Jedro

Ker je glavni namen roka, ki mora poteči med prejemom vabila in zagovorom, da ima delavec dovolj časa, da se učinkovito pripravi na zagovor, ob dejstvih, da se je tožnik zagovora udeležil, da je zagovor osebno podal in da si je za zagovor zagotovil tudi strokovno pomoč, tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu, da je imel za pripravo na zagovor dva delovna dneva in ne tri delovne dni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 28. 7. 2010 nezakonita in se razveljavit; za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 7. 2010 ni prenehalo, temveč še traja, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, kot jo določa zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter tožniku naloži povračilo stroškov oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Po določilu 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni. Glede na to, da je bila tožniku obdolžitev z vabilom na zagovor vročena 12. 7. 2010, je razumen tri delovne dni dolg rok za pripravo zagovora iztekel šele z iztekom 15. 7. 2010 in bi bil prvi možni dan zagovora šele 16. 7. 2010. Že iz tega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja, s tem, ko je tožnik 1. 7. 2010 med 7.00 in 8.30 uro odtujil odpadni material večjih dimenzij in ga prepeljal na drugo lokacijo tožene stranke. Sodišče prve stopnje niti ne pove, katero kaznivo dejanje naj bi tožnik storil. Iz obrazložitve pa tudi ne izhaja količina odpadnega materiala, ki naj bi bila odtujena in njegova vrednost. Kaznivo dejanje odtujitve odpadnega materiala se lahko stori samo naklepno. Dejstvo pa je, da naklep tožnika, da odtuji odpadni material tožene stranke ni podan, niti ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in utemeljilo. Brez protipravnega naklepa storiti kaznivo dejanje odtujitve odpadnega materiala, ravnanje tožnika zgubi lastnost kaznivega dejanja. Da namen tožnika ni bil protipravna odtujitev odpadnega materiala izhaja tako iz izpovedi prič S.H. kot D.K., ki je tudi izpovedal, da se je govorilo, da bi se sporni odpadni material uporabilo za ograjo, kot tudi iz dejstva, da so se cevi ves čas nahajale na območju tožene stranke ter da so dogajanje vsi videli in so zanj vedeli, sporne cevi pa tudi na drugi lokaciji niso bile zakrite in nenazadnje, da jih tožnik s sodelavcem nemudoma, ko so mu nadrejeni tako odredili, odpeljal nazaj na prvotno lokacijo. Da ravnanje tožnika ni bilo kaznivo dejanje, bi lahko zaključili tudi iz okoliščine, da je bilo rečeno vzdrževalcem, da naj se pregleda, ali je pred demontažo še kaj uporabnega materiala za toženo stranko. Res je, da bi tožnik o spornih ceveh za potrebe ograje lahko predhodno obvestil nadrejene, vendar pa je tožnik kot član sveta delavcev in član komisije za varstvo pri delu presodil, da v danih okoliščinah, ko so se pri kupu odpadnega materiala že nahajali ostali delavci, dejansko ravna v korist tožene stranke in da bo formalnosti glede predloga nadrejenim podal kasneje skupaj z ostalimi delavci. Sodišče prve stopnje je sledilo priči Ž.P., kateremu pa ni mogoče nekritično slediti. Dejstvo je, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik dela odpadnega materiala ni vrnil. V konkretnem primeru tudi ni jasno, ali je bil sporni material v lasti tožene stranke ali že v lasti S. .... V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so v zvezi s kršitvijo Pravilnika o delovnim času izpolnjeni znaki kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz druge malomarnosti, saj je tožnik zapustil delovno mesto pri stroju še v času, ko se je delo še opravljalo, navaja, da je potrebno ugotoviti, da je bilo delo tisti dan opravljeno, kasneje pa je tožnik nadaljeval z drugim delom-čiščenja. Da je tožnik delal kot čistilec nožev je dopustil v svoji izpovedi tudi D.K., zaslišan kot priča. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe, da je dejanje, ki ga je tožnik storil v škodo pogodbenega partnerja, omajalo ali škodilo ugledu tožene stranke, zaradi česar je navedba tožene stranke o porušenem zaupanju razumljiva. Sodišče je namreč tisto, ki bi moralo presoditi, ali so podane okoliščine iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Z bistveno kršitvijo procesne pravice, neizvedbe predlaganih dokazov z zaslišanjem prič I.M., J.Z., F.C., M.Ž. in g. R., ki bi lahko potrdili, da tožnik ni protipravno odtujil spornih cevi, pač pa je bil skupen namen delavcev, da se le-te uporabijo v korist tožene stranke, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, tožniku pa je bila kršena pravica do izjave po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče neizvedbe dokazov tudi ni obrazložilo. Tožena stranka tudi ni dokazala nastanka kakršnekoli škode zaradi dejanj, ki se očitajo tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, to je, kdaj je tožnik prejel vabilo z obdolžitvijo (12. 7. 2010 ob 8.40 uri) in kdaj je bil podan zagovor (15. 7. 