Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje očitek kršitve kazenskega zakona, ki pa ga ne konkretizira, zato Vrhovno sodišče kršitve ni moglo preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožni državni tožilec v Mariboru B.M. je dne 14.12.1998 vložil pri Okrožnem sodišču v Mariboru zoper D.S. obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. v zvezi z 1. odstavkom 244. člena KZ ter kaznivega dejanja preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji po 236. členu KZ. Obtožnica je pravnomočna, obtoženec S.D. se nahaja v priporu od 30.9.1998 dalje.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 27.9.1999 pripor, odrejen in podaljšan zoper obtoženega D.S. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije po 2. odstavku 207. člena ZKP iz istega pripornega razloga ponovno podaljšal. Podaljšanje pripora je zunajobravnavni senat obrazložil z ugotovitvijo, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora, niso v ničemer spremenile.

Obtoženec je tudi državljan Republike Venezuele in ima venezuelsko potno listino na ime E.R.O., na isto ime pa ima tudi osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, torej listini, ki sta mu bili izdani v tujini. Poleg tega je imel začasno bivališče na takšno svoje ime v Republiki Avstriji, kjer je imel odprte bančne račune in hranilne knjižice ter svoja podjetja. S tem je utemeljen sklep, da ima v tujini dobre zveze, vse okoliščine pa kažejo, da za obtoženca ni praktično nobene ovire, da ne bi poskušal ovirati potek kazenskega postopka tako, da se umakne v tujino, ker ima zagotovljene vse eksistenčne pogoje. Le pripor lahko zagotovi učinkovit način obtoženčeve navzočnosti, brez katere kazenski postopek glede na kompleksnost obravnavane zadeve z nobenim izmed milejših ukrepov, ki zagotavljajo obtoženčevo navzočnost, ne bi preprečil možnost zlorabe za beg obtoženca v tujino.

Z napadenim sklepom je Višje sodišče v Mariboru pritožbi obtoženčevih zagovornikov in sicer odvetništke družbe Č. ter odvetnika Ž.K. zavrnil kot neutemeljeni. Pritožbeno sodišče v razlogih napadenega sklepa v celoti soglaša z zaključkom prvostopnega sklepa, da se okoliščine doslej v ničemer niso spremenile, zato ni moč pritrditi izvajanjem pritožb, da se pri prvostopnem sklepu ponavljajo "dosedanje floskule", ko dosedanjim razlogom o podaljšanju pripora v nespremenjenih okoliščinah pripornega razloga begosumnosti dejansko ni moč dodati ničesar novega. Sicer pa tudi pritožbi zoper prvostopni sklep ne navajata ničesar novega. Okoliščina, da doslej Vrhovno sodišče še ni odločilo v zvezi s predmetnim priporom, glede zahteve za varstvo zakonitosti ta okoliščina ne more imeti vpliva na odločanje pritožbenega sodišča v tej zadevi. Očitek dolgotrajnosti kazenskega postopka na prvostopnem sodišču in izpodbijanje obtoženčeve krivde za očitani kaznivi dejanji ne more biti predmet pritožbenega reševanja te priporne zadeve, pač pa nadaljnje faze kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje.

