Jedro

Tudi v kolikor bi tožeča stranka s svojimi fotografskimi akcijami nedovoljeno posegala v zasebnost tožene stranke, bi slednja na njena ravnanja morala odgovoriti kako drugače kot z uporabo fizične sile. Ob tem, ko bi za varstvo svojih pravno varovanih upravičenj morala ubrati pravne poti, je s svojim ravnanjem ravno nasprotno povzročila nastop konfliktne situacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 3.250,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2013 dalje do plačila, medtem ko je v presežku glede zneska 3.250,00 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 376,05 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvenstveno jo graja po temelju, podrejeno pa tudi po višini. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobenega njenega ugovora, saj je ugotovilo, da tožena stranka v celoti odgovarja za tožeči stranki povzročeno škodo, kar je napačno storilo. Kljub dejstvu, da je tožena stranka zatrjevala, da je bila s strani tožeče stranke napadena in da je slednja ravnala predrzno, ko je pristopila do tožene stranke in jo pričela fotografirati, s čemer jo neprestano izziva in s tem posega v njeno zasebnost, se sodišče prve stopnje o tako podanem ugovoru tožene stranke ni izreklo. Še več, ugotovilo je celo, da tožeča stranka ni v ničemer sprovocirala škodnega dogodka in ji k nastali škodi ni mogoče pripisati nobenega soprispevka. Zaslišanja prič M.Š., J. G. in D. P. je sicer pravilno povzelo, vendar pa jih je glede na zaključek, da je bila tožeča stranka napadena s strani tožene stranke, napačno dokazno ocenilo. Iz izpovedb teh prič, kot tudi iz izpovedbe tožene stranke same, po prepričanju pritožbe namreč jasno izhaja, da je po tem, ko se je tožena stranka s svojim avtomobilom ustavila, tožeča stranka pristopila do nje in jo s svojim fotoaparatom začela fotografirati iz neposredne bližine, s čemer je kršila njene osebnostne pravice. Da je tožena stranka tožeči stranki dejansko odvzela fotoaparat, je povedala M. Š., tožeča stranka sama pa je povedala, da je od tožene stranke poskušala fotoaparat dobiti nazaj, tako da se jo je oklepala, ko je ta hotela oditi po nabrežini navzgor, pri čemer je tožeča stranka padla. Kričanje tožeče stranke, da naj ji tožena stranka vrne fotoaparat, pa je slišala tudi priča J. G.. Tožena stranka sicer ne dvomi, da se je tožeča stranka pri padcu, ko se jo je držala in je tožena stranka skušala pobegniti, poškodovala, vendar pa za njene poškodbe ne more biti odgovorna. V kolikor tožeča stranka ne bi pristopila do tožene stranke in je pričela fotografirati, slednja namreč ne bi imela volje s tožečo stranko karkoli diskutirati in bi se odpeljala domov. Potek dogodkov je tako v celoti sprovocirala tožeča stranka, zato je sama odgovorna za poškodbe, ki jih je utrpela. Tožena stranka pa zanika tudi, da bi tožečo stranko brcala ali jo kako drugače hotela poškodovati. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo tudi dejstvo, ki ga je potrdil priča P., da je tožeča stranka pri tem, ko se jo je držala in je tožena stranka skušala pobegniti, le-tej strgala srajco. Šlo je torej za povsem aktivni napad tožeče stranke, ki je v izpodbijani sodbi izkrivljeno opisan. Sodišče pa je celo zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila v konkretnem škodnem dogodku tudi sama poškodovana. To je storilo kljub temu, da je tožena stranka kot dokaz predložila zdravniško potrdilo, ki ga je izdal zdravnik še isti dan, ko je doživela napad s strani tožeče stranke, pri čemer se o tem dokazu sploh ni izreklo. Tožena stranka pa je predložila tudi nekaj fotografij, ki dokazujejo ravnaje tožeče stranke ter njeno neprestano izzivanje tožene stranke, do kakršnega je prišlo tudi v obravnavanem primeru. V kolikor bi sodišče druge stopnje toženo stranko spoznalo za odgovorno za tožeči stranki nastalo škodo, seveda poleg soodgovornosti nje same, pa naj ustrezno zniža tudi višino prisojene odškodnine. Z ozirom, da se je tožeča stranka zdravila zgolj 30 dni za zelo lahke telesne poškodbe, ki ji niso pustile nobenih posledic, je dosojena odškodnina glede na utrpele posledice in obstoječo sodno prakso namreč nesorazmerno visoka. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj toženi stranki naloži plačilo nižjega zneska odškodnine, oboje z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Podana pa ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje pravilno in v celoti razjasnilo. Na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna.

