Jedro

Presoja, ali je tožena stranka oziroma njen zavarovanec Cestno podjetje X odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku v posledici povoženja (zaleta) v večji kamen, ki je ležal na voznem delu cestišča ceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 3.759,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2005 dalje do plačila (točka 1 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.566,80 EUR pravdnih stroškov (točka 2 izreka sodbe).

2.Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je že v postopku poudarjala, da je bilo stanje brežine na navedenem odseku tako slabo, da bi bilo mogoče padanje kamenja iz brežine preprečiti zgolj na podlagi celovite investicije, kar pa sodi v okvir investicijskega in ne v okvir rednega vzdrževanja. Naloge rednega vzdrževanja je zavarovanec tožene stranke na tem odseku redno opravljal. Tako je bilo na dan škodnega dogodka odstranjeno kamenje s cestišča. Zavarovanec tožene stranke je tudi redno pregledoval mreže in odstranjeval material za mrežami in opravljal manjša popravila mrež, kar vse pa v spornem primeru ni zadostovalo. Tudi priča Š. je povedal, da je zavarovanje brežine stvar investicije in ne rednega vzdrževanja. O stanju na cesti in potrebnih ukrepih je zavarovanec redno obveščal direkcijo za ceste, ki je kot dodatno zavarovanje namestila še dodatne mreže. Sredstva za investicijsko vzdrževanje brežin v tem obdobju niso bila zagotovljena (8 in 9. člen Pogodbe), a se sodišče do te navedbe v sodbi ni opredelilo. Nadalje še navaja, da zavarovanec tožene stranke ni imel prostih rok glede razporeditve sredstev, ki so bila zagotovljena na podlagi pogodbe (omejen je bil z okvirnim programom), predvsem pa s planom razporejenih sredstev po posameznih mesecih. Bil je vezan na zagotovljena sredstva, ter obseg prevzetih del oziroma pisna navodila naročnika. Nadzor nad izpolnjevanjem pogodbe je opravljala direkcija Republike Slovenije za ceste, ki pa ni ugotovila nepravilnosti. Priča Š. je pojasnil, da mreže v okviru sklenjene pogodbe niso bile predvidene. To izhaja tudi iz dopisov z dne 2.3.2004, 1.4.2004 in 28.5.2007. Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče po vsem povedanem pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa zadevo razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih vsebovan tudi odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Med pravdnima strankama je po pritožbi tožene stranke sporno ali je tožena stranka oziroma njen zavarovanec Cestno podjetje X (X) odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku v posledici povoženja (zaleta) v večji kamen, ki je ležal na voznem delu cestišča ceste Litija-Zagorje. Zoper samo višino dosojene odškodnine se tožena stranka ni pritožila.

5.Pravna podlaga za razsojo zadeve je v Zakonu o javnih cestah (ZJC), Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Pravilnik) in pogodbi, sklenjeni med direkcijo RS za ceste (DRSC) iz izvajalcem X. Na podlagi pogodbe je bila tožena stranka zadolžena za redno vzdrževanje cest. Kaj sodi v redno vzdrževanje cest določa Pravilnik. Sem med drugim sodi tudi redno vzdrževanje brežin. Tožena stranka sicer trdi, da bi se padanje kamenja na spornem odseku preprečilo le na ta način, da bi se področje celovito uredilo s postavitvijo galerije, kar pa sodi med investicijska dela. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je postavitev galerije večji poseg in edina rešitev, ki bi preprečila padanje kamenja in ne sodi v redno vzdrževanje. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko je potrebno vzdrževati prevoznost ceste, kjer možnost padanja obstaja in kamenje je padlo na cesto. Kot je zapisalo že prvo sodišče samo postavitev znaka ni dovolj. Očitno je cesto in težave s padanjem kamenja poznal tudi tožnik, ki je povedal, da je vozil previdneje, a se v posledici vozil iz nasprotne strani ni imel kam umakniti – lahko je zapeljal le na oziroma čez skale, ki so ležale na cesti. X je za težave vedel. O tem je tudi obveščal DRSC. Kamenje s ceste je ob pregledih tudi odstranjeval. Ker je bil torej problem zaznan, je bila naloga X, da bi bil pri vzdrževanju tega odseka še bolj skrben. Dokončna rešitev zadeve bi bila izgradnja galerije. Do postavitve te pa je bilo X dolžno vzdrževati cesto in iz ceste odstranjevati ovire (kamenje, ki je padalo na cesto). Poleg tega je imel izvajalec še druge možnosti, s katerimi bi preprečil nastanek škode, ki tudi ne bi bil povezan z velikimi stroški (npr. zapora dela vozišča).

6.Po povedanem je slediti prvemu sodišču, da izvajalec ni storil vsega potrebnega, da bi preprečil obravnavani škodni dogodek. Očitno je bilo takih dogodkov še več, o čemer je izvajalec poročal tudi DRSC-eju. Samo obveščanje DRSC pa X ne more odvezati odgovornosti.

7.Ker je izvajalec v okviru vzdrževalnih del imel možnost ukrepanja izpoved priče Šavorja, ki je pričal o tem, da bi bilo možno sanirati nastalo situacijo le z investicijo, da sredstva za investicijsko vzdrževanje brežin v tem obdobju niso bila zagotovljena, ne more pripeljati do drugačne odločitve sodišča. Po povedanem so bili izpolnjeni vsi pogoji za odškodninsko odgovornost tožene stranke, zato je odločitev prvega sodišča, ki je tožniku škodo priznalo pravilna. Po povedanem pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).