Jedro

Sodna praksa je že sprejela stališče, da je delujoča motorna žaga nevarna stvar, žaganje drv s takšno žago pa nevarna dejavnost. Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. tako spremeni, da se znesek 1.997,80 EUR nadomesti z zneskom 2.597,80 EUR, v točki II. pa se znesek 5.002,20 EUR nadomesti z zneskom 4.402,20 EUR, v točki III. pa znesek 293,36 EUR nadomesti z zneskom 498,80 EUR. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 112,80 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.997,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe). V presežku za znesek 5.002,20 EUR in zakonske zamudne obresti od 1. 8. 2012 do 1. 5. 2014 je zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 293,36 EUR pravdnih stroškov (točka III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP pritožil tožnik. Meni, da k nastanku škode ni prispeval in je sodišče z odločitvijo, da nosi 20 % sokrivde zmotno uporabilo materialno pravo. Kako se bo delo opravljalo je določil zavarovanec tožene stranke. Glede na izbrani način dela se ni moglo opravljati drugače, kot da je tožnik stal v bližini zavarovanca tožene stranke, sicer bi mu vej ne mogel podajati. Do poškodbe tožnika pa je prišlo predvsem zato, ker je pri žaganju veje rezilo motorne žage spodneslo. Vzrok izhaja iz sfere zavarovanca tožene stranke in je zato tožena stranka izključno odgovorna. Nadalje meni, da je odškodnina iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti v višini 1.200,00 EUR izrazito prenizka. Primerna bi bila odškodnina v višini 2.000,00 EUR. Tudi odškodnina za strah je določena prenizko. Tožnik je utrpel hud primarni strah, trpel je tudi sekundarni strah. Primerna bi bila odškodnina v višini 700,00 EUR. Kolikor je sodišče določilo nižjo odškodnino za strah je zmotno uporabilo materialno pravo. V posledici poškodbe ima oškodovanec senzibilitetno motnjo na radialni strani kazalca, ki se manifestira kot drevenenje, zmanjšan občutek in občutljivost na mraz. To mu povzroča težave pri finih in težjih delih z desno roko, kjer je potreben zanesljiv prijem in tudi pri fizičnih delih z desno roko v neugodnih vremenskih razmerah kot je mraz. Tožnik je brez zaposlitve, poklic mesarja opravlja priložnostno. Glede na starost in poklic bi moralo sodišče tožniku priznati zahtevani znesek, prisojeni je veliko prenizek. Sodišče je napačno določilo datum od katerega tečejo zakonite zamudne obresti. Tožena stranka je bila z zahtevkom tožnika seznanjena 26. 6. 2012, ko je prejela odškodninski zahtevek in od tedaj dalje tečejo tudi obresti, zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnik trdi, da je zavarovancu tožene stranke pri žaganju veje rezilo motorne žage spodneslo in zadelo tožnika. V posledici je ta utrpel poškodbe desnega palca. Sodna praksa je že sprejela stališče, tako ni dvoma, da je delujoča motorna žaga nevarna stvar, žaganje drv s takšno žago pa nevarna dejavnost. Obligacijski zakonik (OZ) v 149. členu določa, da se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Kdaj je imetnik stvari prost odgovornosti določa 153. člen OZ. Ta člen v tretjem odstavku določa, da se imetnika deloma oprosti odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka. Po oceni prvega sodišča je opravljal delo premalo skrbno in varno oziroma stal je v neposredni bližini priče B., ki je upravljal z motorno žago. Soprispevek tožnika je ocenilo na 20 %. Takemu zaključku sodišča ni moč slediti in ima pritožba prav, da soprispevka tožnika ni bilo. Sicer pa sodišče v 5. točki obrazložitve pravi, da je delo organiziral priča B., v korist čigar se je delo opravljalo in je bil vešč ravnanja z motorno žago. Žagati naj bi pričel prej, predno se je prepričal, ali to lahko varno stori oziroma ali je tožnik umaknil svoje roke. Žago mu je spodneslo naenkrat, v posledici je tožnika porezala po kazalcu desne roke. Priča B. je torej delo organiziral, sam rokoval z motorno žago, torej je bilo na njem, da tožnika opozori, da se bolj odmakne stran od njega. Tako tožniku ni mogoče očitati premajhne skrbnosti in tako tudi ne soodgovornosti za nastale poškodbe.

