, ali je R.H. zalotil pri storitvi prekrška, odgovoril nikalno. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo, da je sodišče storilo kršitev po 1. točki 372. člena ZKP, ko je sprejelo pravni sklep, da je obsojenec storil kaznivo dejanje po 4. odstavku 302. člena KZ tudi zoper policista pripravnika, čeprav ta ni imel lastnosti uradne osebe in ni bil pooblaščen za opravljanje nalog javne varnosti. V 1. odstavku 87. člena Zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28 z dne 17.11.1980, ZoNZ), s poznejšo novelo ta določba ni bila spremenjena, je bilo predpisano, da se praviloma sprejme na delo kot pripravnik, kdor nima za delo v organih za notranje zadeve potrebne prakse in strokovnega izpita. V 3. in 4. odstavku istega člena pa je bilo tudi urejeno, kdaj se šteje, da je pripravnik opravil strokovni izpit po splošnih predpisih oziroma kdaj mu preneha delovno razmerje. V 1. odstavku naslednjega člena ZoNZ pa je bilo določeno, da je pripravnik tisti, kdor prvič sklene delovno razmerje za delo miličnika in da pripravniška doba miličnikov traja, poleg šolanja, šest mesecev. Drugih določb, ki bi urejale položaj policista pripravnika, v takratni zakonodaji ni bilo. S Pravili pa je bil določen način opravljanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve, določenih v ZoNZ, ZKP, Zakonu o prekrških (ZP) in drugih predpisih. Med pooblaščenimi uradnimi osebami so bili v 2. odstavku 46. člena ZoNZ našteti tudi delavci milice, v naslednjem odstavku pa predpisano, da republiški sekretar določi, kateri delavci organov za notranje zadeve so pooblaščene uradne osebe. Pooblaščene uradne osebe so imele pravico in dolžnost imeti in nositi orožje in strelivo v skladu s predpisom, ki ga izda republiški sekretar. Glede na takratno zakonodajo policist pripravnik ni imel lastnosti pooblaščene uradne osebe in tudi ni nosil orožja. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da pod določenimi pogoji preprečitev uradnega dejanja policistu pripravniku, ko ta dejansko opravlja naloge javne varnosti, ni mogoče storiti kaznivega dejanja po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena istega zakonika. Glede na to, da je šlo za uniformiranega policista pripravnika, pri katerem je bilo tudi na podlagi drugih oznak očitno, da je policist in da je ta dejansko opravljal zakonito uradno dejanje pod vodstvom in kontrolo policista (mentorja), ki je bil pooblaščen odrediti tako uradno dejanje, je razlaga, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče, pravilna. V takih okoliščinah bi bilo zato kaznivo dejanje podano, četudi bi obsojenec poskusil preprečiti uradno dejanje samo policistu pripravniku, ne pa tudi policistu, ki je imel status pooblaščene uradne osebe. Nasprotno vložnikovo stališče sta zato sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po presoji Vrhovnega sodišča zato ni podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče s tem, da je dovolilo spremembo obtožnice in nato o njej odločalo, prekršilo pravico do obrambe in načelo enakosti strank v postopku, saj da izvedeni dokazi na glavni obravnavi niso kazali, da se je dejansko stanje po vloženi obtožnici spremenilo. Katero kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče na ta način storilo, vložnik ne pove, očitno pa meri na tisto iz 1. odstavka 344. člena ZKP, po kateri sme tožilec spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Ali bo na tej podlagi v okviru istega življenjskega primera spremenil obtožnico, je stvar tožilčeve presoje, sodišče pa mora v takem primeru obtožencu zagotoviti dovolj časa za pripravo obrambe, če je treba, tudi prekiniti glavno obravnavo. Da bi šlo za nedovoljeno spremembo obtožbe, razen na najsplošnejši ravni, vložnik niti ne zatrjuje, je pa iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 89) razvidno, da je šlo za nebistvene popravke obtožnice, glede katerih je obsojenec izjavil, da jih razume, nato pa tudi, da posebnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje. Zato tudi s tako nekonkretizirano trditvijo glede zatrjevane kršitve, obsojenčev zagovornik ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega A.H., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo sicer ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenega A.H., glede na njegove slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.