6. Do obravnavanega škodnega dogodka med pravdnima strankama, ki sta brat in sestra, je prišlo 16. 9. 2012. Nesporno je, da se je tega dne tožeča stranka skupaj s svojim možem, pričo J. G., in pričo M. Š., sestro pravdnih strank, na nepremičnino na naslovu P., last M. Š., pripeljala zaradi poziva logarja v zvezi s sanitarno sečnjo. Ob istem času se je mimo pripeljala tožena stranka, ki se je vračala z obiska pri drugi sestri pravdnih strank, priči A. P.. Ko je ob vključevanju iz stranske na glavno cesto preverila, ali se lahko varno vključi v promet, je zagledala, da je priča J. G. parkiral nekoliko v gozd z glavne ceste, iz avtomobila pa so stopile tožeča stranka ter sestra M. G.. Tožena stranka se je ustavila in izstopila iz svojega avtomobila. Pritožba sicer ne prereka, da je v nadaljevanju do konflikta med pravdnima strankama s prerivanjem v zvezi z odvzetim fotoaparatom dejansko prišlo, tožeča stranka pa je pri tem utrpela v tožbi zatrjevane poškodbe, potrjene tudi z v predmetnem postopku pridobljenim izvedenskim mnenjem.

7. Sporno je, katera od pravdnih strank je izzvala škodni dogodek oziroma ali je tožeča stranka s svojim ravnanjem tudi sama prispevala k nastanku zadobljenih poškodb.

8. Toženi stranki je bila v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom zaradi kršitve javnega reda in miru sicer že izrečena globa, njena zahteva za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa pa je bila s sodbo ZSV 291/2012 z dne 7. 6. 2013 pravnomočno zavrnjena. Neoziraje na navedeno pa je bilo potrebno obstoj predpostavk odškodninske obveznosti (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), vključno z vprašanjem morebitnega soprispevka tožeče stranke k nastanku škode (deljena odgovornost po 171. členu OZ), ker pravdno sodišče na odločitev o tem, ali je bil z obravnavanim ravnanjem storjen prekršek zoper javni red in mir, ni vezano,(1) samostojno ugotavljati v predmetnem postopku. Le-to je sodišče prve stopnje ob kritičnem tehtanju vseh izvedenih dokazov skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP(2) po prepričanju naslovnega sodišča pravilno storilo. Do vseh odločilnih okoliščin se je argumentirano opredelilo, kot bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju. Kršitvi določb postopka iz prvega odstavka ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju pritožba uveljavlja z grajo prvostopenjske dokazne presoje ter s sklicevanjem na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zato nista podani.

9. Z ozirom, da izhajajoč iz zatrjevanj pravdnih strank o deliktni sposobnosti tožene stranke ne more biti nobenega dvoma, ob že zgoraj izpostavljenih nespornih dejstvih pa tudi o vprašanju vzročnosti ter obstoju škode ni potrebno posebej razpravljati, je bilo v obravnavani zadevi potrebno ugotoviti le še obstoj krivde (protipravnost ravnanja) kot zadnje kumulativno zahtevane predpostavke odškodninske obveznosti. Da je ta element na strani tožene stranke podan, ko soprispevka k nastanku škode tožeči stranki ne gre pripisati, pa je sodišče prve stopnje izhajajoč iz izpovedb v dokaznem postopku zaslišanih prič in pravdnih strank ter zaključkov izvedenca medicinske stroke, upoštevajoč obrnjeno dokazno breme po prvem odstavku 131. člena OZ,(3) pravilno zaključilo.