5. Ni pa slediti pritožbi v delu, ki se nanaša na višino določene odškodnine za bolečine in nevšečnosti, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem konkretnem primeru individualizirati. Ob tem je vezano na merila določena v 179. členu OZ in sicer mora upoštevati stopnjo telesnih in duševnih bolečin ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer višina odškodnine ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, upoštevajoč razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje ter primerljivo z odškodninami za podobno škodo.

6. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz mnenja izvedenca medicinske stroke pravilno ugotovilo obseg škode, ki jo je v obravnavani nezgodi utrpel tožnik. Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tožnik teh ugotovitev ne izpodbija. Navaja pa, da je sodišče prve stopnje glede na težo poškodbe odmerilo prenizko odškodnino. Takšni oceni pritožbe pa ni slediti. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo težo poškodbe ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki so posledica raztrganine na kazalcu desne roke, kakor tudi nelagodnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke, v katerega strokovnost sodišče ni imelo razloga podvomiti, saj je svoja dognanja natančno in prepričljivo utemeljil, izhaja, da je tožnik trpel 2 dni srednje hude stalne bolečine, lahke stalne 2 tedna in nato še občasne lahke telesne bolečine 1 mesec. Bil je tudi operiran v lokalni anesteziji, hodil je na preveze, fizikalno terapijo. 3 tedne ni mogel delati z desno roko, nato pa so bile aktivnosti 3 tedne omejene. Glede na tako ugotovljen obseg telesnih bolečin in iz sodbe sodišča prve stopnje razvidnih nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih pritožba ne izpodbija, je odmerjena odškodnina iz tega naslova določena sicer na spodnji meji, vendar še vedno v okviru odškodnin, ki se za podobne škode prisojajo v drugih primerih. Enako primerno je določena tudi odškodnina za strah, tako primarni kot sekundarni. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR. Takšno odškodnino mu je določilo, ker je ocenilo, da ima težave pri delu z noži (opravlja delo mesarja) in pa pri delu v mrazu in delih na domači kmetiji. Sodišče ugotavlja le težave, ki so posledica poškodbe. Nič pa ne pove, kakšne duševne bolečine trpi tožnik v posledici teh težav. Le duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so osnova za določitev odškodnine za to vrsto škode. Po povedanem je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina kot jo je določilo sodišče glede na celoto primerna in primerljiva z odškodninami, določenimi v podobnih primerih.

7. Pritožbi pa tudi ni slediti v delu, ki se nanaša na tek zakonitih zamudnih obresti. Nedvomno je tožena stranka prejela vso dokumentacijo, na podlagi katere je lahko odločalo o odškodnini šele dne 16. 4. 2013 in šele po poteku roka, v katerem bi svojo dolžnost lahko izpolnila, pričnejo teči zakonite zamudne obresti. Odločitev prvega sodišča, ki je obresti priznalo od 1. 5. 2013 dalje, je zato pravilna.

8. Po povedanem je zahtevek tožnika po temelju v celoti utemeljen (ni njegovega 20% soprispevka). Tožniku tako gre odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v višini 1.200,00 EUR, za strah 300,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR, skupaj 3.000,00 EUR. Po odbitku odbitne franšize v višini 200,00 EUR, že plačane valorizirane odškodnine v višini 202,20 EUR je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 2.597,80 EUR. Zavrnjeni del zahtevka sedaj znaša še 4.402,20 EUR. V posledici pa se je spremenila tudi odločitev o stroških. Prvo sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na 1.196,79 EUR, stroške tožene stranke pa na 38,60 EUR. Glede na skupni uspeh tožnika 43,5% (50% po temelju in 37% po višini) mu je tožena stranka dolžna povrniti 520,60 EUR, tožnik pa toženi stranki 21,80 EUR. Po pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 498,80 EUR.

9. Tožnik je uspel s pritožbo glede temelja ne pa glede višine. Pritožbeni stroški tožnika znašajo 225,60 EUR. Glede na polovični uspeh pritožbe je tožena stranka dolžna povrniti tožniku še 112,80 EUR pritožbenih stroškov.