Jedro

Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili tožencu pogoji jamstva skupaj s pogodbo in računom poslani po pošti, je pravilno štelo, da ti pogoji predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev.

Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

Če je pogodba obremenjena z napakami volje, je izpodbojna, izpodbojna pogodba pa je veljavna in torej zavezuje, dokler ni razveljavljena. Ker tožena stranka ni zahtevala razveljavitve podjemne pogodbe zaradi napak volje, njene navedbe v zvezi s tem, da je pogodbo sklenila v zmoti oziroma prevarana, niso pravno pomembne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati znesek 694,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2020 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati stroške postopka v višini 587,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper izpodbijano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne zahtevek tožeče stranke, oziroma podredno, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, so: - z iztoževanim računom št. 210048996 z dne 31. 1. 2020 v znesku 694,38 EUR in zapadlostjo 17. 2. 2020 je tožnica tožencu zaračunala storitve pregleda in razstavitve menjalnika na toženčevem vozilu, - toženec je imetnik podaljšanega jamstva „CarGarantie“, ki krije tudi popravila menjalnika, - v četrtek 31. 1. 2019 je bila tožencu poslana priporočena poštna pošiljka, pri čemer je pod Kraj navedena številka 1.265,01 ter pripisano + pogodba, - toženec je dne 5. 2. 2019 tožnici plačal račun št. 210044247 za podaljšano jamstvo v znesku 1.265,01 EUR, - toženec je po pošti poleg računa št. 210044247 prejel tudi pogodbo o podaljšanem jamstvu s splošnimi pogoji, - toženec je odobril demontažo in odpiranje menjalnika, - pod rubriko Namen uporabe v prometnem dovoljenju za toženčevo vozilo je zapisano, da se vozilo uporablja za javni prevoz potnikov, - toženec je registracijo vozila podaljševal na šest mesecev, - toženec vozila ni uporabljal v zasebne namene, ampak ga je uporabljal za javni prevoz potnikov, - zavarovalnica (CarGarantie) je zavrnila popravilo okvare na toženčevem vozilu, saj se je vozilo uporabljalo kot taksi, ta pa so skladno s paragrafom 3, točko g izključena, - vozilo je bilo v preteklosti že dvakrat popravljeno v okviru podaljšanega jamstva.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da je toženec s tem, ko je plačal račun št. 210044247, sprejel ponudbo s splošnimi pogoji, ki so mu bili poslani po pošti, za samo veljavnost pogodbe o podaljšanem jamstvu pa ni bistveno, ali je toženec pogodbo podpisal. Iz točke 3 (g) pogojev jamstva „CarGarantie“ F2015A izhaja, da jamstvo ne velja za škode, ne glede na sodelujoče vzroke, če je kupec oziroma jemalec jamstva „CarGarantie“ vsaj občasno motorno vozilo uporabljal za obrtni prevoz oseb, ali če se je motorno vozilo obrtno posojalo menjajočemu se krogu ljudi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ključno, ali je v obravnavani zadevi jamstvo „CarGarantie“ izključeno na podlagi točke 3 (g) jamstvenih pogojev, torej ali je toženec (občasno) motorno vozilo uporabljal za obrtni prevoz oseb. Zaradi navedbe v prometnem dovoljenju, da se vozilo uporablja za javni prevoz potnikov, in ker sta se tehnični pregled ter izdaja prometnega dovoljenja vršila na šest mesecev, kakor je predpisano za vozila, ki se uporabljajo za javni prevoz potnikov, toženčeva izpovedba v zvezi s tem pa je bila neprepričljiva, je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec vozila ni uporabljal v zasebne namene. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da toženec ni bil upravičen do popravila vozila v okviru „CarGarantie“ zgolj zato, ker je bilo vozilo predhodno že dvakrat popravljeno v okviru „CarGarantie“ in so na zavarovalnici spregledali namen uporabe vozila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec z demontažo in odpiranjem menjalnika strinjal. Presodilo je, da je treba za toženčevo naročilo uporabiti določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na podjemno pogodbo. Ker toženec iztoževanega računa ni plačal, njegovi ugovori pa so neutemeljeni, je dolžan iztoževani račun tožnici plačati. Sodišče prve stopnje je zato ugodilo zahtevku tožnice za plačilo glavnice v znesku 694,38 EUR. Ker je toženec dne 18. 2. 2020 (rok za plačilo računa je bil določen na 17. 2. 2020) prišel v zamudo s plačilom iztoževanega računa, od tedaj dalje tožnici dolguje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

8. Z navedbo, da v obravnavani zadevi ni bilo dokazano, da bi bili splošni pogoji kadarkoli posredovani toženi stranki, tožena stranka uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato te pritožbene navedbe ne more upoštevati.