2010 ob 9.00 uri). Iz teh ugotovitev izhaja, da je imel tožnik več kot tri delovni dni časa za pripravo zagovora. V kolikor je tožnik menil drugače, bi moral takoj zahtevati daljši rok za pripravo zagovora, če ne prej, pred samim zagovorom. V obravnavani zadevi ne more biti sporno, da gre pri odtujitvi za kaznivo dejanje tatvine. Tožnik je v nasprotju z internimi akti material odpeljal s prostora, ki je bil pripravljen za odvoz s strani pogodbenega partnerja tožene stranke. Pri tem ni niti pomembno, ali je bil material v tistem času še v lasti tožene stranke ali že poslovnega partnerja. Obstajal je dogovor, da ga bo podjetje S. ... odpeljalo in ravnanje tožnika je škodilo ugledu tožene stranke in je posledično pripeljalo do nezaupanja med delodajalcem in delavcem. Tožnik je naklepno storil očitano dejanje, pri čemer je, kot se je izkazalo v dokaznem postopku, zapustil delovno mesto brez dovoljenja nadrejenega delavca, čeprav je delo v času dogodka, na njegovem stroju, še potekalo. Material je bil odpeljan, čeprav je P.P. tožnika in sodelavca Z. še pred dejanjem opozoril, naj ga pustita pri miru. Če bi tožnik res nameraval material uporabiti v korist tožene stranke, bi se moral pred tem pozanimati, kaj je z materialom za odvoz in ga odpeljati šele po pridobljenem ustreznem dovoljenju s strani pristojnih oseb, kar je bilo tožniku znano, glede na to, da je bil član Sveta delavcev. Sicer pa tožnik ni bil v ničemer povezan z odpadnim materialom kot delavec na delovnem mestu operater rezalnega stroja. Ker je material nemudoma vrnil, le potrjuje, da se je dobro zavedal sovjega protipravnega ravnanja. Tožniku se očita tudi odvzem materiala družbe, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po 37. točki 51. člena Kolektivne pogodbe delavcev poslovnega sistema A. d.d.. V zvezi s tem, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič I.M., J.Z., F.C., M.Ž. in g. R. pa meni, da s tem tožniku niso bile kršene procesne pravice. Že z izvedbo dokazov v postopku je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno in zaslišanje dodatnih prič ni bilo potrebno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, in sicer 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 28. 7. 2010 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Tožniku je očitala, da je dne 1. 7. 2010 med 7.00 in 8.30 uro skupaj s sodelavcem Jankom Zagorcem samovoljno zapustil delovno mesto in na lokaciji Ipavčeve 32 odtujil odpadni material večjih dimenzij, ki ga je pogodbeni partner pripravil za odvoz. To sta storila tako, da sta ga naložila na viličar in mimo vratarnice in po glavni cesti prepeljala na lokacijo Ipavčeve 23 a, kar sta storila dvakrat, prvič ob 7.55 uri in drugič ob 8.27 uri. Tam sta material razložila in ga zakrila s paletami. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s takšnim ravnanjem kršil pogodbo o zaposlitvi, Kolektivno pogodbo delavcev poslovnega sistema A., d.d., Navodilo za delo 037 – Urejanje delovnega časa, predpise s področja varstva pri delu in cestnoprometne predpise in ima takšno ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja. Zaradi tožnikovega ravnanja je prišlo do porušenja zaupanja med pogodbenima strankama, kar pa predstavlja takšno okoliščino, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Po izvedenih dokazih, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listine priložene v spisu in z zaslišanjem tožnika ter prič P.B., P.P., S.H., Ž.P. in D.K., je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z zagotovitvijo razumnega roka za pripravo zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožniku dejansko omogočen razumen rok in da ta ni bil krajši od 3 delovnih dni. Ugotovilo je, da tožnik nikoli ni opozoril na kakršnokoli časovno stisko v zvezi s pripravo zagovora, lahko si je tudi zagotovil strokovno pomoč. V zvezi z očitanimi kršitvami pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik s tem, ko je dne 1. 7. 2010 med 7.00 in 8.30 uro odtujil material večjih dimenzij in ga prepeljal na drugo lokacijo tožene stranke kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Nadalje je tudi zaključilo, da so tudi v zvezi s kršitvijo Pravilnika o delovnem času izpolnjeni znaki kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj je tožnik zapustil delovno mesto pri stroju še v času, ko se je delo opravljalo.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, da je tožnik obdolžitev in vabilo na zagovor prejel dne 12. 7. 2010 ob 8.40 uri, zagovor pa je bil dne 15. 7. 2010 ob 9.00 uri, zmotno zaključilo, da rok za zagovor v obravnavani zadevi ni bil krajši od treh delovnih dni, vendar pa kljub temu po stališču pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, kot to uveljavlja pritožba. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pravdni stranki obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, v postopku nista zatrjevali. Rok, določen v drugem odstavku 83. člena ZDR, je procesni rok. ZDR ne določa načina štetja rokov, zato je sodišče dolžno zakonsko praznino zapolniti z ustrezno razlago. Štetje oziroma računanje rokov določa ZPP. Po določbi 2. odstavka 111. člena ZPP se dan vročitve ali sporočitve ali dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, ne všteva v rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Glede na to, da je bilo tožniku vabilo na zagovor vročeno dne 12. 7. 2010, zagovor pa je bil predviden in izpeljan 15. 7. 2010, je imel tožnik dva delovna dneva za pripravo svoje obrambe in ne tri delovne dni, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to, pa iz podatkov v spisu izhaja, da se je tožnik zagovora dne 15. 7. 