10. Dogajanje neposredno pred škodnim dogodkom pravdni stranki opisujeta diametralno nasprotno in skladno s tem tudi izpovedujeta. In sicer tožeča stranka, da jo je tožena stranka napadla takoj, ko se je ta (tožena stranka) pripeljala na kraj dogajanja, tožena stranka pa, da je tožeča stranka bila tista, ki je prihitela do nje, iz torbe izvlekla fotoaparat in jo pričela z neposredne bližine fotografirati, zato ji je fotoaparat odvzela. Priča M. Š., ker si je, ko je tožeča stranka že izstopila, pri avtomobilu še preobuvala čevlje, je dogajanje neposredno spremljala šele po tem, ko sta se pravdni stranki že spoprijeli, medtem ko je priča D. P., ki je dogodek spremljal iz 6 metrov oddaljene drvarnice, izpovedal, da je bila tožeča stranka tista, ki je stopila do tožene stranke, ki je medtem že čakala pri svojem avtomobilu, ter jo s fotoaparatom pričela fotografirati, na kar je tožena stranka tožeči stranki fotoaparat odvzela, pri čemer slednje niti ni sporno. Četudi, z ozirom, da druge priče neposredno o dogajanju, ker na kraju samem takrat niso bile prisotne, niso vedele izpovedati, izhajamo iz prepričanja, da je tožeča stranka dejansko pristopila do tožene stranke ter jo pričela fotografirati, kakor je razvidno iz fotografij v prilogi B3 in B4, ki jih je v dokaz že predhodnih dogodkov predložila tožena stranka, zato je sodišče prve stopnje pravilno pretehtalo, da je povod za konflikt z odvzemom fotoaparata tožeči stranki sprožila tožena stranka. Tudi v kolikor bi tožeča stranka s svojimi fotografskimi akcijami nedovoljeno posegala v zasebnost tožene stranke, bi slednja na njena ravnanja morala odgovoriti kako drugače kot z uporabo fizične sile. Ob tem, ko bi za varstvo svojih pravno varovanih upravičenj morala ubrati pravne poti, je s svojim ravnanjem ravno nasprotno povzročila nastop konfliktne situacije. Ne gre namreč spregledati, da tožena stranka ob zaslišanju na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke ni želela pojasniti, zakaj se, ko je zagledala tožečo stranko, z avtomobilom preprosto ni odpeljala dalje, temveč je počakala, da se je tožeča stranka približala. Odvrnila je namreč le, da je obstala, da bi preverila, ali je cesta prosta in bi tam lahko stala tudi celo uro, zakaj pa je stala in odprla vrata avtomobila pa je njena stvar. Dejstvo je, da sta pravdni stranki že vrsto let v velikih sporih zaradi dediščine po pokojnih starših, kar tudi sami zatrjujeta, priča D. K., ki je kot policist obravnaval zadevo, pa je izpovedal, da je med pravdnima stranka predhodno že najmanj tri ali štiri krat interveniral v podobnih situacijah. Navedeno daje podlago za zaključek, da se je tožena stranka zavedala, da je ob srečanju s tožečo stranko konflikt pričakovan in s pritožbenimi izvajanji v smeri, da v kolikor tožeča stranka do nje ne bi pristopila ter jo pričela fotografirati, ne bi bila pripravljena na kakršnokoli diskusijo, ni prepričljiva. Že s tem, ko se je z avtomobilom ustavila in počakala tožečo stranko, je najmanj vzela v zakup, da bo do sporne situacije prišlo, nato pa s tem, ko je tožeči stranki proti njeni volji odvzela fotoaparat, neposredno sprožila nadaljnje dogajanje, ko je med njima že prišlo do prerivanja. S tem, ko tožena stranka fotoaparata tožeči stranki, kljub dejstvu, da je slednja to izrecno zahtevala, o čemer je izpovedala tudi priča J. G., kakor izpostavlja že sama pritožba, ni vrnila, temveč ji je ob tem, ko se jo je tožeča stranka oklenila z namenom, da si fotoaparat pribori nazaj, z uporabo fizične sile povzročila zatrjevane poškodbe, je namreč tudi po prepričanju sodišča druge utemeljen zaključek o njenem krivdnem ravnanju. Tudi priča M. Š. je na podlagi neposrednih zaznavanj škodnega dogodka prepričljivo izpovedala o agresivnem ravnanju tožene stranke, ki je tožečo stranko najprej pričela porivati sem ter tja, nato pa jo je zbrcala, jo vrgla po tleh ter jo dušila. Nenazadnje je izvedenec medicinske stroke dr. M. Z. pojasnil, da je tožeča stranka utrpela tipične pretepaške poškodbe, ki so lahko nastale zaradi padca bodisi zaradi direktnega udarca s pestjo ali s čevlji. Tožena stranka sicer tudi sama priznava, da je tožečo stranko med prerivanjem za fotoaparat vlekla po tleh, ko se jo je slednja oklepala. Pritožbenim zatrjevanjem, da tožeče stranke ni brcala in je kakorkoli drugače hotela poškodovati, ne gre slediti. Četudi se je tožeča stranka tožene stranke med prerivanjem oklepala, čeprav se je izkazalo, da ji ta fotoaparata ne namerava vrniti, pa pritožba tudi upoštevajoč očitno nesorazmerje moči pravdnih strank ne zmore prepričati, da je bil v obravnavani zadevi podan aktivni napad tožeče stranke. Že z ozirom na to, da je bila tožeča stranka v času škodnega dogodka stara kar 72 let, težka pa je bila le 62 kilogramom, tožena stranka pa 58 let in 120 kilogramov, torej v obravnavanem konfliktu v bistveno močnejšem položaju, pritožbenih zatrjevanj o tem, da je bila tožena stranka žrtev napada in si je prizadevala zbežati, ni mogoče podpreti.