Zagovorniki obtoženega D.S., odvetnik dr. P.Č. so 18.10.1999 vložili pri Okrožnem sodišču v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti, hkrati z zahtevo za pospešitev postopka pred Vrhovnim sodiščem. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki ponavljajo razloge navedene v zahtevi z dne 23.8.1999 in predlagajo, da Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP zahtevi ugodi tako, da s spremenjeno odločbo pripor zoper D.S. odpravi. Vloženo zahtevo zagovorniki obrazlagajo z naslednjim. Po 2. odstavku 200. člena ZKP sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, kar narekuje med drugim posebno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Stališče Okrožnega sodišča v Mariboru, da se zadeva podaljšuje zaradi tega, ker zagovorniki vlagajo pritožbe, je absurdno. Ob uporabi fotokopirnih strojev, kot se to dogaja v postopkih pred Ustavnim sodiščem, bi se izognili nepotrebnemu pošiljanju spisov na inštančna sodišča in nazaj, ko je zato postopek v nasprotju z zakonom, ustavo, in zlasti v nasprotju z vsemi s strani te države ratificiranimi mednarodnimi konvencijami. V tem je podana po stališču vložnikov zahteve kršitev postopka, sicer pa je že dolgo jasno, da elementov kaznivega dejanja po 244. členu KZ (kot je opisano v obtožbi) ni. Obtoženec je namreč prodal svoje podjetje P. podjetju F., katerega solastnika v času dejanja sta bila z ženo vsak do 1/2, kot to sledi iz registra. Razpolaganje lastnika z njegovo lastnino ni mogoče sankcionirati. Ob takem stanju "utemeljenega suma" je nesprejemljivo nekoga zadrževati v priporu zaradi begosumnosti, Ie zaradi fotokopije venezuelskega potnega lista ali lastnih zatrjevanj o tujem državljanstvu. Končno se vložniki sklicujejo na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in sicer točko C 5. člena.

Vrhovni državni tožilec J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev le-te glede na to, da s trditvami zagovornikov, da je "že dolgo jasno, da elementov tega kaznivega dejanja ni" in "nemogoče je sankcionirati ravnanje lastniku z njegovo lastnino", zakaj in na kak način je sodišče kršilo zakon in da so kršitve zares podane, pa iz zahteve ne sledi.

Zahteva zagovornikov obtoženega D.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ko vložniki ponavljajo tudi v tej zahtevi za varstvo zakonitosti svoje trditve in zahteve v dosedanjem postopku v zvezi s podaljšanjem pripora obtoženemu S., vključno z izvajanji v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi 23.8.1999, Vrhovno sodišče glede na odločitev v navedeni zadevi v sodbi z dne 4.11.1999, opr.št. I Ips 217/99, ponavlja, ob nespremenjenih okoliščinah in ugovorih vložnikov, razloge navedene sodbe in sicer, da niti kršitev določb postopka niti kršitev kazenskega zakona tudi v z zahtevo za varstvo zakonitosti napadenih sklepih sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ni. Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka in sicer 2. odstavka 200. člena ZKP glede trajanja pripora, tudi v zvezi z zatrjevano kršitvijo ustave in evropske konvencije o človekovih pravicah, tako glede odreditve oziroma podaljšanja pripora in v zvezi z pravico do sojenja v razumnem roku ni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da procesna dejanja prvostopnega sodišča v zvezi z izvajanjem dokazov, ki jih predlagajo stranke o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti obtožbe, ne dajejo podlage za zaključek, da glede na predmet obtožbe sojenje in s tem trajanje pripora poteka ob nepotrebnem zavlačevanju, ko so zaenkrat še vedno spoštovani zakoniti roki iz 207. člena ZKP.

Prav tako v zahtevi za varstvo zakonitosti, ob očitku kršitve kazenskega zakona ni navedena konkretizacija teh kršitev. Opis dejanja v obtožbi ima znake kaznivega dejanja, kot je že pojasnjeno v prej navedeni odločitvi o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi I Ips 217/99. S trditvijo zahteve, da "je že dolgo jasno, da elementov tega kaznivega dejanja ni" in "nemogoče je sankcionirati ravnanje lastnika z njegovo lastnino" teza obrambe, da v obtožbi opisanem dejanju pod I. ni elementov kaznivega dejanja po 244. členu KZ, ne more uspeti. V čem naj bi bila kršitev kazenskega zakona, ko prvostopno sodišče izvaja dokazni postopek o utemeljenosti vseh elementov obtožbe, obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti ne pove.

Glede na vse povedano je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je ugotovilo, da tudi v tej zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno očitanih kršitev v napadenih sklepih ni, skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.