2010 udeležil in tudi zagovor osebno podal, pri čemer je imel zagotovljeno tudi strokovno pomoč s strani pooblaščenke T.L.. Ker je glavni namen roka za zagovor, da ima tožnik dovolj časa, da se učinkovito pripravi na zagovor, po stališču pritožbenega sodišča, ob dejstvu, da se je tožnik zagovora udeležil in tudi zagovor osebno podal in si je za zagovor zagotovil tudi strokovno pomoč, tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, kljub temu, da je imel za pripravo na zagovor dva delovna dneva in ne tri delovne dni, kot je to določeno po 2. odstavku 83. člena ZDR. Tako je pritožbeni ugovor v tem delu neutemeljen.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z tožniku očitanimi kršitvami napravilo zaključke, pri čemer zanje ni navedlo razlogov, oziroma ni napravilo dokazne ocene, ki bi omogočila njihovo preverljivost. Tako je zaključilo, da je tožnik s tem, ko je dne 1. 7. 2010 med 7.00 in 8.30 uro odtujil material večjih dimenzij in ga prepeljal na drugo lokacijo tožene stranke kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pri tem pa sodišče ne navede, katero kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je storil tožnik, niti ne pojasni, katere znake kaznivega dejanja naj bi kršitev imela. Pri presoji, ali ima očitano ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi že sam točno določi člen kaznivega dejanja, bistveno je, da navede znake kaznivega dejanja. Sodišče pa mora pri presoji, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, upoštevati, kako so ti znaki določeni v Kazenskem zakoniku, pri čemer mora svojo odločitev tudi obrazložiti, tako da je iz obrazložitve sodbe jasno vidna miselna pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. V kolikor se bo sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožniku očitana storitev kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/09, v nadaljevanju KZ-1) bo moralo presoditi, ali so v tožnikovem ravnanju izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja tatvine, kot so določeni v 204. členu KZ-1, po katerem kaznivo dejanje tatvine stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je poleg elementa odvzema tuje premične stvari, element kaznivega dejanja tatvine tudi prilastitveni namen, ki mora biti izkazan v tožnikovem ravnanju.

Tudi v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da so v zvezi s kršitvijo Pravilnika o delovnem času izpolnjeni znaki kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj je tožnik zapustil delovno mesto pri stroju še v času, ko se je delo opravljalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem delu manjkajo razlogi, ki bi omogočali preverljivost odločitve. Odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje mora torej presoditi, ne samo, ali je dokazana kršitev, temveč tudi ali je kršitev hujša, česar pa sodišče prve stopnje ni presojalo. Iz Kolektivne pogodbe delavcev poslovnega sistema A. d.d. (priloga B3) namreč izhaja, da je tožena stranka v 50. členu opredelila, katera dejanja oziroma opustitve šteje kot lažje kršitve delovnih obveznosti, v 51. členu pa, katera šteje za hujše kršitve delovnega obveznosti. Pritožba pravilno opozarja na 1. točko 50. člena, kjer je neupravičena zapustitev dela med delovnim časom opredeljena kot lažja kršitev delovnih obveznosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo in tega pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Prav tako pa Kolektivna pogodba tožene stranke lažje in hujše kršitve delovnih obveznosti ureja v pomenu prejšnje delovnopravne zakonodaje. Poudariti je tudi, da novi ZDR, ki je pričel veljati leta 2003 v 2. odstavku 175. člena izrecno določa, da disciplinska sankcija ne sme trajno spremeniti delovno pravnega položaja delavca, kar pomeni, da delavcu v disciplinskem postopku ne more biti podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko delavcu preneha delovno razmerje. Po določilu 1. odstavka 175. člena ZDR se lahko disciplinsko odgovornemu delavcu izreče opomin ali npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so te določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

Glede na navedeno je ugotoviti, da izpodbijane sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost odpovednih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedene kršitve, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to določa 354. člen ZPP.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev pravil postopka, pri čemer bo moralo v zvezi z odpovednim razlogom po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR tožniku očitano ravnanje sprva presoditi v smislu kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, nato pa bo moralo presoditi, ali so v tem ravnanju izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja. Pri tem bo moralo določno opredeliti kaznivo dejanje in opraviti presojo, ali je tožnik z očitanim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. V zvezi z odpovednim razlogom po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa bo moralo sodišče prve stopnje tožniku očitano ravnanje presoditi ob upoštevanju opredelitev kršitev delovnih obveznosti, kot jih je določila tožena stranka v 50. in 51. členu Kolektivne pogodbe delavcev poslovnega sistema AERO. Nato bo o tožnikovem tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.