11. Glede na navedeno, ker je bila tožena stranka glede na svojo konstitucijo in starost nedvomno v očitni premoči in s tem v položaju, ko bi tožečo stranko lahko obvladala in se njenega primeža osvobodila tudi brez povzročitve telesnih poškodb, pa tožeči stranki zgolj iz razloga, ker je v prizadevanju za vrnitev fotoaparata pokazala določen vztrajnostni moment, ko se je tožene stranke oklepala, čeravno je bila pri tem raztrgana srajca tožene stranke, soprispevka k nastanku škodnega dogodka ni mogoče pripisati. To velja še toliko bolj, ko je dokazni postopek zanesljivo pokazal, da tožena stranka v obravnavanem škodnem dogodku sama ni bila poškodovana, kot sodišče prve stopnje prepričljivo zaključuje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Te zaključke naslovno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to okoliščino po toženi stranki predlagane dokaze ovrednotilo, na tej osnovi pa pravilno zaključilo, da slednja dokaznega bremena v tej smeri ni zmogla (215. člen ZPP). Drži namreč, da obvestilo lečečemu zdravniku (priloga B2) vidnih poškodb na glavi in kolenu tožene stranke ne potrjuje, tožena stranka, na levo oko slepa, pa ni predložila dokaza o tem, da je bila zaradi poškodbe še zdravega očesa, kamor naj bi ji tožeča stranka vrgla pesek, obravnavana pri specialistu. Že zato, ker se je tožena stranka s kraja škodnega dogodka sama odpeljala in se po prihodu policije z avtomobilom tudi sama vrnila, pa sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da oko tožene stranke ni bilo poškodovano.

12. Ko je po zgoraj obrazloženem sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožeči stranki v celoti odgovorna za posledice obravnavanega škodnega dogodka, pa pritožba neuspešno uveljavlja tudi znižanje z izpodbijano sodbo tožeči stranki priznane odškodnine. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz določb 179. člena in 182. člena OZ, na katera svojo odločitev kot na relevantna določila materialnega prava opira tudi sodišče prve stopnje. Skladno s citiranimi določbami sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine, kjer je v ospredju subjektivno doživljanje oškodovanke, ter načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z ozirom, da obseg v obravnavanem škodnem dogodku utrpelih poškodb tožeče stranke, intenziteta in trajanje telesnih bolečin ter strahu kot katalog nevšečnosti povezanih z zdravljenem ni argumentirano pritožbeno prerekan, izpostavljene subjektivne okoliščine na strani tožeče stranke pa imajo podlago v strokovnih zaključkih izvedenskega mnenja, s katerim je tudi izpovedba oškodovanke o posledicah obravnavanega poškodovanja ustrezno objektivizirana, je v okviru pravilne uporabe materialnega prava potrebno pretehtati le še, ali je z izpodbijano sodbo tožeči strani odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami v objektivno podobnih primerih drugih nepremoženjskih škod.

