Jedro

V času veljavnosti Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini - Uredbe 2009 (to je v času od 1. 3. 2009 do 1. 7. 2010), je za pridobitev pravice do dodatka za pripravljenost in premestljivost, ki pripada pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih, zadostovala opredelitev mednarodne vojaške dolžnosti kot premestljive v opisu delovnega mesta (17. člen Uredbe 2009).

Dolžnost, ki jo je tožnik opravljal, je potrebno šteti za premestljivo, saj lahko zaradi zasedanja take dolžnosti kadarkoli pride do potrebe po premestitvi. Zato tožniku gre vtoževani dodatek za pripravljenost in premestljivost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (zadnji stavek točke II izreka) in v odločitvi o stroških postopka (točka IV izreka) spremeni, tako da se v tem delu glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati dodatek za pripravljenost in premestljivost - za čas od 13. 4. 2010 do 30. 4. 2010 v znesku 246,72 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5. 5. 2010 dalje do plačila, - za maj 2010 v znesku 387,70 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5. 6. 2010 dalje do plačila, - za junij 2010 v znesku 387,70 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 5. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 605,25 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila." Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 193,31 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke, št. ... z dne 16. 2. 2010 ter sklep in odločbo, št. ... z dne 11. 7. 2011 v delu, ki se nanaša na določitev pravice do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh plačati dodatek za pripravljenost in premestljivost, in sicer po posameznih mesecih za čas od 1. 8. 2009 do 12. 4. 2010, pri tem od posameznih mesečnih zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa plačati tožniku (II. točka izreka). V III. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožniku za čas od 1. 12. 2009 do 30. 6. 2010 šteti zavarovalno dobo s povečanjem z 12 na 18 mesecev, iz tega naslova obračunati vse pripadajoče prispevke in davke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje z 12 na 18 mesecev ter jih plačati pristojnim institucijam. Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh od pravnomočnosti povrniti stroške postopka v znesku 391,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene prvostopenjske sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka tožnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožnika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Tožnik se z izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu ne strinja in meni, da so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, posledično je materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnik navaja, da je materialno pravna podlaga za izplačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost 17. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba 2009; Ur. l. RS, št. 14/09). Bistveno pri presoji upravičenosti do predmetnega dodatka je, ali je dolžnost vodje oddelka za analizo misij, (...) v A. v Italiji, ki sodi v B. (listina A12 - opis delovnega mesta), ki jo je zasedal tožnik, določena kot premestljiva. Izvedena dokazna ocena listine A10 (izjava častnika za kadre B. je povsem napačna. Bistvo citirane izjave je, da je vse osebje upravičeno do razporeditve, ki se lahko zgodi kadarkoli, v neomejenem časovnem obdobju. Za zasedbo kateregakoli delovnega mesta v okviru B. je lahko potrebno opraviti kakšne operativne razporeditve oz. začasne dodelitve nalog zunaj ali znotraj meja NATO, kar dejansko pomeni, da lahko zaradi zasedanja takšne dolžnosti kadarkoli pride do potrebe po premestitvi, ki ni časovno limitirana. Za pripadnike, ki zasedajo take „premestljive“ dolžnosti, med katere je šteti tudi dolžnost, ki jo je do 30. 6. 2010 zasedal tožnik, pa je skladno z Uredbo 2009 določen dodatek za pripravljenost in premestljivost. Ugotovitev prve stopnje, da NATO tožnika brez izrecnega soglasja tožene stranke ne bi smel razporediti na drugo dolžnost, je ob upoštevanju Uredbe 2009 nebistvena, saj ni vprašanje, ali je tožnik premestljiv, ampak, ali je premestljiva mednarodna vojaška dolžnost, ki jo je tožnik zasedal. Tega ključnega dejstva pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo oz. ga je ugotovilo napačno. Obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, bi bila smiselna le, če bi upoštevalo z Uredbo 2010 (Ur. l. RS, št. 51/2010) spremenjeni 17. člen, ki pa se glede na vtoževano obdobje ne sme uporabiti. Do 30. 6. 2010 ni bilo nikjer določeno, da bi moralo poveljstvo za tožnika izdati akt o pripravljenosti za premestitev, da bi bil slednji upravičen do predmetnega dodatka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik v pritožbi navaja, da so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj kot tudi v zvezi z dokaznimi listinami v nasprotju. Po vsebini tožnik sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa tožnik svojih pritožbenih navedb, ki se tičejo očitka absolutnih bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziral, njegove pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je tako zgolj preverilo, ali so podane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takšne kršitve niso podane.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik uveljavljal več tožbenih zahtevkov, med drugim tudi dajatveni zahtevek na plačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost, in sicer mesečno za čas od 1. 8. 2009 do 12. 4. 2010. Sodišče prve stopnje je navedenemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer za obdobje od avgusta 2009 do aprila 2009, medtem ko je zavrnilo zahtevek za obdobje od 13. 4. 2010 do 30. 6. 2010. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Obrazložitev izpodbijane sodbe je v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka na plačilo dodatka, kratka. Sodišče prve stopnje navede zgolj, da iz izjave častnika za kadre B. (A10) ne izhaja, da je enota, v kateri je tožnik opravljal delo, premestljiva. Ker tožnika NATO brez izrecnega soglasja tožene stranke ne sme razporediti na drugo dolžnost, je po zaključku sodišča prve stopnje šteti, da tožnik ni premestljiv in je zato njegov tožbeni zahtevek v tem delu, kot navedeno, zavrnilo.

Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da predstavlja materialnopravno podlago predmetnega spora Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009; v nadaljevanju Uredba 2009), ki je veljala v času od 1. 3. 2009 do 1. 7. 2010 in je v prvem odstavku 17. člena določala, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih in katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada dodatek v višini 10 % nominalne osnove za delo v tujini. Glede na to, da tožnik vtožuje plačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost za čas od 1. 8. 2009 do 30. 6. 2010, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da je za presojo predmetnega spora potrebno uporabiti Uredbo 2009 in ne kasneje spremenjene uredbe, ki je veljala od 1. 7. 2010 dalje (Ur. l. RS, št. 51/2010; v nadaljevanju Uredba 2010). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba izrecno ne navaja materialnopravne podlage, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo za presojo predmetnega spora.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izjavo častnika za kadre B. (A10), zaradi česar je zmotno oz. nepopolno zaključilo, da ne gre šteti, da je tožnik premestljiv, čeprav je glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, odločilno, ali je dolžnost, ki jo je tožnik opravljal, premestljiva. V času veljavnosti uredbe Uredbe 2009, ki je, kot je že omenjeno, relevantna v tem sporu, je za pridobitev pravice do dodatka za pripravljenost in premestljivost zadostovala opredelitev mednarodne vojaške dolžnosti kot premestljive v opisu delovnega mesta(1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izjave o premestitvi z dne 24. 12. 2008 s prevodom (A11) izhaja, da je vse osebje upravičeno do razporeditev in da so višji nacionalni častniki pooblaščeni odobriti sodelovanje osebja iz svoje države v nalogah v okviru razporeditve. Nadalje iz omenjene izjave izhaja, da je za zasedbo kateregakoli delovnega mesta v okviru B. lahko potrebno opraviti operativne razporeditve in / ali začasne dodelitve nalog tako znotraj meja NATA kot tudi izven njih z namenom izpolnjevanja svojih zadolžitev za NATO. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na tisti del omenjene izjave v kateri je navedeno, da osebje sodelujoče države ne bo razporejeno v morebitne operacije brez predhodnega dovoljenja sodelujoče države. Pritožbeno sodišče v zvezi navedenim pojasnjuje, da za pravilno odločitev v tem sporu, upoštevaje prvi odstavek 17. člena Uredbe 2009, ni bistveno, ali je za razporeditev osebja potrebno dovoljenje sodelujoče države ali ne, pač pa, ali je dolžnost osebja (t. j. delavcev) premestljiva, kar z drugimi besedami pomeni, ali jih je možno premestiti na drugo lokacijo. Tožnik v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je dolžnost, ki jo je tožnik opravljal potrebno šteti, za premestljivo, saj lahko zaradi zasedanja take dolžnosti kadarkoli pride do potrebe po premestitvi. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikovimi pritožbenimi navedbami in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj bi bil na podlagi izvedenih dokazov pravilen zaključek, da je mogoče dolžnost, ki jo je tožnik opravljal, šteti za premestljivo in mu iz tega razloga gre dodatek za pripravljenost in premestljivost. Sodišče prve stopnje je ugotovitev o nepremestljivosti dolžnosti, ki jo je opravljal tožnik, sprejelo izključno na podlagi listin v spisu, še zlasti opisa delovnega mesta (priloga A12) in izjave o razporeditvi (priloga A11), zato je pritožbeno sodišče lahko tudi brez pritožbene obravnave glede tega vprašanja ugotovilo drugačno dejansko stanje. V skladu z 2. alineo 358. člena ZPP sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič iz 236. člena ZPP, ogledne predmete, ki so v spisu ali posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze.

Eden od vidikov uresničevanja ustavnega načela enakosti pred zakonom je tudi ta, da sodišča v istovrstnih sporih odločajo enako. Pritožbeno sodišče je v povsem istovrstnem sporu odločalo z že citirano sodbo Ppd 430/2013 z dne 27. 9. 2013. Tudi v tistem sporu je šlo za častnika, ki je za čas napotitve na opravljanje nalog v tujino v okviru sodelovanja SV v B. v A. med drugim uveljavljal tudi plačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost na podlagi Uredbe 2009. Z navedeno sodbo je bil temu častniku ta dodatek tudi dosojen.

Glede višine tožbenega zahtevka v spremenjenem delu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče upoštevalo izračun tožene stranke (B15), ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje in s katerim se je tožnik strinjal. Tožniku tako pripada dodatek za pripravljenost in premestljivost za preostali del aprila v višini 246,72 EUR (za čas do 12. 4. 2010 je dodatek tožniku že dosojen v zadnji alinei točke II izreka izpodbijane sodbe), za maj in junij 2010 pa mesečno 387,70 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (druga alineja 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijanega dela sodbe v zavrnilnem delu je bilo upoštevaje drugi odstavek 165. člena ZPP potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku. Sodišče prve stopnje je glede na uspeh strank v postopku odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku stroške postopka, zmanjšane za toliko, kolikor je imela sama stroškov glede na uspeh in kolikor tožnik v postopku ni uspel. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnik uspel v celoti, mu mora tožena stranka glede na prvi odstavek 154. člena ZPP v celoti povrniti stroške postopka, kot jih je priznalo in odmerilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 605,25 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora tožena stranka povrniti potrebne stroške za pritožbo, ki znašajo: nagrada za postopek 89,60 EUR (osnovni količnik 1,00 je po prilogi k tabeli 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) 56,00 EUR - vrednost spornega predmeta do 1.200,00 EUR), 22 % DDV, kar znaša 109,31 EUR, in znesek sodne takse za pritožbo 84,00 EUR, kar skupaj znese 193,31 EUR. Izrek o stroških je v skladu z določbami 154., 155. člena, drugega odstavka 165. člena ZPP in ZOdvT.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VDSS, opr. št. Pdp 430/2013 z dne 27. 9. 2013.