9. Pritožbeni očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je toženčevo strinjanje z demontažo in odpiranjem menjalnika pravilno opredelilo kot naročilo, za katero je treba uporabiti določila OZ, ki se nanašajo na podjemno pogodbo. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati iztoževani račun.

10. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili tožencu pogoji jamstva „CarGarantie“ skupaj s pogodbo in računom poslani po pošti, je pravilno štelo, da ti pogoji predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo točko 3 (g) pogojev jamstva „CarGarantie“, ki določa, da jamstvo ne velja za škode, ne glede na sodelujoče vzroke, če je kupec oziroma jemalec jamstva motorno vozilo vsaj občasno uporabljal za obrtni prevoz oseb ali če se je motorno vozilo obrtno posojalo menjajočemu se krogu ljudi. Sodišče prve stopnje namreč tega določila jamstvenih pogojev ni razlagalo tako, da bi bilo jamstvo izključeno zgolj zato, ker je bilo v prometnem dovoljenju zapisano, da se vozilo uporablja za javni prevoz potnikov, ampak je pravilno štelo za ključno vprašanje, ali je toženec (vsaj občasno) motorno vozilo uporabljal za obrtni prevoz oseb. V nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje na podlagi zapisa v prometnem dovoljenju, da se vozilo uporablja za javni prevoz potnikov, na podlagi dejstva, da sta se tehnični pregled ter izdaja prometnega dovoljenja vršila na šest mesecev, in na podlagi dokazne ocene toženčeve izpovedbe ugotovilo, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen, zato je zaključilo, da toženec ni bil upravičen do popravila vozila v okviru „CarGarantie“.

11. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da so zaključki sodišča prve stopnje glede dejanske uporabe vozila protispisni. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z očitkom protispisnosti navaja, da točka 3 (g) jamstvenih pogojev določa, da je treba ugotoviti dejansko uporabo vozila, kar pa v dokaznem postopku ni bilo nikoli dejansko ugotovljeno. Te navedbe ne pomenijo uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak gre za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.

12. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v 17. točki v nasprotju sama s seboj, ker se je sodišče prve stopnje v tej točki oprlo samo na določila OZ, pred tem pa se je za materialno podlago sklicevalo na določila OZ in splošne pogoje sklenjene pogodbe, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana samo, če sodbe zaradi protislovnih razlogov ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je za toženčevo naročilo demontaže in odpiranja menjalnika treba treba uporabiti določila OZ, ki se nanašajo na podjemno pogodbo. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje sklicevalo na opredelitev podjemne pogodbe iz 619. člena OZ in na dolžnost izpolnitve obveznosti udeležencev v obligacijskem razmerju iz 9. člena OZ ter zaključilo, da je toženec dolžan tožnici plačati iztoževani račun. Na pogoje jamstva „CarGarantie“ pa se je sodišče prve stopnje sklicevalo že v 12. točki obrazložitve, kjer je povzelo vsebino točke 3 (g) pogojev, v nadaljevanju obrazložitve pa se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je na podlagi te točke pogojev jamstva v obravnavani zadevi jamstvo „CarGarantie“ izključeno. Sodišče prve stopnje je torej pravilno navedlo, da materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo določila OZ in Pogodbe o jamstvu „CarGarantie“ št. 9 100188-73494001 z dne 30. 1. 2019 s pripadajočimi pogoji jamstva „CarGarantie“ F2015A, ter v nadaljevanju tudi pravilno uporabilo relevantne določbe OZ in pogojev jamstva „CarGarantie“, pri čemer ni prišlo v nasprotje samo s seboj.

13. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem, in sicer s posredovanjem računa za sklenitev jamstva „CarGarantie“, z opravljanjem storitev v garanciji po plačilu računa in z zagotavljanjem, da bo sporno popravilo zajeto s „CarGarantie“, pri toženi stranki povzročila zmoto, da ima sklenjeno veljavno garancijsko pogodbo oziroma jamstvo „CarGarantie“, in jo tako prevarano napeljala na sklenitev pogodbe. Te navedbe niso relevantne za odločitev o pritožbi. Če je pogodba obremenjena z napakami volje, je izpodbojna, izpodbojna pogodba pa je veljavna in torej zavezuje, dokler ni razveljavljena. Ker tožena stranka ni zahtevala razveljavitve podjemne pogodbe zaradi napak volje, njene navedbe v zvezi s tem, da je pogodbo sklenila v zmoti oziroma prevarana, da bo sporno popravilo zajeto z garancijo „CarGarantie“, niso pravno pomembne. Prav tako niso pravno pomembne pritožbene navedbe, ki merijo na prevaro pri sklenitvi pogodbe o jamstvu „CarGarantie“, ker tožena stranka ni zahtevala razveljavitve te pogodbe.

14. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 150 EUR, materialne stroške v višini 3 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Te stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.