13. Izhajajoč iz izvedenskega mnenja dr. M. Z., specialista kirurga, je tožeča stranka v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino po desni strani prsnega koša, udarnino levega komolca ter udarnino in zunajžilno zadrževanje krvi v podkožju leve goleni (fotografije v prilogi A4, A5 in A6), ki vsaka posebej in vse skupaj predstavljajo lahke telesne poškodbe. Ker je tožeča stranka v posledici teh trpela srednje hude telesne bolečine v trajanju 15 dni, nato pa lažje telesne bolečine še nadaljnjih 15 dni, predvsem v steni prsnega koša desno, v zvezi z zdravljenjem, ki je bilo zaključeno v 30 dneh, pa je prestajala nelagodnosti, pravilno povzete že v izpodbijani sodbi (pregled pri osebnem zdravniku, pregled v urgentni travmatološki specialistični ambulanti bolnišnice, dvakratno RTG slikanje, jemanje analgetikov, hlajenje udarjenih delov telesa ter relativni počitek, počivanje s privzdignjenimi okončinami), ji je sodišče prve stopnje odškodnino z naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenem v višini 2.400,00 EUR utemeljeno priznalo.

14.Glede na to, da je utrpela kratkotrajen vendar intenziven primarni strah, ki je trajal 2 uri vse do prihoda policistov, saj ni mogla vedeti, kakšne poškodbe ji bo tožena stranka eventualno še povzročila, v trajanju 5 dni, vse do zdravstvene oskrbe 21. 9. 2012, ko ni vedela kako resne poškodbe ima, pa je trpela še strah za izid zdravljenja (sekundarni strah) večje intenzitete, ki je bil nato v manjši meri prisoten še nadaljnjih 15 dni, ko tožeča stranka ni vedela, ali bo zdravljenje uspešno zaključeno, pa ji je tudi 850,00 EUR iz naslova strahu utemeljeno priznanih.

15. Glede na navedeno je po prepričanju sodišča druge stopnje tožeči stranki odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 3.250,00 EUR (3,23 povprečne neto plače v RS)(4) z izpodbijano sodbo odmerjena znotraj pravnega standarda pravične denarne odškodnine, kot je razbrati tudi izhajajoč objektivno primerljivih odškodninskih zadev.(5) Pritožbena prizadevanja za njeno znižanje zato ne morejo vzdržati.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Z ozirom, da tožena stranka pritožbenega uspeha ne beleži, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. 1 : Določbe 14. člena ZPP z razlago ni mogoče širiti tako, da bi utemeljila vezanost pravdnega sodišča na obsodilno odločbo sodnika za prekrške (tako A. Galič v Pravni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 144 in 145; enako tudi VS RS v sodbi in sklepu II Ips 149/2002 z dne 5. 12. 2002).

Op. št. 2 : 8. člen ZPP: »Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.« Op. št. 3 : Prvi odstavek 131. člena OZ: »Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.« Op. št. 4 : Povprečna neto plača v RS za mesec oktober 2014 (izdaja sodbe sodišča prve stopnje) znaša 1.007,24 EUR.

Op. št. 5 : Povzetek odločb Vrhovnega sodišča RS o nepremoženjski škodi II Ips 778/2008 (58- letnemu oškodovancu, ki je v prometni nezgodi utrpel udarnine, med drugim leve strani prsnega koša, razpočno rano na desnem komolcu in zvin levega gležnja, je bilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznanih 2.086,46 EUR, iz naslova strahu pa 700,00 EUR, skupaj torej 2.786,46 EUR, to je 3 povprečne neto plače ), II Ips 661/2006 (52- letni oškodovanki, ki je v prometni nezgodi utrpela nateg vratne muskulature, udarnino prsnice in desnega dela prsnega koša, udarnino desnega zapestja in udarnino zgornjega dela leve goleni, je bilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznanih 1.669,17 EUR, iz naslova strahu pa 417,29 EUR, skupaj torej 2.921,05 EUR, to je 4 povprečne neto plače), II Ips 920/2006 (oškodovancu, ki v pretepu sicer ni utrpel primerljivih poškodb, je bilo zaradi utrpelega intenzivnega primarnega strahu ter zmernega sekundarnega strahu v času zdravljenja priznanih 1.043,23 EUR, skupaj pa odškodnina v višini 3.338,34 EUR, to je 5 povprečnih neto plač) in II Ips 278/2005 (oškodovancu, ki je v pretepu utrpel odrgnine po več delih telesa, je bilo zaradi hudega primarnega strahu kot posledice fizičnega obračunavanja tožene stranke priznanih 1.215,88 EUR, skupaj pa odškodnina v višini 2.712,40 EUR, to je 4 povprečne neto plače).