Jedro

Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na vse nasprotne argumente tožene stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi, so v celoti pravilni, zato jim višje sodišče lahko le pritrjuje in se nanje sklicuje. Sodna praksa je tako že zavzela stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma/ odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem zato v materialnem pravu nima opore.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica lastnica nepremičnine, parc. št. 19/24, k. o. ... (ID ...), ID znak parcela 0000 19/24, do celote. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da pravica uporabe brez pogodbe ali odločbe v smislu razpolagalne pravice v družbeni lastnini ni mogla biti prenesena, saj je takratni predpis izrecno predvideval, da sicer nima pravnega učinka. Niti z dolgoletno uporabo oziroma priposestvovanjem v družbeni lastnini oseba ni pridobila pravice uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Takrat veljavnih predpisov ni mogoče spreminjati na način, kot to sedaj izvaja sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Dovoljenja, izdana investitorjem in pravnim prednikom tožnice, so bila dovoljenja za izgradnjo in uporabo garaže, ni pa bila nanje prenesena lastninska pravica. Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da naj bi dogovor glede spornega zemljišča za gradnjo garaž in prenosa pravice uporabe na investitorja (kljub temu da obličnost ni bila spoštovana) predstavljal soglasje volj, saj so se odločbi in pogodbe nanašale le na prenos pravice uporabe za gradnjo garaže. To stališče pomeni popolno razvrednotenje takratnih pravnih predpisov in izrecnih prepovedi glede prenosa pravice uporabe v okviru družbene lastnine. Obstoječa sodna praksa pomeni odtujevanje zemljišč njej, fizičnim osebam pa pridobitev lastninske pravice brezplačno in brez pravne podlage. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 151/2015. Razlaga sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 271. člena SPZ je nepravilna, saj ta določba velja za konkretno pravno in dejansko situacijo in bi jo moralo sodišče upoštevati. Tožnica na zemljišču nima prav nobene pravice. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) je zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča, tožnica pa terja ugotovitev, da je ona lastnica zemljišča, kjer stoji njena garaža, saj jo je njen pravni prednik zgradil iz lastnih sredstev in z izrecnim dovoljenjem pravne prednice tožene stranke; ker je je bila ona (prek pravnih prednikov) ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, je postala (prek pravnih prednikov) tudi lastnica zemljišča pod garažo. 6. Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo vsa za odločitev pravno odločilna dejstva. Dejanske ugotovitve je nanizalo v 9. in 10. točki svoje obrazložitve ter za pritožnico očitno niso sporne, saj jih konkretizirano ne izpodbija; čeprav uvodoma navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, argumentirane graje dejanskih ugotovitev v nadaljevanju ne ponudi, s pavšalnim napadanjem dejanskega stanja pa ne more uspeti.

7. Podobno velja glede obstoja bistvenih kršitev postopka. Tudi zanje uvodoma reče, da jih uveljavlja, v nadaljevanju pa ne navede, katere od njih naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo.

8. Celotna pritožba se pravzaprav nanaša na nestrinjanje pritožnice z materialnim pravom, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, zlasti na ustaljeno sodno prakso, ki je njegov sestavni del. Pritožbeno sodišče zavrača v pritožbi ponavljajoče se očitke tožene stranke.1 Nanje je zelo izčrpno in povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo in ocenilo zakonsko ureditev ter nanizalo sodno prakso, ki je v podobnih primerih lastninjenja garaž, zgrajenih v sistemu družbene lastnine, enotna in ustaljena. Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na vse nasprotne argumente tožene stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi, so v celoti pravilni, zato jim višje sodišče lahko le pritrjuje in se nanje sklicuje. Sodna praksa je tako že zavzela stališče,2 da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma/ odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem zato v materialnem pravu nima opore.

9. Na splošno sicer drži, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe, a ključna razlikovalna okoliščina v tej zadevi je dejstvo, da so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe. In ti akti zato predstavljajo hkrati jasno izjavnovoljno ravnanje.3

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na nedopustnost prenosa pravice uporabe brez plačila ustreznega nadomestila po takratnih predpisih. S prenosom pravice uporabe je zemljišče namreč ostalo v družbeni lastnini, lastninjenje stavbnih zemljišč na podlagi imetništva pravice uporabe pa je posledica zakonodaje, sprejete v letu 1997. Za odločitev je torej pomembno, da so gradnjo garaž dovolili pristojni organi pravne prednice tožene stranke, tj. organi, ki so bili pristojni tudi za oddajo stavbnega zemljišča v uporabo. Z zgraditvijo garaže s potrebnimi dovoljenji in ob vednosti pravne prednice tožene stranke so bili glede na vse okoliščine obravnavanega primera tako izpolnjeni pogoji za prenos pravice uporabe na zemljišču, na katerem stojijo garaže, skladno z določbo 2. člena ZLNDL.4

11. Pritožbeno sklicevanje na prehodno določbo drugega odstavka 271. člena SPZ, iz razlogov, navedenih v 20. točki izpodbijane sodbe, ni utemeljeno.

12. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožničin odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ta strošek za pravdo ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Pritožbene očitke primerjaj z navedbami tožene stranke iz odgovora na pritožbo. 2 Sodno prakso je izčrpno povzelo sodišče prve stopnje v opombah 10 do 12 ter 15, 17 in 18. 3 Ravno iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri primerjavi z zadevo VS RS II Ips 151/2015 z 11. 2. 2016. Vrhovno sodišče je v kasnejši sodbi VS RS II Ips 18/2015 s 26. 5. 2016 namreč pojasnilo, kaj je ključen razlikovalni znak med konkretnim položajem in splošnim pravilom – dejstvo, da so so bili izdajatelji teh upravnih aktov organi občine, torej organi subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe (tj. tožene stranke oziroma njenih pravnih prednikov). 4 S povsem enakimi argumenti je tožena stranka s pritožbo napadla prvostopenjsko sodbo v zadevi VSL I Cp 313/2019 z dne 22. 5. 2019, a jo je višje sodišče zavrnilo iz zelo podobnih razlogov, kot so navedeni zgoraj.